Jedro

Ob popolnem pomanjkanju podatkov, potrebnih za izvedbo rekonstrukcije dogodka, ni izkazana verjetnost, da bi bila izvedba tega dokaza lahko uspešna za ugotovitev ali je obsojenec lahko izvršil kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni Z. W. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za vsako od dejanj mu je bila izrečena kazen 17 let zapora, zatem pa po določilu 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 enotna kazen 20 let. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 16.45 ure od dne 18. 6. 2010 dalje. V skladu 73. členom KZ-1 so mu bila zasežena oblačila, obuvala in motika, po prvem odstavku 75. člena tega zakona pa tudi denar. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za vsako kaznivo dejanje na podlagi 116. člena KZ-1 določilo kazen 30 let zapora, ter mu zatem na podlagi prvega odstavka 53. člena istega zakona izreklo enotno kazen 30 let, sicer je pritožbo okrožne državne tožilke ter v celoti pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Sodišča so obsojenca oprostila plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), glede nagrade in potrebnih izdatkov njegove zagovornice pa odločila, da bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica ter v njej uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je zatrjevala, da sodbe nimajo razlogov o tem, ali gre za zaključen krog indicev, na podlagi katerih je narejen dokazni sklep, da je obsojeni očitani mu kaznivi dejanji dejansko storil. Z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za opravo rekonstrukcije dogodka pa naj bi bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist in s tem pravica do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave RS, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbe prvostopenjskega, drugostopenjskega ter Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da po njenem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izpodbijane sodbe imajo vse potrebne razloge z oceno izvedenih dokazov. Obe sodbi instančnih sodišč imata razloge o tem v 17. in 18. točki (Višje sodišče v Ljubljani) in v 17. točki (Vrhovno sodišče RS), ki v zvezi z oceno dokazov pritrjujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ne gre zgolj za indice, pač pa za dokaze, ki so jih vsa tri sodišča ocenila in za svojo odločitev navedla potrebne razloge. Očitek, da je bila zaradi zavrnitve dokaznega predloga za rekonstrukcijo dogodka kršena pravica do obrambe, kar naj bi tudi vplivalo na odločitev sodišča, ne drži. Že sodišče prve stopnje je argumentirano zavrnilo dokazni predlog obrambe (10. točka sodbe), višje sodišče je na enak očitek obrambe odgovorilo v 17. točki razlogov svoje sodbe, Vrhovno sodišče pa v 14. in 15. točki. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da sodišče ni usposobljeno za oceno, ali je oprava rekonstrukcije dogodka zaradi preveritve, ali je pri poškodovanju oškodovanca brizgala kri in poškropila oblačila storilca, je neutemeljen. Sodišča so namreč odločitev za zavrnitev tega dokaznega predloga oprla prav na strokovno mnenje izvedenca ISM dr. T. Z. (14. točka razlogov sodbe Vrhovnega sodišča RS).

4. Obsojenec ter njegova zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jima je bil vročen, nista izjavila.

B.

5. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev drugega odstavka 5. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe po tretjem odstavku 29. člena Ustave Republike Slovenije ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu za rekonstrukcijo obravnavanega dogodka, s katerim naj bi se ugotovilo, ali je obsojenec lahko ubil oškodovanca, ne da bi nanj brizgnila oškodovančeva kri. Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi v tem, da je bil dokazni predlog obrambe zavrnjen, ker naj bi ne bila izkazana verjetnost, da bi bila izvedba dokaza uspešna za ugotovitev dejstva, ali je obsojenec lahko ubil oškodovanca ne da bi nanj brizgnila oškodovančeva kri, ne pa zato, ker izvedba predlaganega dokaza ne bi bila pomembna za pravilno odločitev v zadevi. Meni, da sodišče tudi ni strokovno usposobljeno za oceno o tem, ali je izvedba rekonstrukcije možna, saj naj bi takšen zaključek lahko podal le izvedenec ustrezne stroke, ki pa ga sodišče v postopek ni pritegnilo.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Kot je že navedlo Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe v izpodbijani sodbi (točka 14 obrazložitve) se je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi predlaganega dokaza naslonilo na izvedensko mnenje izvedenca dr. T. Z., iz katerega izhaja, da ni mogoče točno opredeliti, ali so bile poškodovane venske ali arterijske žile oškodovanca, od česar je odvisno, na kakšen način je oškodovanec krvavel. Glede krvavitve iz arterije je povedal, da kri odteka v curkih, ko se srce stisne, hkrati pa tudi opozoril, da se arterije v podkožju po poškodbi skrčijo in umaknejo v globino. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe še dodalo, da ob upoštevanju mnenja ter izpovedbe imenovanega izvedenca, dejstva, da ni nobenih prič, ki bi kaznivo dejanje videle, ter da se obsojenec ni zagovarjal in tako ni znano, na kakšen način je bilo kaznivo dejanje izvršeno, niti v kakšnem položaju je bil oškodovanec ob izvršitvi kaznivega dejanja, sodišče ni razpolagalo z zadostnimi podatki, da bi lahko rekonstrukcijo opravilo. Menilo je še, da je sodišče prve stopnje ob zavrnitvi dokaznega predloga nekoliko nespretno navedlo, da bi bilo mogoče rekonstrukcijo glede na to, da želi obramba z njo ugotoviti, ali je lahko obsojenec izvršil kaznivo dejanje, ne da bi po njem brizgala kri oškodovanca, izvesti edino le na način, da se pri živem človeku povzroči enake poškodbe, vendar pa takšne navedbe ne morejo ovreči dejstva, da izvedba rekonstrukcije ob upoštevanju že navedenih razlogov ni možna.

