Jedro

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis lastninske pravice na delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, in olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki izhajajo iz določb ZVEtL-1. Ker gre pri tem zakonu za lex specialis v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), je v tem postopku izključena tudi uporaba tistega dela SPZ, ki ureja vprašanja etažne lastnine (t.j. V. dela SPZ).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah III. in IV.1. izreka potrdi.

II. Predlagateljica ter drugi in tretji nasprotni udeleženec trpijo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I. izreka ugotovilo, da na stavbi z naslovom ..., s številko ...-1704, obstoji etažna lastnina, pod točko II./1. izreka je pri stavbi na naslovu ..., s številko ...-1704, ugotovilo splošne skupne dele stavbe, pod točko II./2. izreka je ugotovilo posebni skupni del stavbe, nadalje je pod točko III./1. izreka ugotovilo posamezne dele stavbe in idealne deleže solastnine na splošnih skupnih delih, pod točko III./2. izreka je ugotovilo, da posebni skupni del stavbe ID znak ...-1704-18 pripada vsakokratnim lastnikom posameznih delov stavbe na naslovu ..., s številko ...-1704, v idealnih deležih solastnine: za vsakokratnega lastnika posameznega dela št. 7, ID znak ...-1704-7, delež 54/100 in za vsakokratnega lastnika posameznega dela št. 11, ID znak ...-1704-11, delež 46/100. Nadalje je pod točko IV./1. izreka ugotovilo še lastnike posameznih delov stavbe in odločilo tudi o vpisu izvedenih pravic na posameznih delih stavbe, pod točko IV./2. izreka je zavrnilo predlog SB Celje za ugotovitev in vpis lastninske pravice pri posameznem delu stavbe št. 11, ID znak ...-1704-11, pod točko IV./3. izreka pa je zavrnilo še predlog Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje za ugotovitev in vpis lastninske pravice pri posameznih delih stavbe št. 4, ID znak ...-1704-4, in št. 14, ID znak ...-1704-14. 2. Zoper ta sklep sta se s skupno pritožbo po pooblaščencu pritožila drugi in tretji nasprotni udeleženec (v nadaljevanju: 2. in 3. NU), ki sklep izpodbijata v točkah III. in IV./1. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s primernimi materialno pravnimi ter postopkovnimi napotki. V pritožbi najprej povzameta bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje glede dejstva, da na stavbi na naslovu ... s številko ...-1704 od pravnomočnega vpisa v kataster stavb dalje obstoji etažna lastnina, niti ne nasprotujeta ugotovitvi glede splošnih skupnih delov ter posebnih skupnih delov na stavbi (I. in II. točka izreka sklepa). Menita pa, da je sodišče nepravilno ugotovilo lastninsko pravico določenih udeležencev na posameznih delih stavbe (IV./1. točka izreka) in posledično tem tudi napačno priznalo idealne deleže solastnine na splošnih skupnih delih stavbe (kot izhajajo iz III./1. in III./2. točke izreka sklepa). Po mnenju 2. in 3. NU je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje v predmetni zadevi ter pri tem zagrešilo tudi več kršitev določb pravdnega postopka, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja, v kolikor ZNP-1 ne določa drugače. Po mnenju 2. in 3. NU je sodišče prve stopnje kršilo eno izmed najpomembnejših načel s področja stvarnega prava, tj. načelo publicitete, ki izhaja iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) in določa, da v kolikor pravica oziroma pravno dejstvo, za katerega zakon določa, da se vpisuje v zemljiško knjigo, v zemljiški knjigi ni vpisana, se šteje, da tretji za to pravico oziroma pravno dejstvo ni vedel, če se ne dokaže drugače. Prav tako je po mnenju nasprotnih udeležencev prišlo tudi do kršitve 8. člena ZZK-1, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Škodljive posledice opustitve pa mora nositi tisti, ki izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo, pa tega vpisa ne predlaga. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo pa izhaja tudi iz 10. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Vsem tem načelom sodišče prve stopnje po njunem mnenju v predmetni zadevi ni poklonilo nobene vere oziroma jih v predmetnem postopku niti ni upoštevalo, kar predstavlja napačno uporabo materialnega prava, katera je podana, v kolikor sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali pa če jih ni uporabilo pravilno. Kot sta zatrjevala že tekom postopka, je 3. NU lastninsko pravico pridobil na podlagi Prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2009 in s tem na celotni stavbi pridobil solastnino v 43,44% deležu, kot izhaja tudi iz 2. člena predmetne prodajne pogodbe. 3. NU je v času pridobivanja lastninske pravice zaupal podatkom iz zemljiške knjige, iz katere je izhajalo, da so solastniki nepremičnine tri pravne osebe: Mestna občina Celje, B. B. ter S. d.o.o., 3. NU pa je izpolnil tudi svojo poizvedovalno dolžnost in pridobil vse relevantne podatke glede nepremičnine tako iz zemljiške knjige kot tudi iz zemljiškega katastra oz. katastra stavb, iz katerih ni izhajalo, da bi na stavbi obstajala dejanska etažna lastnina. Ugotovitev iz IV/.1. točke izreka glede dejstva, da se pri posameznem delu stavbe št. 5 ugotovi lastninska pravica v korist 3. NU, je zato napačna, saj je ta s sklenitvijo prodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico v 43,44 % deležu na celotni stavbi in ne zgolj na posameznem delu stavbe št. 5, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v tretjem nadstropju. Glede na navedeno je po mnenju 2. in 3. NU napačna tudi ugotovitev sodišča v točki III./1., saj skladno z navedenim 3. NU pripada večji idealni delež na splošnih skupnih delih stavbe na naslovu ..., tj. delež v višini 4344/10000 in ne zgolj delež 1511/10000, kot je bil ugotovljen s strani sodišča. Dejstvo, da naj bi bila stavba v času sklepanja prodajne pogodbe leta 2009 že razdeljena na posamezne dele, kateri naj bi že bili v dejanski lastnini posameznih fizičnih in pravnih oseb naj bi po mnenju sodišče izhajalo tudi iz obrazložitve pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 450/2009 z dne 19. 1. 2016, na kar 2. in 3. NU odgovarjata, da se pravnomočnost lahko nanaša zgolj in samo na izrek sodnih odločb, ne pa tudi na njihovo obrazložitev (319. člen ZPP). Kot to navaja tudi naslovno sodišče, pa iz izreka sodbe v pravdnem postopku izhaja zgolj to, da je sodišče B. B. kot toženi stranki naložilo izstavitev za ZK vpis primerne in sposobne listine, ne nanaša se na vprašanje glede (ne)obstoja dejanske etažne lastnine na stavbi. Obrazložitev navedene sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 450/2009 tako ni oz. ne bi smela biti ključna za predmetni nepravdni postopek, sodišče prve stopnje pa je ravno na to naslonilo svojo odločitev, s čimer je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo navedeno procesno določbo, kar po mnenju nasprotnih udeležencev predstavlja kršitev pravdnega postopka in sicer 319. člena ZPP v zvezi s pravnomočnostjo sodnih odločb. 2. in 3. NU izpostavljata tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje odločitev glede obstoja dejanske etažne lastnine v času sklenitve prodajne pogodbe leta 2009 naslanja tudi na določene listine v spisu, ki se tičejo drugih udeležencev v postopku in s katerimi nasprotna udeleženca nikdar nista bila seznanjena. Konkretno sodišče v 24. točki obrazložitve sklepa izpostavlja kupoprodajno pogodbo iz leta 1991 med Občino Celje in C. C. ter kupoprodajno pogodbo iz leta 1993 med SB Celje in E. E. Dejstvo obstoja teh pogodb po mnenju 2. in 3. NU v ničemer ne izkazuje, da je bilo 3. NU poznano dejansko etažno stanje v stavbi, kot to zaključi sodišče, saj s temi pogodbami ni bil nikdar seznanjen in se ga v ničemer ne tičejo. Presoja (ne)dobrovernosti 3. NU zato po njuni oceni ne more in ne sme izhajati iz teh listin. Sodišču prve stopnje še očitata, da ne nameni zadostne pozornosti presoji vprašanja, ali je bilo 3. NU res znano, da naj bi na stavbi obstajala dejanska etažna lastnina oziroma sklep, da je bilo temu tako, sodišče izpelje iz listin, ki se tretjega nasprotnega udeleženca niti ne tičejo in ga ne vključujejo, poleg tega pa so bile te sklenjene veliko pred sklenitvijo prodajne pogodbe, s katero je solastniški delež na stavbi pridobil 3. NU. Če dejstvo, da je bil 3. NU obstoj dejanske etažne lastnine na stavbi znan, v postopku ni ustrezno dokazan, morata po mnenju 2. in 3. NU prevladati načelo publicitete in zaupanja v zemljiško knjigo. 3. NU pa še dodaja, da je imelo v primeru obstoja dvoma o tem, sodišče prve stopnje možnost izvedbe dodatnih dokazov (npr. zaslišanja udeležencev in predlagatelja), pa se za to ni odločilo, svojo odločitev pa je oprlo zgolj na listinsko dokumentacijo, ki se 3. NU niti ne tiče ter na obrazložitev sodnih odločb, na katere se pravnomočnost ne more raztezati. Kot ključno 2. in 3. NU ponovno izpostavljata, da se tretji, če so res pridobili lastninsko pravico na posameznih delih stavbe, nikoli niso vpisali v zemljiško knjigo. Glede navedenega sicer sodišče v 24. točki obrazložitve sklepa navaja, da takšen vpis (za nakup posameznih delov stavbe-stanovanj ali poslovnih prostorov) v zemljiški knjigi ni bil mogoč, kar po mnenju 2. in 3. NU načeloma drži, a tretji so imeli možnost, da (kot je to storila F. F.) po sklenitvi kupoprodajnih pogodb naknadno sklenejo še pogodbo o uskladitvi oz. ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in svojo pravico v zemljiško knjigo vpišejo kot solastninsko pravico, pa tega niso storili. Posledice lastne neskrbnosti in nerealizacije sklenjenih pravnih poslov v zemljiški knjigi pa bi morali po njunem mnenju nositi sami in jih ne bi smel nositi 3. NU, ki je zaupal v javno objavljene podatke, vpisane v zemljiško knjigo v času sklenitve prodajne pogodbe v letu 2009. Zaradi vsega navedenega 3. NU vztraja pri tem, da je pravilno pridobil 43.44 % lastništva na celotni nepremičnini, prav tako pa vztraja pri tem, da je sodišče prve stopnje s svojim sklepom z dne 15. 2. 2021 napačno ugotovilo in priznalo lastninsko pravico vsem udeležencem z izjemo predlagatelja ter nasprotnih udeležencev v tem postopku in je torej izdani sklep v delu, kjer lastninsko pravico na posameznih delih priznava tudi I. I., N. d.o.o., H. H. in C. C., napačen. Sodišču prve stopnje 2. in 3. NU očitata zmotno uporabo materialnega prava tudi zaradi zmotne uporabe 27. člena ZVEtL-1, saj (določenim) udeležencem ne bi smelo dopustiti udeležbe v navedenem postopku, v kolikor ti niso uspeli izkazati pravnega interesa. Večina udeležencev, katerim je sodišče udeležbo v postopku dopustilo, je predložila določene listine, ki naj bi izkazovale njihov pravni interes, ki pa niso bile predložene v izvirnikih, v primeru dopustitve udeležbe SB Celje pa je sodišče dopustilo celo udeležbo zgolj na podlagi podanih trditev, listine, ki bi izkazovala lastninsko pravico tega konkretnega udeleženca na stavbi namreč nikdar ni bila predložena. Po mnenju 2. in 3. NU je sodišče prve stopnje udeležbo dopustilo vsem, ki so le to prijavili, brez resne presoje, ali je njihov pravni interes res izkazan ali ne. Izpostavljata še, da sodišče prve stopnje ni namenilo zadostne pozornosti presoji, ali so udeleženci sploh uspeli (na podlagi podanih trditev in priloženih dokazov) s standardom verjetnosti izkazati svoj pravni interes za udeležbo v postopku oziroma bi moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, katero dejansko stanje je bolj verjetno izkazano, v to vprašanje pa se niti ni spustilo in s tem ni opravilo potrebne presoje, kot jo določa zakon in relevantna sodna praksa. Nazadnje pa 2. in 3. NU izpostavljata še dejstvo, da je prišlo tudi do kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in sicer 5. člena ZPP, saj sodišče vloge predlagateljice z dne 15. 12. 2020 ni vročilo preostalim udeležencem v postopku (kar izhaja iz 33. točke obrazložitve sklepa) in tako ti niso mogli odgovoriti oziroma se seznaniti z dodatnimi navedbami predlagateljice v postopku, sodišče prve stopnje pa je te navedbe upoštevalo pri izdaji sklepa z dne 15. 2. 2021, kar predstavlja kršitev pravice do izjave, kot je določena v 5. členu ZPP in velja za eno izmed osnovnih procesnih načel v sodnih postopkih. Po mnenju 2. in 3. NU bi navedeno lahko predstavljalo celo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče med postopkom ni uporabilo navedene določbe ZPP, to pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (v tem primeru sklepa). Sklepno 2. in 3. NU sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo več določb materialnega prava in sicer 6. in 8. člen ZZK-1,10. člen SPZ ter 27. člen ZVEtL-1 oziroma mu očitat, da le-teh sploh ni uporabilo, posledično pa je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zadevi, ob tem pa je zagrešilo tudi (bistvene) kršitve določb pravdnega postopka.

