Jedro

Ker tožnica ni izkazala svoje trditve, da so za sporne informacije vedeli zgolj toženci, ni izkazala niti trditve, da so ji ti povzročili škodo. Elementi, ki po tožničinih trditvah sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo med njej nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, tako niso izkazani. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo od tožencev zahteva solidarno plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ter prepoved poseganja v njene osebnostne pravice s širjenjem informacij tretjim osebam.

2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo (prav sodbo in sklepom) dopustilo spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek ter tožnici naložilo, da tožencem nerazdelno povrne pravdne stroške.

3. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženci se v odgovoru na pritožbo zavzemajo za njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev zaradi odsotnosti obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga za ponovno zaslišanje priče A. A. Tožnica je namreč ponovno zaslišanje te priče predlagala v vlogah z dne 26. 1. 2022 in 17. 2. 20221. V utemeljitev tega dokaznega predloga je navedla, da naj bi ta priča ponovno pojasnila, ali sta ji poznani listini z dne 17. 6. 20042 ter 24. 8. 20043, ter v kolikor sta ji, kje, kdaj, od koga in v kakšnih okoliščinah se je s temi listinami seznanila. Pojasnila je še, da je ta priča tožnici oziroma njenemu očetu kasneje (po zaslišanju na sodišču) povedala, da se je na ob zaslišanju zmedla in da ni vedela točno, kaj jo sodišče sprašuje4. Nadalje je tožnica še predlagala, da naj se pričo A. A. sooči s pričo B. B., in sicer glede tega, ali je A. A. povedal B. B., da mu je C. C. pokazala in izročila gornji listini.

7. Kljub umanjkanju obrazložitve zavrnitve tega tožničinega dokaznega predloga je končna odločitev sodišča pravilna in zakonita. Priča A. A. je namreč na glavni obravnavi dne 25. 11. 2021 izpovedal, da pozna tožnico, njenega očeta B. B. ter C. C., da se ob srečanju z njimi sicer pogovarja, vendar se z nobenim od njih nikoli ni pogovarjal o kakršnihkoli odnosih oziroma težavah tožnice z njenim očetom. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi upoštevalo izpovedbo priče A. A. in zaključilo, da je potrdil izpovedbo priče C. C., da ni imela sporne dokumentacije in da sploh ni bila seznanjena s spornimi informacijami. Ker je bilo ponovno zaslišanje A. A. predlagano iz razloga, ali je bil seznanjen s spornimi informacijami preko listin, ki mu jih je pokazala C. C., torej sploh ne s strani tožencev, sodišče pa je zaslišalo več prič in vse pravdne stranke, ter je ugotovitev, da priči A. A. in C. C. nista potrdili tožničinih trditev, da so sporne informacije raznašali toženci, le eden od argumentov za zavrnitev tožbenega zahtevka, neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga v tem konkretnem primeru ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP)5. Poleg tega pa ne predstavlja niti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj pritožba ni izkazala niti za verjetno, da bi lahko konkretna neobrazložitev zavrnitve dokaznega predloga kakorkoli vplivala na rezultat sojenja (drugi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).

8. Pritožbeni očitki o pomanjkanju razlogov glede okoliščin, zaradi katerih je sodišče poklonilo vero določenim izpovedbam prič, o nelogičnosti in nerazumljivosti sodbe (predvsem glede zadnjega dela obrazložitve na 21. strani), po vsebini predstavljajo kritiko dejanskega stanja, ne pa uveljavljane postopkovne kršitve. Postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da dialog in polemika z odločitvijo niti nista mogoča in zato ni moč uresničiti pravice do pritožbe.

9. Ne drži niti pritožbeni očitek, da se ni mogoče pritožiti zoper odločitev sodišča o stroških. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je priznalo stroške po specificiranem stroškovniku na listovni št. 216. Sodišče je torej utemeljilo, na kateri konkretni podlagi sloni odločitev, zato obrazložitev sodbe omogoča preizkus. Iz specificiranega stroškovnika v spisu izhaja povsem razumljiva in nedvoumna odmera stroškov, katero je moč izpodbijati tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Zato tudi ta uveljavljana postopkovna kršitev ni podana.

10. Tožnica svoje navedbe, da je utrpela nepremoženjsko škodo oziroma da obstoji nevarnost, da bi toženci ponovno kršili njene osebnostne pravice, gradi na trditvi, da so bili toženci tisti, s strani katerih so prišle informacije, katerih širjenje ji je povzročilo škodo. Svojo trditev, da so informacije širili toženci, temelji na dejstvu, da so ti do leta 2016 edini vedeli za sporne informacije in edini posedovali sporne listine v fizični obliki, ki so leta 2016 zaokrožile po spletu v elektronski obliki.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni izkazala povezave med dejstvi, ki so ji povzročili škodo (govorice, klici, SMS sporočila, pošiljke, izogibanje družini) ter ravnanjem tožencev. Pritožba pravilnost ugotovitve tega dejstva izpodbija z lastno dokazno oceno izvedenih dokazov6, iz katere naj bi izhajalo, da so bili ravno toženci tisti, ki so širili informacije in listine. Kljub temu, da z lastno dokazno oceno pravilnosti ugotovljenih dejstev ni moč izpodbiti, gre pojasniti, da v predmetni zadevi tožnica ni izkazala, da je bilo ravno zatrjevano ravnanje tožencev tisto, ki ji je povzročilo škodo, ker ni izkazala, da so do leta 2016 sporne informacije poznali le toženci. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da jih je poznala vsaj še D. D., katero je seznanila sama tožnica. Ker tožnica torej ni izkazala svoje trditve, da so za sporne informacije vedeli zgolj toženci, ni izkazala niti trditve, da so ji ti povzročili škodo. Elementi, ki po tožničinih trditvah sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo med njej nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, tako niso izkazani. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilno zavrnjen (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

12. Tudi prepovedni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev uveljavljala opustitev določenih ravnanj v prihodnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj ni bila ne zatrjevana, ne ugotovljena nevarnost, da se bo kršitev ponovila (134. člen OZ).

13. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo prvega sodišča potrditi (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji z njeno vložitvijo nastali (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 V spisu na listovnih številkah 268a in 274. 2 Obvestilo zdravniku – v spisu pod prilogo A2. 3 Zapisnik sestanka – v spisu pod prilogo A3. 4 V dokaz tega dejstva je tožnica predložila SMS komunikacijo med pričo in tožničinim očetom B. B. - v spisu pod prilogo A62. 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 119/2010 z dne 17. 6. 2010. 6 Tako na primer glede priče D. D. pritožnica trdi, da je priča zaradi sorodstvenih vezi zainteresirana za izid predmetnega postopka, da sodišče navedbe te priče nepravilno in pomanjkljivo povzema ter ne pojasni, zakaj verjame priči, tožnici pa ne, z dokazno oceno izpovedbe te priče, ki se nahaja predvsem pod 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, pa sploh ne polemizira.