Jedro

Odgovornosti toženke ni mogoče presojati po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (149. člen OZ), saj stopnica sama po sebi ni nevarna stvar, ki bi zahtevala objektivno odgovornost njenega imetnika. Sporna stopnica glede na specifičnost konkretnih okoliščin, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi ni postala nevarna, saj dejanske ugotovitve takšnega zaključka ne omogočajo. S primerno skrbnostjo zavarovanke toženke, to je predvsem z ustrezno označbo in opozorilom na stopnico v prehodu med prostoroma, sporna stopnica tudi v okoliščinah, ki jih poudarja prvostopenjsko sodišče, ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče govoriti o nevarni stvari. Zavarovanka toženke zato tožnici za nastalo škodo odgovarja krivdno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je v celoti podana obveznost toženke po temelju za škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku dne 4. 11. 2016. 2. Zoper tako prvostopenjsko odločitev se pravočasno pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da meni, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je napačno uporabilo materialno pravo. Toženka namreč meni, da je za nezgodo tožnica odgovorna sama, saj je bil prostor normalno osvetljen, bilo je poskrbljeno za varnost obiskovalcev, prav tako pa je bila stopnica normalno vidna in označena. Normalno je, da je na prireditvah več ljudi, in da se ljudje gibajo po prostorih. Stopnica je bila narejena v skladu s priporočili in gradbenimi pravili, zavarovanec toženke pa ni imel nobenega vpliva na nastanek nezgode, saj ni ničesar naredil ali opustil. Tudi organizator prireditve je navedel, da so upoštevali vsa pravila in tehnične standarde za prireditev, zato toženka meni, da ni odgovorna za nezgodo tožnice, lahko pa bi bil odgovoren organizator prireditve.

Stopnica je bila normalno prehodna in niti prej niti kasneje ni povzročila nezgode in ni predstavljala nepričakovane ovire, zato v nobenem primeru ne gre za nevarno stvar, četudi so bili v prostoru prisotni ljudje. Oškodovanka je navajala, da je bila stopnica zanjo presenečenje, to pa pomeni, da ko je hodila po prostoru, ni bila previdna, ni gledala kje hodi in je zato prišlo do nesreče. Vse navedeno pa utemeljuje vsaj sokrivdo tožnice k nastanku škodnega dogodka v obsegu najmanj 60 %.

3. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Prav tako je vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica od toženke zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo nastalo zaradi posledice poškodbe, ki jo je utrpela dne 4. 11. 2016 okoli 15.00 ure v prostorih zavarovanke toženke. Takrat je bila v prostorih Občine L. na javni prireditvi, na razstavi in ocenjevanju gibanic. Ko se je namenila iz osrednjega prostora na hodnik, ki je vodil v prostor, kjer so prodajali gibanice, se je na prehodu iz osrednjega prostora na hodnik spotaknila ob neoznačeno in neustrezno osvetljeno stopnico, ki se je zaradi barve podlage ni dalo opaziti, zanjo pa tudi ni bilo nobenega opozorila. Tožnica se je pri tem hudo telesno poškodovala, saj je utrpela frakturo desne pogačice in oteklino ter udarnino na levi roki. Zahtevek utemeljuje tako na podlagi krivdne odgovornosti, kot tudi objektivne odgovornosti zavarovanke toženke za nastali škodni dogodek.

7. Pritožbena navedba toženke, da njena zavarovanka ni odgovorna za v škodnem dogodku tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, oziroma da je podana sokrivda tožnice k nastanku škodnega dogodka v obsegu najmanj 60 %, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje zaradi razlogov, navedenih v točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, utemeljeno ugotavlja krivdno odgovornost zavarovanke toženke na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker kot lastnica prostorov ni zagotovila minimalnih tehničnih standardov za uporabnike le-teh, in sicer ni označila nevarnega prehoda med osrednjim prostorom, v katerem je bila javna prireditev in hodnikom, ki je vodil v prostor, kjer je prav tako potekala javna prireditev, čeprav je bila med osrednjim prostorom in hodnikom stopnica, ki je bila po navedbi v postopku postavljenega izvedenca gradbene stroke kar za 3 cm višja od stopnic glede na priporočila in standarde1 v skladu z relevantnimi predpisi, ki to področje urejajo. Ker je bila stopnica, kljub nezavezujočim standardom o njeni višini, višja kot običajno in so bila tla iste barve ter vrata odmaknjena na zadnji rob prostora, opustitev označbe stopnice utemeljuje očitek o protipravnem ravnanju zavarovanke toženke, ki je vzročno povezano z v škodnem dogodku tožnici nastalo nepremoženjsko škodo2. 8. Pritožba ima prav, da odgovornosti toženke ni mogoče presojati po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (149. člen OZ), saj stopnica sama po sebi ni nevarna stvar, ki bi zahtevala objektivno odgovornost njenega imetnika. Sporna stopnica glede na specifičnost konkretnih okoliščin, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi ni postala nevarna, saj dejanske ugotovitve takšnega zaključka ne omogočajo. S primerno skrbnostjo zavarovanke toženke, to je predvsem z ustrezno označbo in opozorilom na stopnico v prehodu med prostoroma, sporna stopnica tudi v okoliščinah, ki jih poudarja prvostopenjsko sodišče, ne predstavlja tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče govoriti o nevarni stvari3. Zavarovanka toženke zato tožnici za nastalo škodo odgovarja krivdno.

9. Toženka s pritožbenim sklicevanjem, da v kolikor bi kdo moral kaj narediti ali spremeniti, bi to moral biti organizator in ne lastnik prostora, ne more biti uspešna, saj ta dejstva navaja šele v pritožbi, zato je v skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP za navajanje takšnih ugovorov prekludirana. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine dogodka pa toženka ne more biti uspešna tudi z uveljavljanjem najmanj 60 % soprispevka tožnice k nastali škodi, saj je prvostopenjsko sodišče iz ugotovljenih dejstev, da tožnici prostor ni domač, da se je do prehoda prebijala med ljudmi ter je bila zato zmožnost posvetiti pozornost tlem zmanjšana, stopnica pa zaradi enakomerne barve tal in neoznačenosti tudi ni bila dovolj zaznavna, pravilno sklepalo in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zavarovanka toženke v celoti odgovorna za v škodnem dogodku tožnici nastalo nepremoženjsko škodo.

10. Zaradi vsega navedenega pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. 2 Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb. 3 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodba II Ips 220/2011, sodba in sklep II Ips 70/2006 ter sodba in sklep II Ips 632/2007.