3. 3. NU pa je poleg skupne pritožbe z 2. NU po pooblaščencu vložil še samostojno pritožbo, v kateri izpodbija III. in IV./1. izreka izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. V pritožbi 3. NU ponovi vse pritožbene navedbe iz skupne pritožbe z 2. NU, poleg teh navedb pa dodatno še navaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi zmotno uporabilo tudi SZ, čeprav ta velja le za stanovanjske stavbe in poslovno-stanovanjske stavbe, kjer je delež stanovanj več kot 50%. V predmetni nepremičnini pa sta stanovanjski le dve etaži od skupaj šestih oz. sedmih. Tako je delež stanovanj manj kot 30% in je SZ napačen vir materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita neuporabo SPZ, v skladu s katerim bi moralo najprej izvesti vknjižbe „priznanih“ lastnikov, npr. Lastnikov stanovanj, pri čemer pa bi sorazmerno zmanjševalo idealni delež predlagateljice. Ker tega ni storilo, je prišlo do situacije, po kateri predlagateljica postane večinski lastnik stavbe, 3. NU, ki pa ima v ZK 44,43% pa postane 15,11% lastnik. Nadalje 3. NU sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na podatke iz GURS, da udeleženci niso zatrjevali odločilnega neskladja, zato je sodišče te podatke kot verodostojne upoštevalo pri svoji odločitvi, ni pa upoštevalo vseh teh verodostojnih podatkov, saj iz njih tudi izhaja, da je na skoraj vsakem posameznem delu v katastru vpisana solastnina. Sodišču prve stopnje očita, da je iz podatkov katastra stavb uporabilo le podatke, ki se nanašajo na dele stavb, ne pa tudi na dejansko stanje glede solastništva, čeprav je le-to v katastru stavb pravnomočno vpisano in je sodišče na to vezano. Ker sodišče prve stopnje tega dejstva ni upoštevalo pri razdelitvi nepremičnine, mu 3. NU očita, da je s tem tudi bistveno kršilo zakon, posledično pa je prišlo do absurdne situacije, ko je 44,34% solastnik sedaj le še 15% lastnik oziroma lastnik enega posameznega dela, kar je po njegovem mnenju popolnoma nesprejemljivo. Očita mu še, da je s takšnim ravnanjem znižalo pravni standard na stopnjo verjetnosti. Sodišču prve stopnje očita, da je s tem grobo kršilo 30. člena ZVEtL-1, ko ni ugotovilo, da je solastnina v katastru stavb že določena tudi na posameznih delih, kršilo pa je tudi 32. člen ZVEtL-1, ki pravi, da ″Sodišče ne odloča o lastninski pravici imetnika na že vpisanem posameznem delu stavbe, če ugotovi, da posamezni del dejansko obstaja.‶ V tem konkretnem primeru pa po mnenju 3. NU posamezni del dejansko obstaja in lastninska pravica na posameznih delih je že vpisana v kataster, ki je knjiga dejanskih stanj. Po mnenju 3. NU je sodišče prve stopnje napačno uporabljalo dokazna pravila, standarde in domneve ter tako bistveno kršilo 18. člen ZVEtL-1, ki pravi, da sodišče tako odloča le, kadar (med drugim) ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa. Med te pristojne državne organe šteje tudi GURS, ki je leta 2010 pravnomočno vpisal posamezne in skupne dele stavb ter vpisal tudi solastniške deleže. Tako so solastniki, ki so vpisani na posameznih delih, predlagateljica, B. B. in S. d. o. o. Pri tem pa je 3. NU pravni naslednik B. B. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje skladno s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa razdeliti posamezne dele stavb tako, da bi vsak solastnik prejel toliko posameznih delov stavb, da bi to ustrezalo njegovemu odstotku vpisanemu v zemljiško knjigo, kasneje pa bi si jih lahko solastniki razdelili ali pa ne. Meni, da sodišče ne more v tem postopku odločati na podlagi domnev in dokaznih pravil, saj je drugače izkazano s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa (GURS). Izkazano je namreč to, da v katastru stavb obstaja na posameznih etažnih delih (razen F. F..) solastnina. Prav zaradi navedenega bi moralo po mnenju 3. NU sodišče ravnati po določilih SPZ in vknjižiti posamezne dele in skupne dele v zemljiško knjigo ter za lastnike določiti tiste, ki so vpisani v kataster in to z deleži, ki jih imajo v zemljiški knjigi, nato pa razdeliti solastnino posameznih delov tako, da bo poslej na vsakem etažnem delu le en lastnik. 3. NU se sklicuje na svoje predhodne navedbe v postopku, da nima nič proti, da se etažni deli v V. etaži, t.j. stanovanja, prisodijo predlagateljici, ki naj potem realizira kupoprodajne pogodbe tako, da sedanjim neupravičenim udeležencem izda ustrezna zemljiško knjižna dovolila. Nasprotuje pa sedanji odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko vse fizične osebe dobijo posamezne dele, ki jih je predlagateljica enkrat že prodala, brez da se predlagateljici zmanjša delež, potem pa predlagateljica dobi še klet (ID 1), pritličje (ID 3), 1. nadstropje (ID 4) in enoto ID 14, saj je tako predlagateljica, ki ima v zemljiški knjigi nekaj čez 29%, postala lastnik ali prenesla na druge udeležence več kot 60% nepremičnine. Sodišče prve stopnje je predlagateljici s tem dodelilo v naravi več kot dvakratnik tega, kar ima v zemljiški knjigi kot solastnica, s tem pa je vzelo 3. NU, ki je imel 44.34% nepremičnine, sedaj ima pa 15.11% (v izračun niso všteti solastniški deleži na ID 6 in ID 11, ker so zanemarljivi za rezultat). Zaradi takšnega postopanja sodišča je 3. NU prepričan o favoriziranju predlagateljice s strani sodišča. Glede 24. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa 3. NU sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo procesna in materialna pravila ter napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je povzemalo razlago sodb, ki jih navaja. Pri tem opozarja, da sami tožbeni zahtevki sodb niso merili na solastniške deleže pač pa na ugotovitev ali je pogodba nična ter na tožbeni zahtevek za izstavitev ZK dovolila, pri tem pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da pogodba sklenjena med B. B. in 3. NU ni nična, sodba je bila za 3. NU v celoti ugodilna in ni imel pritožbenih razlogov, da bi izpodbijal ugodilno sodbo in s tem posledično obrazložitev sodišča. Zaradi tega tudi sama razlaga sodišča ne zavezuje nikogar in to sodišče, ki odloča o razdelitvi nepremične, tudi ne more opreti svoje odločitve v razlagah drugih sodišč oziroma sodb. Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko se opira na obrazložitev druge sodbe v povsem drugačnem zahtevku, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je bilo grobo kršeno načelo kontradiktornosti. V nadaljevanju pritožbe se 3. NU opredeljuje do problema solastnine in navidezne etažne lastnine v tem konkretnem primeru, pri tem pa se sklicuje na dejstvo, da je G. d.o.o., ko je kupil najvišjo etažo, sklenil pogodbo z vsemi solastniki, kar naj bi po njegovem mnenju, kljub temu, da so solastniki pri tem individualizirali en posamezni del, kazalo na to, da takrat še ni obstajala oziroma nastala navidezna etažna lastnina na celi stavbi. Ker se od sklenitve te pogodbe do sklenitve pogodbe 3. NU z B. B. ni spremenilo nič, ne v zemljiški knjigi ne v katastru, po mnenju 3. NU to ob upoštevanju dejstva, da nobeden od solastnikov takrat ni nič govoril o etažni lastnini, ali o tem, da obstajajo tudi izvenknjižni lastniki, pomeni, da je bil predmet te prodajne pogodbe idealni delež v višini 4434/10000, ne pa zgolj sedanji posamezni del ID 5, čeprav pogodba določa predajo nepremičnine v (so)posest, in sicer v neposredno posest glede tretje etaže (sedaj ID 5) in v posredno posest glede ostalih delov stavbe, ker so ti bili zasedeni z najemniki. Tako se je hkrati 3. NU zanesel na podatke v zemljiški knjigi in kupil idealni delež v višini 4434/10000. Če bi obstajala navidezna etažna lastnina, potem ne bi B. B. dajal drugih delov v posredno posest, predlagatelj pa bi opozoril na druge (nevknjižene) etažne lastnike, hkrati bi to dejstvo zapisali tudi v pogodbo. V utemeljitev teh svojih stališč 3. NU izpostavlja še, da v postopku vpisa stavbe v kataster stavb, ki se je začel na predlog sedanjega predlagatelja, izdelovalec elaborata nobenega od izvenknjižnih lastnikov ni vpisal v elaborat kot imetnika pravice na posameznem delu, da se nobeden od „sedanjih lastnikov“ ni oglasil, da bi želel, da se vsaj v kataster vpiše kot imetnik pravice, vsi zemljiškoknjižni solastniki pa so soglašali, da se na vseh posameznih delih stavbe (razen za posamezni del F. F., ki je bil obremenjen s hipotekami) v kataster vpiše njihova solastnina. Zaradi vseh teh okoliščin 3. NU tudi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da bi moral poznati ″dejansko etažno stanje v stavbi‶, pri čemer še poudarja, da ne pozna niti enega osebno niti ni bil pri nikomer od udeležencev kadarkoli na obisku pred sklenitvijo pogodbe z B. B. ali se kadarkoli z njimi pogovarja. 3. NU meni, da je šele s trenutkom tega pravnomočnega vpisa v kataster stavb nastala navidezna etažna lastnina na celotni stavbi, a so posamezni deli (razen F. F.) ostali v solastnini predlagatelja, B. B. (kasneje 3. NU) in 2. NU, šele z vpisom v kataster stavb so nastali posamezni in skupni deli, solastnino pa so si solastniki dali vpisati tudi v kataster. Še enkrat poudarja, da se je na podlagi prodajne pogodbe vknjižil v zemljiško knjigo kot solastnik, z izpodbijanim sklepom pa sodišče prve stopnje ugotovi, da vpis v zemljiško knjigo očitno ne velja nič. Sprašuje se, ali je to, da nekdo prinese neoverjeno listino od nelastnika, to res močnejši temelj kot vpis v zemljiški knjigi, ali je po novem močnejše od gotovega, ali kako. 3. NU meni, da njegovemu stališču v prid govori tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 390/2009, ki v jedru pravi: »T. i. navidezna solastnina je ena od oblik t. i. dejanske etažne lastnine, ki so bile ciljni primeri postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL. Pomembno je, da se v vsakem posamičnem primeru ugotovi, da je bila etažna lastnina res oblikovana - ni namreč učinkovito oblikovana, če eden od solastnikov ob odtujitvi svojega solastninskega deleža brez soglasja solastnikov določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi in tudi ne, če je med solastniki sklenjen dogovor o delitvi rabe nepremičnine.« 3. NU se tako z izpodbijanim sklepom ne strinja v delu, ki pravi, da je navidezna etažna lastnina obstajala, saj je bilo to skrito, nevidno, stavba je imela nevidno, ne pa navidezne etažne lastnine. Nevidna etažna lastnina pa ne more biti nekaj, kar bi šlo v breme 3. NU. Vztraja pri tem, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o tem, da bi mu moralo biti znano dejansko etažno stanje v stavbi, zato meni, da je brezpredmetna razlaga sodišča prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da etažna lastnina obstaja že od leta 1966. Sodišču prve stopnje očita, da očitno z namenom favoriziranja, začne presegati okvir v katerem mora razsojati, ko začne trditi da je 3. NU slaboveren lastnik, kar stori v nepravdnem postopku, brez naroka za glavno obravnavo in brez enega dokaza, pri tem pa niti ne pojasni, od kje črpa podlago za takšno presojo. Sojenje izven okvirjev, brez kontradiktornosti, in razglasitev 3. NU za slabovernega je je po njegovem mnenju bistvena kršitev postopka in materialnega prava. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da se drugi lastniki niso mogli vpisati v zemljiško knjigo in se pri tem sklicuje na primer 1. NU. Prepričan je, da bi lahko vsak od udeležencev bodisi predlagal vpis svoje pogodbe v zemljiško knjigo bodisi vložil tožbo na izstavitev zk dovolila, vsak od teh postopkov bi se zaznamoval v zemljiški knjigi in šele takrat bi se lahko 3. NU očitalo, da je vedel za dejansko etažno stanje v stavbi. Če je predlagateljica menila, da solastniški delež ni pravilen, pa bi lahko tožila B. B. in tak spor zaznamovala v zemljiški knjigi. Na voljo so bile izbrisne tožbe. Vsak od udeležencev je imel tudi kadarkoli pravico predlagati razdelitev. Če bi to predlagali, preden je 3. NU kupil idealni delež od B. B., ne bi prišlo do teh ″zapletov‶ in 3. NU ne bi sklenil kupoprodajne pogodbe. Če bi bil predmet res le en del stavbe, bi bila tudi kupnina precej manjša, pogodba po povsem drugače zapisana, še vedno pa bi bila vknjižljiva v zemljiško knjigo. 