7. Vrhovno sodišče je glede načela proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) v svojih odločbah že presodilo, da sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev, ter tudi v primeru, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. V obravnavanem primeru sta nižji sodišči glede dokaznega predloga rekonstrukcije presodili, da ob popolnem pomanjkanju podatkov, potrebnih za rekonstrukcijo, ni izkazana verjetnost, da bi bila izvedba dokaza uspešna za ugotovitev dejstva, ali je obsojenec lahko ubil oškodovanca, ne da bi nanj brizgala njegova kri. Vrhovno sodišče (kot pritožbeno sodišče) pa je v izpodbijani sodbi (točka 15 obrazložitve) ocenilo, da je obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga logična in prepričljiva, hkrati pa oprta tudi na izvedensko mnenje, zato obramba z nestrinjanjem s presojo sodišč v zvezi s tem dokaznim predlogom s pritožbo ne more uspeti.

8. Ker so sodišča odločitev za zavrnitev dokaznega predloga za opravo rekonstrukcije dejanja oprla prav na mnenje izvedenca dr. T. Z., je očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče zavrnilo predlagani dokaz, ker ni strokovno usposobljeno za oceno, ali je oprava rekonstrukcije dogodka zaradi preveritve, ali je pri poškodovanju oškodovanca brizgala kri in poškropila oblačila storilca možna, neutemeljen. Glede na mnenje izvedenca ter dejstvo, da sodišče ni razpolagalo z zadostnimi podatki za opravo rekonstrukcije, tudi nadaljnji očitek obsojenčeve zagovornice, da je bila zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga kršena pravica do obrambe, kar naj bi vplivalo na zakonitost odločitve sodišča, ni utemeljen. Ob popolnem pomanjkanju podatkov, potrebnih za izvedbo tega dokaza, namreč tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazana verjetnost, da bi bila izvedba tega dokaza lahko uspešna za ugotovitev dejstva, ali je obsojenec lahko ubil oškodovanca, ne da bi nanj brizgala njegova kri. Zato je zaključek sodišč, da gre za dokaz, ki ni primeren za dokazovanje navedenega pravno relevantnega dejstva, pravilen.

9. Izpodbijane sodbe sodišč imajo po oceni Vrhovnega sodišča vse potrebne razloge z oceno izvedenih dokazov. Obe sodbi pritožbenih sodišč imata razloge v 17. in 18. točki (sodba Višjega sodišča v Ljubljani) oziroma 18. točki (sodba Vrhovnega sodišča), ki v zvezi z oceno dokazov pritrjujeta ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obsojenec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Ne gre zgolj za indice, kot navaja vložnica zahteve za varstvo zakonitosti, pač pa za neposredne dokaze, ki so jih vsa tri sodišča ocenila in za svojo odločitev navedla potrebne razloge. Na podlagi teh dokazov je sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča napravilo logičen dokazni sklep, da je obsojenec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. V spisu ni nobenega dokaza ali zaključka, da bi bil storilec kdo drug, ali da bi pri storitvi sodelovala še kakšna tretja oseba, niti se ni obsojenec v tej smeri zagovarjal. Zato vložnica zahteve za varstvo zakonitosti z navajanji, da so sodišča bistveno kršila določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da sodbe nimajo razlogov o tem, ali gre za zaključen krog indicev, na podlagi katerih je narejen sklep, da je obsojenec očitani mu kaznivi dejanji dejansko storil, ne more uspeti. Z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišč, zgolj z izražanjem dvomov v presojo sodišča, ki je po oceni Vrhovnega sodišča logična in prepričljiva, pa vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspeti, saj s tem uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem pravnim sredstvom ni dopusten razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojenčeva zagovornica, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP.