Jedro

Z izpodbijanim sklepom se tožnika terja za obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost. V skladu z določbo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP pa so prispevki opredeljeni kot prednostne terjatve, za katere odpust obveznosti ne učinkuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 9. 1. 2020 znaša: glavnica 44.712,88 EUR, zamudne obresti 23.628,14 EUR in stroški tega sklepa 10,00 EUR, skupaj 68.351,02 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki A., d.d. Rubež se opravi do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer se upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju prvostopenjski organ v preglednici navaja izvršilne naslove, datume izvršljivosti, posamezne dolgovane zneske in obračune zamudnih obresti. Kot pojasni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal davčnih obveznosti, zato je bilo potrebno v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Zamudne obresti se obračunavajo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 96. člena ZDavP-2, v nadaljevanju pa organ citira še tretji odstavek 157. člena, 160. člen, 162. člen in 165. člen ZDavP-2. 2. Drugostopenjski organ je izpodbijani sklep v 4. točki izreka spremenil tako, da je pravilno poimenoval izvršilne naslove, navedene v tabeli pod zap. št. 163, 173, 182, 191, 251, 272, 288, 325, 342, 357, 374, 382 in 770. Pritožbi zoper izpodbijani sklep je delno ugodil, tako da je sklep v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki so navedene v tabeli v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 38, 39, 43, 44, 48, 49, 50, 51, 54, 55, 58, 61, 62, 65, 67, 69, 70, 72, 75, 76, 80, 81, 82, 85, 86, 87, 90, 92, 95, 97, 98, 101, 102, 105, 106, 109, 111, 113, 115, 118, 122, 127, 134, 135, 136, 137, 148, 149, 150, 151, 157, 158, 171, 172, 177, 178, 184, 185, 198, 199, 205, 206, 207, 208, 214, 226, 227, 234, 240, 241, 242, 248, 252, 253, 260, 263, 267, 270, 279, 284, 287, 295, 296, 299, 303, 304, 305, 311, 314, 318, 319, 330, 333, 339, 340, 346, 349, 355, 356, 364, 365, 369, 372, 375, 376, 384, 387, 396, 397, 401, 404, 410, 411, 415, 418, 419, 420, 426, 429, 438, 439, 440, 443, 452, 453, 454, 457, 461, 462, 468, 471, 476, 481, 485, 486, 489, 494, 495, 501, 503, 504, 510, 513, 517, 518, 524, 527, 536, 537, 544, 545, 546, 555, 558, 562, 565, 571, 572, 573, 580, 581, 585, 590, 593, 599, 600, 606, 607, 611, 614, 615, 616, 622, 625, 634, 635, 639, 642, 643, 646, 650, 651, 660, 663, 669, 670, 671, 672, 678, 681, 686, 687, 695, 698, 704, 705, 706, 709, 718, 719, 723, 726, 727, 728, 734, 737, 741, 742, 748, 751, 760, 761, 765, 768, 776, 777, 781, 784, v delu, ki se nanaša na obveznost iz naslova sodnih taks, ki je navedena v tabeli v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 769 in v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2017, ki je navedena v tabeli v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa pod zap. št. 886, odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V preostalem je izpodbijani sklep potrdil in pritožbo zavrnil. V obrazložitvi drugostopenjski organ pojasnjuje, da so bili določeni izvršilni naslovi v izpodbijanem sklepu navedeni pomanjkljivo oziroma napačno, zato je organ delno spremenil 4. točko izreka s pravilno navedbo izvršilnih naslovov. Iz dokumentacije spisa zadeve drugostopenjski organ tudi ni mogel ugotoviti in v celoti preizkusiti, ali se tožnika utemeljeno terja za določene obveznosti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, zato je v določenem delu izpodbijani sklep odpravil. V nadaljevanju pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da ni sporno, da je bil nad tožnikom dne 4. 10. 2017 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan dne 24. 12. 2019, dne 8. 11. 2019 pa je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, s katerim je Okrožno sodišče v Novem mestu sklenilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika (tožnika) ter da odpust učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do dne 4. 10. 2017, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP-G) določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter prvega odstavka 390. člena tega zakona. Slednji pa že od začetka uporabe ZFPPIPP kot prednostne terjatve našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP ter terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnino za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Upoštevajoč prehodno določbo tretjega odstavka 32. člena ZFPPIPP-G, se spremenjen drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP uporablja za tiste postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, tj. po 26. 4. 2016. Ker se je postopek osebnega stečaja nad tožnikom uvedel že po uveljavljeni noveli ZFPPIPP-G, drugostopenjski organ ugotavlja, da je treba v obravnavani zadevi upoštevati drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti v konkretnem primeru med drugim ne učinkuje na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnika. Prvostopenjski organ je tožniku upravičeno naložil plačilo stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR, pravilno pa je upošteval tudi višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Izpodbijani sklep ima obrazložitev skladno z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve so razvidni dejansko stanje in dokazi, na katero je oprto, ter razlogi in pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker posega v načelo zaupanja v pravo. Pravno varnost in predvidljivost pravnih predpisov krepi zlasti načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Zakoni in drugi predpisi lahko urejajo in s tem sankcionirajo pravna razmerja samo za naprej, ne pa tudi razmerij, ki so nastala pred sprejetjem predpisa, torej za nazaj. Učinkovanje pravnih norm za nazaj prizadene tistega, ki se je ravnal po veljavnem pravu, zato mu ni mogoče očitati, da je bilo njegovo ravnanje protipravno, in mu pripisati negativnih sankcij. Tudi Ustava RS v prvem odstavku 155. člena prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni in drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. V skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča ima predpis povratne učinke le tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo oz. ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme. Pravni predpisi ne samo, da praviloma ne smejo retroaktivno jemati pravice, tudi ne smejo za nazaj povečevati obveznosti oziroma jih na novo konsituirati in sploh naslovnikom pravnih norm oteževati pravnega položaja na podlagi dejstev, ki so se zgodila v preteklosti, ko ti niso mogli vedeti, da bodo (nekoč) pravno učinkovala na podlagi predpisa, ki ga takrat, ko so nastopila, še ni bilo. Vendar prepoved povratnega učinkovanja predpisov ni absolutna. Izjemo od te splošne in načelne prepovedi predvideva drugi odstavek 155. člena Ustave RS, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Javna korist mora biti posebej ugotovljena, zakonodajalec pa mora povratno učinkovanje pravne norme utemeljiti že v samem zakonodajnem gradivu. Poseg v človekove pravice lahko temelji le na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju, zato je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi ti. strogega testa sorazmernosti v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo. Razlikovanje med pravo in nepravo retroaktivnostjo se presoja glede na to, ali zakon oziroma drug predpis posega v pravne položaje in razmerja, ki so bili do uveljavitve zakona že zaključeni v času veljavnosti prejšnjega zakona, ali posega vnaprej v razmerja, ki še trajajo, vendar so se začela že pred uveljavitvijo novega zakona oziroma predpisa. Če tehtanje ustavno varovanih dobrin pokaže, da zaupanje v trajnost obstoječega položaja zasluži prednost, je tudi neprava retroaktivnost v neskladju z Ustavo. V predmetnem primeru gre ravno za tovrstno situacijo, saj ZFPPIPP na novo in za nazaj uveljavlja status prednostnih terjatev v okviru insolvenčnega postopka in s tem posega v načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS ter s tem v pričakovano pravico do obsega terjatev, na katere učinkuje odpust obveznosti. Tožnik glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za junij 2008 - april 2016 in davčnih odtegljajev - REK za januar 2012 - marec 2012, maj 2012, julij 2012 - april 2016, odpravi oz. podredno odpravi in vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe organa druge stopnje. Dodatno pojasnjuje, da je sklicevanje tožnika na povratno veljavnost določb ZFPPIPP nebistveno, saj v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi se postopek osebnega stečaja zoper tožnika začel pred uveljavitvijo ZFPPIPP-G. Z novelo ZFPPIPP-G, ki je začela veljati dne 26. 4. 2016, je bilo določeno, da odpust obveznosti med drugim ne učinkuje na obveznosti iz drugega odstavka 21. člena. Tudi navedeni odstavek se je z novelo spremenil, in sicer tako, da je bilo določeno, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Ker je bil postopek osebnega stečaja nad tožnikom začet 4. 10. 2017 in je bil sklep o odpustu obveznosti izdan dne 8. 11. 2019, tožnik ne more uspeti z navedbami, da je sklep o davčni izvršbi v izpodbijanem delu nezakonit, ker naj bi se z določbami novele ZFPPIPP-G poseglo v pričakovano pravico do obsega terjatev, na katere učinkuje odpust obveznosti. Toženka sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. V obravnavanem primeru so izvršilni naslovi, na katere prvostopenjski organ opira izpodbijano odločitev in ob upoštevanju odločbe druge stopnje, navedeni v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti. Tožnik svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil, kar med strankama ni sporno, saj tožnik temu dejstvu v tožbi ne oporeka. Tožnik tudi ne oporeka višini dolgovanih obveznosti. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil 4. 10. 2017 nad tožnikom uveden osebni stečaj, v katerem je bil 8. 10. 2019 izdan sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu o odpustu obveznosti. Po navedenem sklepu se odpustijo tožnikove obveznosti, odpust pa učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do uvedbe stečaja, v danem primeru torej do 4. 10. 2017, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Tožnik v tožbi le teoretizira o pravi in nepravi retroaktivnosti v zvezi z novelo ZFPPIPP-G, kar pa za obravnavani primer ni relevantno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ sklenil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, na podlagi izvršljivih obračunov prispevkov - OPSVZ za junij 2008 - april 2016 in davčnih odtegljajev - REK za januar 2012 - marec 2012, maj 2012, julij 2012 - april 2016. Toženka je v zvezi z navedenim pojasnila, da je v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP določeno, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega odstavka 390. člena tega zakona in za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena tega zakona, zato na zgoraj navedene obveznosti odpust obveznosti, sprejet v stečajnem postopku, ni učinkoval. 8. Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo. Z izpodbijanim sklepom se tožnika terja za obveznosti iz naslova plačila prispevkov za socialno varnost. V skladu z določbo drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP pa so prispevki opredeljeni kot prednostne terjatve, za katere odpust obveznosti ne učinkuje.1 Prispevki so opredeljeni kot nezavarovane prednostne terjatve tako v skladu z 21. členom ZFPPIPP, kot tudi v skladu z 21. členom novele ZFPPIPP-G, ki je začela veljati 26. 4. 2016. 9. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G (26. 4. 2016) so bile v skladu z veljavnim 21. členom ZFPPIPP (prvi oz. drugi odstavek) kot prednostne terjatve med drugim navedene tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka. Po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G so bile v skladu s prvim odstavkom 21. člena kot prednostne terjatve prav tako navedene terjatve za plačilo prispevkov, na podlagi drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP pa so v postopku zaradi insolventnosti prednostne terjatve nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti.

10. Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP-G uporablja za postopke, uvedene po uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnika je bil uveden 4. 10. 2017, torej po že uveljavljeni noveli ZFPPIPP-G, zato je davčni organ postopal pravilno, ko je upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnika.

11. Glede na že navedene relevantne določbe ZFPPIPP v obravnavani zadevi ne gre za retroaktivno uporabo novele ZFPPIPP-G, kakor zmotno meni tožnik. Kot že zgoraj pojasnjeno, je bil nad tožnikom uveden postopek osebnega stečaja 4. 10. 2017, novela ZFPPIPP-G je začela veljati 26. 4. 2016. To pa pomeni, da se z novelo ZFPPIPP-G ni za nazaj uvajalo statusa prednostnih terjatev in s tem posegalo v pričakovano pravico do obsega terjatev, na katere učinkuje odpust obveznosti, kot to zmotno trdi tožnik, ampak se je v obravnavanem primeru postopalo skladno z veljavno zakonodajo. Tožnikove navedbe v zvezi s pravo in nepravo retroaktivnostjo zato niso relevantne in na presojo pravilnosti odločitve ne vplivajo.

12. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene, prav tako pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, sodišče v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave. V tožbi je sicer predlagano zaslišanje tožnika, vendar dokaza, ki ga tožnik prvič navaja v upravnem sporu, sodišče kot nedovoljene tožbene novote ni upoštevalo. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta.

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej sodbe Upravnega sodišča RS II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, I U 1192/2017 z dne 3. 7. 2018, I U 1671/2016-10 z dne 21. 11. 2017 in I U 2505/2018-7 z dne 19. 11. 2019.