3. NU se ponovno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo iz 8. člena ZZK-1 in opozarja, da bo kljub temu načelu ravno on, ki se je zanesel na zemljiškoknjižne podatke, tisti, ki bo zaradi odločitve sodišča prve stopnje nosil škodljive posledice. Sklicuje se tudi na določilo 17. člena SZ-1, ki ureja obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela in poudarja, da v katastru stavb vse od kar je sam kupil idealni delež od B. B. ni bila v katastru stavb zavedena niti ena sprememba lastništva, razen sprememb, ki se tičejo 2. in 3. NU. V nadaljevanju pritožbe 3. NU s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z vsakim posameznim vpisom lastninske pravice na posameznih delih stavbe, začenši z vknjižbo lastninske pravice v korist C. C. (v nadaljevanju: 4. U). Ne strinja se stališčem sodišča prve stopnje, da ti lastniki, ki so sklepali kupoprodajne pogodbe v letu 1991 (oziroma na podlagi SZ), torej pred 30 leti, niso mogli vknjižiti svoje pravice zaradi stanja zemljiške knjige in zaradi zakonodaje, ki je veljala v času sklepanja pogodbe, saj bi se lahko vknjižbi na podlagi Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS), ki je veljal od 1999 do 2004. Ta zakon v določenih primerih (kot npr. nakup od organov bivše SFRJ) odvezuje, da bi moral biti podpis na pogodbi overjen. Nadalje bi se lahko v zemljiško knjigo vknjižili na podlagi posadne listine. Lahko bi vložili tožbo za izstavitev ZK dovolila. Lahko bi se vknjižili na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). SZ 18/91 je imel v 122. členu predvideno celo prepoved odtujitve. Sodišču prve stopnje zato očita, da zmotno razlaga razloge za nevpis pogodb v smislu, da je kriva zakonodaja in stanje v zemljiški knjigi. Mnenja je, da je v tridesetih letih obstajalo mnogo zakonov, po katerih bi se lahko vsi ti udeleženci vknjižili in bi ne povzročili zmede v pravnem prometu in zaupanju v zemljiško knjigo, kot so jo. Pa če že ne udeleženci, bi to morala po mnenju 3. NU storiti predlagateljica, ki jim je stanovanja prodala, sedaj pa gre vsa ta malomarnost na račun 3. NU, ki je zaupal v načela pravne države. 3. NU sodišču prve stopnje očita tudi zmotno razlago določil ZVEtL-1. Ta v 21. členu res določa, da ni potrebno izkazovati pravnega nasledstva, a to drži le do tistega trenutka, ko se nekdo drug vknjiži v zemljiško knjigo. V tem primeru pa ZVEtL-1 ne more derogirati splošnih pravnih načel, kot npr. zemljiškoknjižno načelo vrstnega reda dobrovernega pridobitelja in/ali publicitetnih učinkov zemljiške knjige in/ali mednarodnopravnih in ustavnopravnih norm kot je prepoved retroaktivnosti. Sklicuje se tudi na določilo 151. člena SZ, ki je določal, da so lastniki stanovanj in stanovanjskih hiš dolžni v treh letih po uveljavitvi tega zakona vpisati lastninsko pravico na stanovanjih in stanovanjskih hišah v zemljiško knjigo in izpostavlja zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da je 30 let stara in nevknjižena pogodba močnejši pravni naslov kot pravnomočna vknjižba v zemljiško knjigo in meni, da takšna razlaga interventnega zakona ZVEtL-1 pomeni resni pravni problem, ki ga lahko reši le Ustavno sodišče ali EKČP, saj revizije v tem postopku ni. Še enkrat izrazi tudi svoje mnenje, da gre pri takšnem odločanju za favoriziranje predlagateljice. Nadalje še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo SB Celje, ker ni imela pravnega naslova, hkrati pa je priznalo pravni naslov H. H. (v nadaljevanju: 6. U), ki je enoto kupil leta 1997 od O. O., ta pa jo je kupila od SB Celje leta 1993. Izraža presenečenje nad tem, da ima 6. U pravni naslov, ker ga je dobil od SB Celje, medtem ko pa sama SB Celje nima pravnega naslova in meni, da je to absurdno. Ni mu jasno, zakaj 6. U ni podal vknjižbe v zemljiško knjigo leta 1997. Izpostavlja še 5. točko 31. člena ZVEtL-1, ki določa, da mora biti pogodba overjena in dvomi, da je ta pogodba sploh overjena, ker ga ni nihče povprašal o uveljavljanju predkupne pravice, zato po oceni 3. NU skladno s 1. točko 31. člena ZVEtL-1 6. U nima po zakonu veljavnega pravnega naslova in ta posamezni del pripada zemljiškoknjižnim lastnikom oz. tistim, ki so kot solastniki vpisani v GURS. V zvezi s pridobitvijo lastninske pravice 6. U še dodatno očita sodišču prve stopnje zmotno razlago obstoja pogojev za priposestvovanje, saj so se pretrgali, ko je 3. NU leta 2009 vložil predznambo lastninske pravice in jo kasneje tudi opravičil. Če se pozabi prepoved retroaktivnosti, načelo publicitete, zastaralne roke in načelo vrstnega reda, se pa 3. NU s sodiščem prve stopnje strinja, da 6. U res ima pogoje za priposestvovanje. Očitno pa tudi to, da jih ni zatrjeval, ni pomembno. Glede razlogov sodišča prve stopnje v točkah 27. in 28. obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišču prve stopnje 3. NU najprej očita, da prihaja v nasprotje s samim sabo, ko najprej razlaga, da vknjižba lastninske pravice N. d.o.o. (v nadaljevanju: 2. U) ni bila mogoča (stran 33), potem pa na strani 34 pove, da je bila mogoča v obliki idealnega deleža. Vpis v zemljiško knjigo je namreč vedno mogoč v obliki idealnega deleža, četudi je v zavezovalnem poslu predmet opisan kot posamezni del. Postavlja se mu tudi vprašanje statusnega prava, kako je lahko 2. U dobila stvarne vložke, če pa jih nikoli ni prevzela oziroma ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Ob tem izpostavlja še, da je 2. U kot nelastnik prodala stanovanje I. I. brez upoštevanja predkupne pravice ostalih solastnikov in tudi na tem mestu tako sodišče prve stopnje na račun 3. NU popolnoma ignorira Zakon o zemljiški knjigi ter vsa s tem povezana načela, kot npr. publicitetne učinke, načelo konstututivnosti vpisa, zaupanje v zemljiško knjigo, načelo vrstnega reda, itd. V zvezi z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 29. pa 3. NU opozarja na navedbe sodišča prve stopnje glede posesti, ko razlaga, da se posredna posest dokazuje z javno listino ali overjeno listino ali listino pristojnega organa in pri tem izpostavlja, da je taka listina tudi listina, s katero se je 3. NU vknjižil kot lastnik v zemljiško knjigo (pogodba z B. B. in sodba) in na podlagi katere je bilo definirano, da 3. NU na določenih delih pridobiva neposredno posest, na določenih pa posredno posest. Vendar pa v primerih, ko je taka razlaga v korist 3, NU, sodišče samo sebe ne upošteva, temveč napačno navaja pogodbena določila iz kupoprodajne pogodbe med B. B. in 3. NU. Tudi glede točk 30., 31. in 32. obrazložitve izpodbijanega sklepa 3. NU najprej izpostavlja domnevno nasprotje v razlogih. Sodišču prve stopnje očita, da v drugih in celo v isti točki razlaga, kako vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, potem pa hkrati pojasni, kako je bil mogoč, ko opiše kako se je v zemljiško knjigo leta 2002 vknjižila F. F. Nenazadnje so se v zemljiško knjigo vknjižil tudi G. d. o. o., 2. NU, B. B. in 3. NU. Tako bi se lahko in tako bi se morali, in sicer takrat ali pa že prej, vknjižiti vsi lastniki in te kolobocije danes ne bi bilo. Vsak bi bil z nekim deležem vpisan v zemljiško knjigo in vsakič bi to šlo v breme prejšnjega ZK lastnika. Z izpodbijanim sklepom pa sodišče daje lastninske pravice drugim udeležencem brez, da bi to šlo v breme predlagatelja. Še več kot to, delež predlagatelja, ki znaša nekaj čez 29%, s tem dejansko naraste na več kot 60%. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se predlog ZRSZ zavrne, ker nima veljavnega pravnega naslova za posamezna dela stavbe ID 4 in ID 14, bi moralo sodišče prve stopnje po njegovem mnenju, skladno z ZVEtL-1 ta dva dela prepisati zemljiškoknjižnim lastnikom, kot je to storilo glede SB Celje ID 11. Ker tega ni storilo je po njegovi oceni zmotno in brez obrazložitve prepisalo predlagatelju, čeprav je 3. NU trdil, da je solastnik tudi tega posameznega dela. Tudi glede točke 31. obrazložitve izpodbijanega sklepa in posameznega dela stavbe ID 6 zatrjuje enako, da je sodišče prve stopnje v zmoti, ker ni res, da nihče ni zatrjeval pridobitve lastninske pravice na tem posameznem delu, saj sta jo 2. in 3. NU zatrjevala in jo utemeljevala z lastništvom v zemljiški knjigi in z dejstvom, da sta imela posredno posest na podlagi javne listine oziroma overjene pogodb, enako pa velja tudi za posamezni del stavbe ID 11. Glede točke 33. obrazložitve izpodbijanega sklepa pa 3. NU sodišču prve stopnje ponovno očita zmotnost zaključka, da „elaborat etažne lastnine ne predstavlja listine, ki bi izkazovala lastniško stanje delov stavbe in tako tudi ne podlage za odločanje sodišča..“. Sklicuje se na to, da elaborat predstavlja dejansko stanje na stavbi. To dejansko stanje pa je tako, da imajo na posameznih delih zemljiškoknjižni solastniki tudi dejansko solastnino. To dejanskost, ki izhaja iz elaborata (knjiga dejanskih stanj), bi sodišče moralo v prenesti v zemljiško knjigo (knjiga pravnih stanj). Tudi kataster je javna knjiga, zato se po mnenju 3. NU lahko osebe v pravnem prometu zanesejo tudi nanjo. 3. NU se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da zaslišanje L. L. in M. M. ni potrebno. Da pa je elaborat irelevanten za odločanje v tem postopku, pa je po njegovem mnenju nezaslišan absurd. Omenja še vlogo predlagateljice, ki je sodišče prve stopnje ni poslalo drugim udeležencem in mu očita, da v zvezi s to vlogo ponovno povzema nerelevantne dele obrazložitve sodbe, ki da potrjujejo sklepe sodišča. Sprašuje se, zakaj to vlogo sodišče prve stopnje sploh omenja, če je nepomembna. Kontradiktornost tudi ni načelo, ki se upošteva v tej zadevi. Ob zaključku pritožbe 3. NU še izpostavlja, da je ZVEtL-1 interventni zakon, ki pušča sodišču precej možnosti za arbitrarno odločanje, a kljub temu ima sodišče postavljen okvir. Odloča namreč na podlagi dokaznih pravil in domnev, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju ali je drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali pristojnega državnega organa. Po njegovem mnenju je tudi etažni elaborat pravnomočna odločba pristojnega državnega organa. V tem primeru sodišče ne more odločati na podlagi verjetnosti, saj je zavezano upoštevati vse določbe in elemente elaborata, tako grafične kot tudi tekstualne. Zaradi navedenega po oceni 3. NU sodišče ne more mimo dejstva, da so v elaboratu vpisani solastniki in mora to pravnomočno pravno dejstvo prenesti v zemljiško knjigo, ko ustanavlja etažno lastnino v zemljiški knjigi. Potem je na solastnikih ali in kako si bodo razdelili posamezne dele tako, da bo vsak del imel enega lastnika. In potem bodo lahko realizirali tudi pogodbe, ki so jih sklepali brez upoštevanja zakonodaje. Prav tako sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, razen če med udeleženci ni spora o drugačnem stanju. Med udeleženci pa ni spora o drugačnem stanju. Nihče od udeležencev namreč ni prerekal stanje dejanskega solastništva v katastru. Če ni spora, sodišče ne odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev. 3. NU zato meni, da pridemo do istega rezultata z razlago vseh premis 18. člena ZVEtL-1, to pa je, da je sodišče vezano na vsebino pravnomočnega elaborata, ki določa posamezne dele a tudi njihove dejanske lastnike ter, da o tem med udeleženci ni spora. In zakon ne zahteva kumulativnosti teh pogojev. Dovolj je, da se izpolni le eden, bodisi da ni spora, bodisi, da gre za pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa. Izpostavlja še, da je na enakem stališču tudi sodna praksa. Zapis Vrhovnega sodišče VS 046921 v opombi 36 govori ravno o tem, ″da se etažna lastnina hitro vpiše vsaj po verjetno izkazanem dejanskem stanju‶. Kataster je knjiga dejanskih stanj in zanjo velja precej višji standard kot verjetnost. Velja gotovost. Na to navaja tudi 18. člen ZVEtL-1, zato je po mnenju 3. NU sodišče dolžno upoštevati dejanska stanja lastništva posameznih delov, kakor so pravnomočno zapisana v katastru.

4. Na obe pritožbi so odgovorili predlagateljica, 4. U in 6. U, vsi se v svojih odgovorih zavzemajo za njuni zavrnitvi, predlagateljica pa obenem priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP)1 preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 33. obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je v času priprave te odločbe prejelo še vlogo predlagateljice, s katero je v zvezi z zatrjevanji 3. NU o pridobitvi solastnine na nepremičnini in ne etažne lastnine v stavbi glede na prodajno pogodbo z dne 9. 3. 2009, sodišče seznanila še s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 2019 v gospodarski zadevi zaradi plačila denarnega zneska iz naslova izgube dobička opr. št. I Pg 215/2018. V nadaljevanju je povzelo še, da je med razlogi za odločitev sodišča v obrazložitvi navedene sodbe izpostavljena tudi ugotovitev, da je bila stavba ID znak ...-1704 ..., v času sklepanja pravnega posla dejansko v etažni lastnini in da je bil dejansko zato predmet pravnega posla 3. NU posamezni del stavbe ..., kar naj bi po navedbah predlagateljice ugotovilo tudi Višje sodišče v Celju v sodbi Cpg 128/2019 z dne 4. 12. 2019. Ob tem pa je izrecno še zapisalo, da z oziroma na to, da navedena zadnje prejeta vloga predlagateljice s priloženo sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 215/2018, ob vsem predhodno v obrazložitvi tega sklepa že navedenem in pojasnjenem, na odločitev sodišča ni vplivala, sodišče pa povzema zgolj navedbe iz obrazložitve vlogi priložene sodne odločbe, ki je 3. NU, na katerega se neposredno nanaša, že poznana, te vloge udeležencem postopka posebej v izjavo ni pošiljalo, temveč jim jo skupaj s prilogo posreduje v vednost priloženo temu sklepu. Iz takšne obrazložitve izpodbijanega sklepa tako povsem jasno izhaja, da se na vlogo predlagateljice z dne 15. 12. 2020 in njej priloženi dokaz (sodba Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I pg 215/2018 z dne 14. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 128/2019 z dne 4. 12. 2019) sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni oprlo, zato sodišču prve stopnje zaradi nevročanja te vloge predlagateljice v izjavo ostalim udeležencem tega postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogoče očitati kršitve načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP oziroma kršitve pravice do izjave, posledično pa s takšnim ravnanjem tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 39. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje smiselno očitata obe pritožbi.

8. Sodišče prve stopnje je vse sprejete odločitve v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo, do vseh spornih pravno relevantnih vprašanj se je ustrezno opredelilo, zato so neutemeljeni očitki 3. NU v pritožbi, da je izpodbijani sklep odraz favoriziranja predlagateljice. Zgolj nestrinjanje s sprejeto odločitvijo sodišča prve stopnje in obrazloženo strinjanje sodišča prve stopnje z izraženimi stališči predlagateljice, pa samo po sebi še ne kaže na neenako obravnavanje strank postopka, zato s temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana kršitev z Ustavo RS (v nadaljevanju: URS) zajamčene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ki predstavlja eno izmed pojavnih oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana

9. Pravilno je sicer stališče, izraženo v obeh pritožbah, da se lahko v skladu s 319. členom ZPP pravnomočnost nanaša zgolj in samo na izrek sodnih odločb, ne pa tudi na njihovo obrazložitev. Vendar to še ne pomeni, da se sodišče v drugi sodni odločbi ne bi smelo sklicevati tudi na razloge v sodni odločbi že pravnomočno zaključene zadeve, če se z njimi strinja tudi samo. Tako sklicevanje na razloge pravnomočne sodne odločbe v drugi zadevi tako ne pomeni niti kršitve 319. člena ZPP, ki bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, še manj pa kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, ki bi lahko predstavljala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bil 3. NU, ki to kršitev uveljavlja, z razlogi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 450/2009 z dne 26. 11. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 245/2016 z dne 25. 8. 2016 seznanjen in se je o razlogih te sodbe lahko in se tudi je izjavil. 10. Ni pritrditi 3. NU, da obstaja medsebojno nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa. Ta očitek 3. NU utemeljuje z navedbo, da naj bi obstajalo nasprotje v delu pod točko 27. in 28. izpodbijanega sklepa, ko sodišče prve stopnje najprej razlaga, da vknjižba lastninske pravice 2. U ni bila mogoča (stran 33), potem pa na strani 34 pove, da je bila mogoča v obliki idealnega deleža, pa tudi z navedbo, da naj bi nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa obstajalo tudi v delu pod točkami od 30. do 32. obrazložitve, ko v drugih in celo v isti točki razlaga, kako vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, potem pa hkrati pojasni, kako je bil mogoč, ko opiše kako se je v zemljiško knjigo leta 2002 vknjižila F. F. Zatrjevano nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa pa ne obstaja, saj je sodišče prve stopnje v obeh primerih najprej obrazložilo, da na podlagi prodajnih pogodb, katerih predmet so bili posamezni deli stavbe, niso pa se glasile na določen idealni solastniški delež, vknjižba v zemljiško knjigo ni bila mogoča, saj stavba v etažni lastnini ...-1704 v zemljiški knjigi ni bila vpisana (posledično pa tudi ne posamezni deli stavbe), temveč je bila in še vedno je vpisana le parcela 2045, na kateri stavba stoji, v nadaljevanju pa je obrazložilo, da bi bil (je bil) v zemljiški knjigi možen le vpis solastninske pravice na parceli št. 2045, če se je pogodba glasila (tudi) na določen idealni solastniški delež. S temi pritožbenimi navedbami vsebinsko in smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) 3. NU sodišču prve stopnje vsebinsko smiselno očita tudi s pritožbenimi navedbami, da je kar brez obrazložitve (t.j. brez navedbe razlogov) prepisalo na predlagatelja posamezna dela stavbe ID 4 in ID 14, ko je ugotovilo, da se predlog ZRSZ (v nadaljevanju: 7. U) zavrne, ker nima veljavnega pravnega naslova za ta posamezna dela stavbe. Tudi ta očitek pa je neutemeljen, saj je za takšno odločitev sodišča prve stopnje navedlo povsem dovolj in tudi ustrezne razloge v točki 30. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se da tudi v tem delu izpodbijani sklep pritožbeno preizkusiti.

12. Obstoja kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa pritožbi ne uveljavljata konkretizirano, zato je pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožbenim razlogom izvedlo le še uradni preizkus, ki pa kakšne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal. 13. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju: ZVetL-1) je interventni zakon. Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Neutemeljeno se 3. NU sklicuje tudi na določilo 151. člena SZ, ki je določal, da so lastniki stanovanj in stanovanjskih hiš dolžni v treh letih po uveljavitvi tega zakona vpisati lastninsko pravico na stanovanjih in stanovanjskih hišah v zemljiško knjigo, saj zakon ni predvidel nobenih posledic opustitve te obveznosti.

14. Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis lastninske pravice na delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, in olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki izhajajo iz določb ZVEtL-1. Ker gre pri tem zakonu za lex specialis v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), je v tem postopku izključena tudi uporaba tistega dela SPZ, ki ureja vprašanja etažne lastnine (t.j. V. dela SPZ), zato se 3. NU v svoji pritožbi neutemeljeno zavzema za njegovo uporabo.

15. Obenem pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe 3. NU, da v tej zadevi sodišče ne bi smelo uporabiti določil Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1 oziroma SZ), ker ta zakon velja le za stanovanjske stavbe in poslovno-stanovanjske stavbe, v katerih je delež stanovanj več kot 50%, saj takšne omejitve veljavnosti ta zakon ne vsebuje, ZVEtL-1 pa se mestoma na določila SZ celo izrecno sklicuje.

16. 2. in 3. NU v pritožbi ne konkretizirata, kako naj bi domnevna zmotna dopustitev udeležbe (določenim) udeležencem, še zlasti 3. U, katerega predlog je bil z izpodbijani sklepom v točki IV./2. zavrnjen, pri čemer ta del izpodbijanega sklepa pritožbeno niti ni izpodbijan, sploh vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, zato je njun očitek o zmotni uporabi materialnega prava, t.j. določila 27. člena ZVEtL-1, neutemeljen. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo tako v sklepu z dne 28. 5. 2019 kot tudi v izpodbijanem sklepu v točki 7. obrazložitve, to določilo ZVEtL-1 po oceni pritožbenega sodišča uporabilo povsem pravilno, saj so vsi udeleženci, katerim je bila dopuščena udeležba v postopku, izkazali pravni interes za udeležbo. Dejstvo, da so bili predlogi nekaterih od njih z izpodbijanim sklepom zavrnjeni, pa na pravilnost dopustitve udeležbe ne vpliva.

17. Pritožbi ne izpodbijata točk I. in II. izreka izpodbijanega sklepa, s katerima se ugotavlja, da na stavbi z naslovom ..., s številko ...-1704 (v nadaljevanju: Stavba), obstoji etažna lastnina, ugotavljajo pa se tudi splošni skupni deli stavbe in posebni skupni del stavbe, prav tako pa 2. in 3. NU tekom tega postopka tudi nikoli nista trdila in tega ne trdita niti v pritožbi, da pred 1. 1. 2003 ne bi nastal pravni naslov, s katerim se po določbah tega zakona izkazuje pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe, da torej v tej zadevi niso (bili) izpolnjeni pogoji za začetek tega postopka, zato ni in ne more biti (več) sporno niti dejstvo, da je v skladu z zakonsko domnevo na predmetni Stavbi nastala etažna lastnina pred 1. januarjem 2003, pa v zemljiški knjigi še ni bila vpisana na stavbi kot celoti (1. člen ter 1. in 2. odstavek 17. člena ZVEtL-1). Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje zakonske domneve iz 2. odstavka 17. člena ZVEtL-1 pritožnika nista konkretizirano izpodbijala, saj sta želela doseči le to, da bi se ob vzpostavitvi etažne lastnine po določbah tega zakona pri vpisu lastninske pravice pri posameznih (pa tudi skupnih delih) stavbe upoštevala njuna v zemljiško knjigo pri parceli št. 2045, na kateri stoji Stavba, ki je predmet vzpostavitve etažne lastnine, vpisana solastninska pravica, ne moreta uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 390/2009 niti s pritožbenimi navedbami, da v času sklepanja pogodb, na podlagi katerih sta sama pridobila solastninsko pravico na parceli št. 2045, t.j. 2. NU na podlagi pogodb kupoprodajne pogodbe z dne 10. 10. 2007 in na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20. 2. 2008, 3. NU pa na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 9. 3. 2009, etažna lastnina še ni obstajala, prav tako pa tudi ne s pritožbenimi navedbami, da nista vedela in tudi nista mogla vedeti za to, da obstaja navidezna solastnina in dejanska etažna lastnina na Stavbi, da sta bila v dobri veri, da je bil predmet njunega nakupa solastniški delež, ne pa posamezni del Stavbe, saj vsa ta dejstva za odločitev v tej konkretni nepravdni zadevi, upoštevaje zgoraj izpostavljene okoliščine tega primera, niso pravno odločilna.

18. Glede na že zgoraj obrazložena izhodišča in namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine, ki je v tem, da se nepremičninske evidence uskladijo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, je ob upoštevanju dejstva, ki ga pritožbi niti ne izpodbijata, da se je samo v posameznih primerih pravni promet s posameznimi deli Stavbe izvajal z vpisi v zemljiško knjigo pri idealnih deležih dejanskih lastnikov posameznih delov stavbe na parceli, na kateri stoji Stavba, ne pa pri vseh pravnih poslih, ki so se nanašali na posamezne dele Stavbe ter ob upoštevanju dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na več mestih izpodbijanega sklepa, pritožbeno pa tudi ni konkretizirano izpodbijano, da niti Stavba niti njeni posamezni in skupni deli vse doslej v zemljiško knjigo še niso bili vpisani, povsem jasno, da pri ugotavljanju skupnih ter posameznih delov Stavbe in pri ugotavljanju njihovih lastnikov oziroma solastniških deležev pri skupnih delih Stavbe zemljiškoknjižno stanje parcele 2045, na kateri Stavba stoji, ni in ne more biti pravno odločilno dejstvo, saj ni skladno z dejanskim stvarnopravnim položajem stavbe, zato se pritožbi neutemeljeno zavzemata za to, da bi se moralo njun solastniški delež, vpisan v zemljiški knjigi pri parceli št. 2045, ustrezno upoštevati pri ugotavljanju posameznih in skupnih delov Stavbe, še zlasti pa pri ugotavljanju lastnikov oziroma solastniških deležev le-teh, saj gre za v zemljiško knjigo vpisano pravico.

19. V tem zakonsko posebej urejenem postopku je zaradi samega namena postopka v zvezi z ugotavljanjem lastninske pravice na skupnih in posameznih delih stavbe, ki je posledica neskladja nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, omejena oziroma praktično povsem izključena tudi uporaba splošnih zemljiškoknjižnih načel (načela zaupanja v zemljiško knjigo, publicitetnega načela) iz 6. in 8. člena ZZK-1, pa tudi uporaba 10. člena SPZ, iz katerega prav tako izhaja načelo zaupanja v zemljiško knjigo, zato se na vse te določbe ZZK-1 in SPZ pritožbi sklicujeta povsem neutemeljeno, z njihovo neuporabo pa sodišče prve stopnje v tej zadevi ni udejanilo pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar mu pritožbi prav tako zmotno očitata. Zemljiškoknjižno stanje je v tem postopku merodajno samo v zakonsko določenih primerih ohranitve že vpisanih pravic po 31. in 32. členu ZVEtL-1, kar pa je v tej zadevi, kot bo to naknadno še obrazloženo, sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi povsem pravilno upoštevalo. Med drugim tako sodišče skladu s 1. odstavkom 31. člena ZVEtL-1 ugotovi, da je lastnik posameznega dela stavbe, za katerega na način, določen s tem zakonom, ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe, zemljiškoknjižni lastnik. Za hipoteko, zemljiški dolg in stvarno breme, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisani na nepremičnini kot celoti ali na nerazdeljenih delih stavbe, se z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na vseh predhodno še ne vpisanih posameznih delih stavbe. Če je izkazano, da je bila taka pravica ustanovljena le na določenem delu stavbe, se z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejuje lastninsko pravico le na tem delu stavbe (2. odstavek 31. člena ZVEtL-1). Za druge izvedene pravice, ki so v času učinkovanja zaznambe postopka v zemljiški knjigi vpisane na nepremičnini kot celoti, se z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico na zemljiški parceli, ki predstavlja skupni del stavbe. Če taka pravica po vsebini omejuje lastninsko pravico le na določenem delu stavbe, se z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi, da omejuje lastninsko pravico le na tem delu stavbe (3.odstavek 31. člena ZVEtL-1). Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena se izvedena pravica, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ne ugotovi na tistem posameznem delu stavbe, za katerega pridobitelj izkaže, da je bil prvi pravni naslov pridobljen pred dnevom, od katerega učinkuje zemljiškoknjižni vpis izvedene pravice na nepremičnini kot celoti (4. odstavek 31. člena ZVEtL-1). V primerih iz prejšnjega odstavka se šteje, da je pravni naslov pridobljen takrat, ko je bila listina o pravnem poslu po zakonu overjena, če je pravni naslov odločba sodišča ali drugega državnega organa, pa glede na dan izdaje odločbe, ki je pravni naslov (5. odstavek 31. člena ZVEtL-1). Določbe tega člena se uporabljajo tudi za pravna dejstva, ki so vpisana v zemljiški knjigi (6. odstavek 31. člena ZVEtL-1).

20. Pritožbi ne izpodbijata konkretizirano tistega dela točke III./1. izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj posameznih delov Stavbe, zato je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijanega sklepa, ki pa pomanjkljivosti, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno na podlagi elaborata etažne lastnine, ki ga je izdelala L. L. s. p. v letu 2009 (v nadaljevanju: elaborat etažne lastnine) in sklepa OGU ... o prvem vpisu stavbe v kataster stavb (v nadaljevanju: Sklep OGU ...) ter na podlagi javno dostopnih podatkov spletne strani Geodetske uprave Republike Slovenije „prostor“, v točki 12. obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem pravilno, ob pravilni uporabi 30. člena ZVEtL-1 ugotovilo obstoj 14 posameznih delov Stavbe (od številke 1 do številke 14), njihovo rabo in površino, pravilno pa je ugotovilo tudi obstoj šestih skupnih delov stavbe od številke 15 do 20, pri čemer je v točki 17. obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako pravilno ugotovilo še, da splošne skupne dele Stavbe poleg parcele 2045 predstavljajo deli stavbe od ID znaka ...-1704-15 do ID znaka ...-1704-20, razen dela stavbe ID znak ...-1704-18 (točka II. 1. izreka tega sklepa), ki je posebni skupni del. 21. Glede posameznih delov stavbe ZVEtL-1, kot je bilo predhodno že obrazloženo, vzpostavlja vrsto domnev in pravil. Tako je v skladu s 1. odstavkom 19. člena ZVEtL-1 pridobitelj posameznega dela stavbe po tem zakonu oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Pravni naslov je v skladu z 2. odstavkom 19. člena ZVEtL-1 po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe. Če pravni naslov ne učinkuje proti zemljiškoknjižnemu lastniku, mora pridobitelj posameznega dela stavbe za izkazovanje pravnega temelja pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe v skladu s 3. odstavkom 19. člena ZVEtL-1 izkazati tudi večkratni zaporedni prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe od zemljiškoknjižnega lastnika do osebe, od katere se izkazuje prenos lastninske pravice na pridobitelja posameznega dela stavbe. Večkratni zaporedni prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe se v skladu s 4. odstavkom 19. člena ZVEtL-1 izkazuje tako, da se vsak posamezni prenos od zemljiškoknjižnega lastnika do pravnega prednika zadnjega pridobitelja izkaže bodisi z javno listino, ki izkazuje univerzalno pravno nasledstvo, bodisi s pravnim naslovom. V skladu s 1. odstavkom 20. člena ZVEtL-1 izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj verjetno izkaže pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Šteje se, da so verjetno izkazani pogoji za priposestvovanje posameznega dela stavbe, če pridobitelj izkaže, da je skupaj s svojimi pravnimi predniki, po katerih izkazuje pravno nasledstvo v skladu s prejšnjim členom, izvrševal vsaj deset let trajajočo lastniško posest na posameznem delu stavbe (2. odstavek 20. člena ZVEtL-1). Šteje se, da je posest lastniška, če je temeljila na pravnem naslovu (3. odstavek 20. člena ZVEtL-1). Šteje se, da je neposredna posest izkazana, če jo pridobitelj izkaže s potrdilom pristojnega organa o prijavi prebivališča oziroma registraciji sedeža pravne osebe oziroma poslovnega obrata (4. odstavek 20. člena ZVEtL-1). Šteje se, da je posredna posest pridobitelja posameznega dela stavbe izkazana, če ta z registrirano najemno pogodbo oziroma z javno ali po zakonu overjeno listino izkaže, da je bil tisti, ki je izvrševal neposredno posest in je to izkazano v skladu s prejšnjim odstavkom, nelastniški posestnik, ki je neposredno posest izvrševal za pridobitelja oziroma njegovega pravnega prednika (5. odstavek 20. člena ZVEtL-1). V 21. členu ZVEtL-1 ureja še posebne primere pravnih naslovov in sicer v 1. odstavku določa, da če je pravni naslov prodajna pogodba, sklenjena na podlagi določb Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91 – popr., 13/93 – ZP-G, 9/94 – odl. US, 21/94, 29/95 – ZPDF, 23/96, 24/96 – odl. US, 44/96 – odl. US, 1/00, 1/00 – odl. US, 22/00 – ZJS, 87/02 – SPZ, 29/03 – odl. US in 69/03 – SZ-1, v nadaljnjem besedilu: SZ) o privatizaciji stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini ali Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92), pridobitelju posameznega dela stavbe ni treba izkazovati pravnega nasledstva med zemljiškoknjižnim lastnikom in prodajalcem iz prodajne pogodbe. Šteje se, da je izkazan pravni naslov pridobitelja tudi v primerih, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člena SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del (2. odstavek 21. člena ZVEtL-1). Kadar uveljavlja lastninsko pravico na stanovanju Republika Slovenija, občina ali druga oseba javnega prava, se za pravni naslov šteje tudi seznam iz 144. člena SZ (3. odstavek 21. člena ZVEtL-1). V primerih iz prvega odstavka tega člena in v primerih, ko je pravni naslov pridobitelja posameznega dela stavbe pravni posel, nastal pred 1. januarjem 2003, za izkazovanje pravnega temelja pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe pridobitelju ni treba predložiti zemljiškoknjižnega dovolila odsvojitelja (4. odstavek 21. člena ZVEtL-1).

22. Po oceni pritožbenega sodišča je vsa zgoraj izpostavljena pravila in domneve sodišče prve stopnje v tej zadevi pri svoji odločitvi uporabilo povsem pravilno, zato soglaša z vsemi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje glede ugotovljenih lastnikov posameznih delov Stavbe in glede ugotovljenih hipotek in drugih izvedenih pravic, ki so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v točki IV./1. izreka izpodbijanega sklepa, nanizalo pa jih je v točkah od 20. do 32. obrazložitve izpodbijanega sklepa, v izogib ponavljanju pa se nanje tudi v celoti sklicuje.

23. Ob dejanskih ugotovitvah v točki 21. obrazložitve izpodbijanega sklepa glede posameznega dela stavbe št. 1, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, o sklenitvi kupoprodajne pogodbe, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika prodajalke overjen dne 6. 12. 2002, katere predmet je bil nakup poslovnih prostorov v kleti stavbe ..., v skupni izmeri 84,92 m2 in o sklenitvi listine za ureditev zemljiškoknjižnega stanja z dne 16. 12. 2002, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila dne 28. 6. 2000 sklenjena kupoprodajna pogodba med Mestno Občino Celje in F. F., katere predmet so bili prej navedeni poslovni prostori v izmeri 84,92 m2 v kleti stavbe na naslovu ..., in prav tako pritožbeno neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje, da med udeleženci tega postopka lastništvo tega posameznega dela Stavbe ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje povsem pravilno na podlagi 1. odstavka 19. člena ZVETL-1 ugotovilo, da je lastnica tega posameznega dela Stavbe prva nasprotna udeleženka F. F. (v nadaljevanju: 1. NU). Ker so v zemljiški knjigi pod ID osnovnega položaja ..., kjer ima vpisano svojo solastninsko pravico na nepremičnini parceli 2045 do 688/10000 1. NU, vpisane hipoteke z ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ... , ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ..., ID omejitve ... in ID omejitve ..., sodišče pa je v točki 22. obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, kar pritožbeno tudi ni sporno, da navedena bremena obremenjujejo le solastniški idealni delež vknjižene solastnice 1. NU, z izjemo prvih štirih navedenih hipotek, ki poleg tega obremenjujejo tudi solastniški idealni delež 172/10000 v solastnini S. d. o. o., je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določilo 5. točke 1. odstavka 30. člena ZVEtL-1 in določila od 2. do 4. odstavka 31. člena ZVEtL-1, ko je ob vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi ID znak ...-1704 vsa bremena, vpisana pod ID osnovnega položaja ... pri 1. NU do 688/10000 solastnem idealnem deležu nepremičnine, preneslo le na posamezni del stavbe ID znak ...-1704-1. 24. Ob dejanskih ugotovitvah v točki 23. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pritožbeno tudi niso izpodbijane, o obstoju prodajne pogodbe z dne 10. 10. 2007, ki jo je pravni prednik S. d.o.o., to je G. d.o.o. (v nadaljevanju G. d. o. o.) sklenil s prodajalko Mestno Občino Celje in prodajne pogodbe, ki jo je G. d. o. o. dne 20. 2. 2008 sklenil še s prodajalko B. B., katerih predmet je bilo neizkoriščeno podstrešje v stavbi ... in ob dejanskih ugotovitvah, da predstavlja kupljeno neizkoriščeno podstrešje stavbe po elaboratu etažne lastnine posamezni del stavbe št. 13, ki se nahaja v VI. In VII. etaži stavbe, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, t. j. 1. odstavka 19. člena ZVEtL-1 in 1. odstavka 31. člena ZVEtl-1 v zvezi s 5. točko 1. odstavka 30. člena ZVEtL-1, povsem pravilno kot lastnika posameznega dela stavbe št. 13, ID znak ...-1704-13, ugotovilo 2. NU, na ta posamezni del stavbe pa je ob dejanski ugotovitvi, da so pri solastnem deležu 172/10000 nepremičnine 2. NU, ki je vpisan na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je njegov pravni prednik in družbenik Sklad kot kupec dne 26. 6. 2008 sklenil s prodajalko F. F., vpisana bremena, to je hipoteka z ID omejitve ... v korist T. d. o. o., hipoteka z ID omejitve ... v korist K. d. d., hipoteka z ID omejitve ... v korist J. J. in hipoteka z ID omejitve ... v korist Z. d. d., povsem pravilno preneslo tudi vsa ta bremena.

25. Ob dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah v točki 24. obrazložitve izpodbijanega sklepa o obstoju prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2009, ki sta jo sklenila 3. NU kot kupec in B. B. kot prodajalec, ob nadaljnjih dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah, da je prodajalec B. B. kupcu 3. NU kot v pogodbi opredeljeni solastniški idealni delež na nepremičnini v višini 4344/10000 izročil celotno tretje nadstropje, nad inšpektoratom za delo in pod stanovanjsko etažo, da je bil predmet nakupa po tej pogodbi povsem jasno opredeljen in predstavlja poslovni prostor v tretjem nadstropju s pripadajočimi pomožnimi prostori, da je to „celotno tretje nadstropje nad inšpektoratom za delo in pod stanovanjsko etažo“, ki po podatkih elaborata etažne lastnine predstavlja posamezni del stavbe št. 5 v IV. etaži stavbe v izmeri 202,4 m2, je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 1. odstavka 19. člena ZVEtL-1, ko je pri tem posameznem delu št. 5 (ID znak ...-1704-5) kot lastnika do celote ugotovilo 3. NU.

26. Ob dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah v točki 25. obrazložitve izpodbijanega sklepa o obstoju izvirnika kupoprodajne pogodbe, ki jo je na podlagi določb SZ (Uradni list RS, št. 18/91) dne 12. 11. 1991 sklenila C. C. (v nadaljevanju: 4. U) s prodajalko Občino Celje, ob nadaljnjih ugotovitvah, da se stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe nahaja v stanovanjski V. etaži stavbe in da gre pri tem stanovanju za posamezni del Stavbe št. 10, ID znak ...-1704-10, ki se po elaboratu nahaja v V. etaži stavbe, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 5. točke 1. odstavka 30. člena ZVEtL-1 in 1. odstavka 21. člena ZVEtL-1 povsem pravilno kot lastnico tega posameznega dela Stavbe ugotovilo 4. U. 27. Ob dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah v točki 26. obrazložitve izpodbijanega sklepa o obstoju kupoprodajne pogodbe št. ... z dne 19. 10. 1993, ki sta jo po določbah SZ-18/91 sklenila prodajalka SB Celje, kot prodajalka, in O. O., kot kupec ter o obstoju izvirnika kupoprodajne pogodbe, ki jo je H. H. (v nadaljevanju: 6. U), kot kupec, dne 10. 2. 1997 sklenil s prodajalko O. O., katerih predmet je bilo enosobno stanovanje v tretjem nadstropju stavbe ... - sedaj ... v površini 37,09 m2, ki je obsegalo sobo v izmeri 22,96 m2, kuhinjo v izmeri 7,9 m2, WC v izmeri 0,23 m2 in predsobo v izmeri 6,0 m2, ter ob nadaljnjih dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah, da predstavlja ta posamezni del v skladu z elaboratom etažne lastnine posamezni del stavbe št. 9 (ID znak ...-1704-9), je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 1. odstavka 19. člena in 1. odstavka 21. člena ZVEtL-1 ter ob pravilni uporabi 5. točke 1. odstavka 30. člena ZVEtL-1 povsem pravilno ugotovilo, da je lastnik tega posameznega dela 6. U. Pravilno je namreč zaključilo, da 6. U zaradi tega, ker je njegova pravna prednica E. E. kupoprodajno pogodbo sklenila že v letu 1993 s prodajalko SB Celje po določbah SZ-18/91, v skladu s prvim odstavkom 21. člena ZVEtL-1 pravnega nasledstva med zemljiškoknjižnimi lastniki in prodajalko po navedeni pogodbi ni bilo potrebno izkazovati. Prenos lastninske pravice na posameznem delu stavbe od svoje pravne prednice O. O. nase, pa je 6. U izkazal z izvirnikom pravnega naslova iz leta 1997. Drugačno stališče 3. NU, da 6. U svojega lastništva ni izkazal z ustreznim pravnim naslovom po določilih ZVEtL-1, ki ga med drugim utemeljuje tudi s sklicevanjem na zavrnitev predloga SB Celje za ugotovitev njenega lastništva na posameznem delu Stavbe št. 11., pa so tako pravno zmotne, saj gre za drug posamezen del Stavbe in za drugačne pogoje pridobitve lastninske pravice.

28. Ob dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah v točki 27. obrazložitve izpodbijanega sklepa o obstoju pogodbe o izročitvi stvarnega vložka z dne 15. 12. 2003, ki sta jo sklenili N. d.o.o. (v nadaljevanju: 2. U) in Mestna občina Celje, v kateri so pod zaporednimi številkami 172, 173 in 174 navedena stanovanja v stavbi, ki so bila predmet prenosa lastninske pravice, kljub temu, da v času sklenitve pogodbe stavba še ni bila vpisana v kataster stavb, ob dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah, da je enega od teh treh stanovanj, to je posamezni del stavbe ID znak ...-1704-7, s pogodbo z dne 30. 6. 2015 2. U prodal I. I., ostali dve stanovanji št. 8 in št. 12 pa ima še vedno v lasti, da popis stanovanj množične cenitve, ki je sestavni del pogodbe o izročitvi stvarnega vložka z dne 15. 12. 2003, vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo, upoštevajoč podatke katastra stavb in Sklepa OGU ... ter podatke prodajne pogodbe z dne 30. 6. 2015 z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 28. 8. 2015, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 1. odstavka 19. člena ZVEtL-1 in 5. točke 1. odstavka 30. člena ZVEtL-1 povsem pravilno ugotovilo, da je 2. U lastnik dveh posameznih delov Stavbe (stanovanj) in sicer dela št. 8 (ID znak ...-1704-8) v izmeri 25,3 m2 (v popisu stanovanj 28,66 m2) in dela št. 12 (ID znak ...-1704-12) v izmeri 92,00 m2 (v popisu stanovanj 80,76 m2).

29. Ob v prejšnji točki obrazložitve izpostavljenih dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah in ob nadaljnjih dokazno podprtih ugotovitvah v točki 28. obrazložitve izpodbijanega sklepa o obstoju izvirnika prodajne pogodbe, ki jo je I. I. (v nadaljevanju: 5. U) kot kupec dne 30. 6. 2015 sklenil s prodajalko 2. U. in z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 28. 8. 2015 z notarsko overjenim podpisom zakonitega zastopnika prodajalke, ob dokazno podprtih ugotovitvah, da je prodajalka 2. U na podlagi pogodbe o izročitvi stvarnega vložka z dne 15. 12. 2003 pod zaporedno številko 173 popisa množične cenitve stanovanj med drugim postala tudi lastnica stanovanja v izmeri 19,8 m2, ki po prodajni pogodbi z dne 30. 6. 2015 in zemljiškoknjižnem dovolilu z dne 28. 8. 2015 v zvezi s podatki katastra stavb predstavlja posamezni del stavbe št. 7, ID znak ...-1704-7, v izmeri 18,1 m2, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 1. odstavka 19. člena ZVEtL-1 in 5. točke 1. odstavka 30. člena ZVEtL-1 pravilno ugotovilo, da je lastnik tega posameznega dela stavbe 5. U. 30. Ob dejanskih ugotovitvah v točki 29. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pritožbeno niso izpodbijane, da SB Celje (v nadaljevanju: 3. U), ki je sicer predlagala, da jo sodišče ugotovi kot lastnico posameznega dela stavbe št. 11 v izmeri 15,4 m2, ni izkazala pridobitve lastninske pravice po kriterijih in domnevah ZVEtL-1, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določila 1. odstavka 31. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da so solastniki le-tega zemljiškoknjižni solastniki in sicer v deležih, s katerimi je v zemljiški knjigi pri parceli 2045 vpisana njihova solastninska pravica, posledično pa je tudi povsem pravilno zavrnilo predlog SB Celje za ugotovitev njene lastninske pravice na tem posameznem delu Stavbe.

31. Ob dejanskih ugotovitvah v točki 30. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pritožbeno niso izpodbijane, da tudi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: 7. U), ki je sicer predlagal, da ga sodišče ugotovi kot lastnika posameznih delov stavbe št. 4 in 14, ni izkazal pridobitve lastninske pravice po kriterijih in domnevah ZVEtL-1, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določil 20. člena ZVEtL-1 povsem pravilno zavrnilo njegov predlog za ugotovitev njegove lastninske pravice na teh dveh posameznih delih Stavbe.

32. Glede posameznega dela stavbe št. 6, ID znak ...-1704-6, ki se nahaja v stanovanjski, V. etaži stavbe, je sodišče prve stopnje ob dejanski ugotovitvi v točki 31. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki prav tako ni pritožbeno izpodbijana, da za ta posamezni del Stavbe nihče od udeležencev postopka ni niti zatrjeval, niti izkazoval (oziroma izkazal) pridobitve lastninske pravice, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 1. odstavka 31. člena ZVEtL-1 zaključilo, da so solastniki posameznega dela stavbe št. 6, ID znak ...-1704-6, predlagateljica Mestna občina Celje in 1., 2. ter 3. NU, vsak do v zemljiški knjigi pri parceli 2045 vpisanega idealnega solastniškega deleža. 33. Ob dokazno podprtih dejanskih ugotovitvah v točki 32. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je bila predlagateljica najprej sam do celote lastnica nepremičnine, v zemljiški knjigi vpisane kot parcela 2045, sicer pa stavbe ID znak ...-1704, ki na navedeni parceli stoji, da je predlagateljica nato s svojo lastninsko pravico na nepremičnini ID znak ...-1704, ..., razpolagala in jo z več pravnimi posli po posameznih delih oziroma z opisom delov (prostorov) stavbe prenesla na nove lastnike, da so se nekateri od teh na podlagi sklenjenih pravnih naslovov, če so ti glasili tudi na določen idealni solastniški delež, ker stanje zemljiške knjige vpisa lastninske pravice pri etažni lastnini ni omogočalo, v zemljiški knjigi vpisali solastninsko pravico na vpisani nepremičnini, to je parceli 2045, nekateri prenosi lastninske pravice na etažnih delih stavbe pa so bili zunajknjižni, saj jim pravni naslovi, kot npr. tudi tipski na podlagi določb SZ 18/91, tega niso omogočali, da je ob vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi po določbah ZVEtL-1 za vsak posamezni del stavbe ugotovilo lastnika in sicer na podlagi pravnih naslovov, pri čemer so nekateri od teh omogočali in bili podlaga za obstoječe vpise solastnine v zemljiški knjigi, drugi pa takih vpisov niso omogočali in so izkazovali zunajknjižno pridobitev lastninske pravice na dejansko obstoječih etažnih delih stavbe, ob dejstvu, da za posamezna dela stavbe ID znak ...-1704-6 in ID znak ...-1704-11, nihče ni izkazal pridobitve lastninske pravice, zaradi česar je v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZVEtL-1 kot lastnike ugotovilo v zemljiški knjigi vpisane solastnike v idealnih vpisanih solastniških deležih in ob dejstvu, da je v zvezi s preostalimi posameznimi deli stavbe predlagateljica, ki je bila prvenstveno lastnica celotne nepremičnine, predlagala, da se ona ugotovi kot njihova lastnica, ob pravilni uporabi 5. točke prvega odstavka 30. člena ZVEtL-1 ob smiselni uporabi prvega odstavka 31. člena ZVEtL-1 pri preostalih posameznih delih stavbe ID znak ...-1704-2, ID znak ...-1704-3, ID znak ...-1704-4 in ID znak ...-1704-14 kot lastnika do celote ugotovilo predlagateljico (pravno naslednico Občine Celje). Drugačno pravno naziranje 3. NU v pritožbi, da bi tudi pri teh posameznih delih Stavbe sodišče prve stopnje moralo ugotoviti solastnino predlagatelja in 1., 2. ter 3. NU oziroma celo lastnino 3. NU, je namreč pravno zmotno in kot tako neutemeljeno. Čeprav je 3. NU tudi na teh posameznih delih Stavbe uveljavljal solastnino v skladu s solastniškimi deleži, vpisanimi v zemljiški knjigi pri parceli št. 2045, pa ni izkazal pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice tudi na teh posameznih delih Stavbe v skladu z določili ZVEtL-1. 34. 3. NU pravilnosti ugotovitve lastnikov posameznih delov stavbe in posledično tudi solastnikov skupnih delov Stavbe ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na podatke elaborata etažne lastnine in na podatke katastra stavb kot uradne evidence GURS-a v portalu „prostor“.

35. Elaborat etažne lastnine je strokovna podlaga, ki omogoča vpise v kataster stavb, ni pa odločba državnega organa, kot to zmotno v svoji pritožbi trdi 3. NU, zato ne more predstavljati pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice pri posameznem delu Stavbe, ki bi v smislu določila 2. odstavka 19. člena ZVEtL-1 omogočal ugotovitev (so)lastnika posameznega dela Stavbe, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema 3. NU.

36. Kataster stavb je res uradna evidenca, kot to trdi v pritožbi tudi 3. NU, vendar je le temeljna evidenca podatkov o stavbah (glede števila delov, rabe in površine), ne pa podatkov o lastništvu, o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih o nepremičninah, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe 3. NU, da bi moralo poleg podatkov o stavbah in njenih delih, rabi in površinah posameznih in skupnih delov, iz te evidence GURS-a pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje uporabiti tudi tam navedene podatke o (so)lastništvu posameznih delov Stavbe.

37. Odločitev glede določitve solastniških idelanih deležih vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na splošnih in posebnih skupnih delih, vsebovano v točki III./1. izreka izpodbijanega sklepa, pritožbi izpodbijata le z vezanjem na svoje pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano napačno ugotovitvijo lastnikov posameznih delov Stavbe in njunim vztrajanjem, da bi se moralo zemljiškoknjižno stanje glede (so)lastništva parcele 2045 ustrezno odražati tudi pri ugotovitvi njunega (so)lastništva na posameznih delih Stavbe (posledično pa tudi na (so)lastništvu skupnih delov). Ker so te pritožbene navedbe 2. in 3. NU, kot je bilo predhodno že obrazloženo, neutemeljene, je posledično neutemeljena tudi njuna pritožba zoper tisti del točke III./1. izreka izpodbijanega sklepa, v katerem so določeni solastniških idelanih deležih vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na splošnih in posebnih skupnih delih. Sodišče prve stopnje je namreč, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v točki 18., pri določitvi solastniških idelanih deležih vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na splošnih in posebnih skupnih delih pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. 6. odstavek 23. člena ZVEtL-1, ki določa, da je idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe.

38. Obe pritožbi se tako ob obrazloženem pokažeta za neutemeljeni. Pri odločanju o pritožbah pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je obe pritožbi zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep v izpodbijanih točkah III. in IV./1. potrdilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

39. Predlagateljica ter 2. in 3. NU, ki so sicer priglasili stroške tega pritožbenega postopka, v skladu s 35. členom ZNP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 trpijo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 V skladu z določilom 1. odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) je v tem postopku uporabiti določila starega ZNP, saj se je postopek v tej zadevi začel pred uveljavitvijo ZNP-1.