7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 125/2005 z dne 10. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 775/2004 z dne 20. 1. 2005 in s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka v Slovenj Gradcu, št. Pd 157/2003 z dne 11. 3. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (tožnika v delovnem sporu), da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj v delovno razmerje na isto delovno mesto in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati vse plače in nadomestila, ki mu gredo iz dela. Ugotovilo je, da ravnanje pritožnika ("zmerjanje in psovanje direktorja, žaljiv odnos do sodelavcev") pomeni resen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tudi ni možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Navaja, da je bil v celotnem sodnem postopku pristransko in neenako obravnavan. Sodišče naj bi pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z osebnostjo pritožnika na pristranski način upoštevalo izpovedi prič, zaradi česar naj bi bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s to okoliščino. Ugotavljalo naj bi le dejstva v zvezi s pritožnikovo osebnostjo, ne pa tudi dejstev v zvezi z ravnanjem direktorja. Nadalje pritožnik meni, da je sodišče pristransko in na neenakopraven način zavrnilo vse njegove predloge, da bi pridobilo splošne akte, ki urejajo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče naj bi spregledalo, da je zagovor pritožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi potekal na nepravilen način. Navaja, da je odločitev sodišč pristranska, ker sodišča niso upoštevala nobene olajševalne okoliščine na strani pritožnika.

B.

3.Očitek pritožnika, da je bil med celotnim postopkom pristransko in neenakopravno obravnavan (22. in 23. člen Ustave), je pavšalen, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Ostale navedbe, s katerimi pritožnik utemeljuje zatrjevano kršitev, pa po vsebini pomenijo očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (navedba, da je sodišče ugotavljalo le dejstva v zvezi z osebnostjo pritožnika, ne pa tudi dejstev v zvezi z ravnanjem direktorja, navedba, da so bila dejstva v zvezi z osebnostjo pritožnika nepopolno in nepravilno ugotovljena, in navedba, da je zagovor pritožnika potekal na nepravilen način) ter očitek zmotne uporabe materialnega in procesnega prava (navedba, da sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin na strani pritožnika). S temi navedbami pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe, saj Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Tudi očitek pritožnika, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v splošni akt tožene stranke (statut), s čimer bi mu bila lahko kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), ni utemeljen. Zahteva po enakem varstvu pravic ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določena v Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 –ZDR), zato določbe statuta tožene stranke ne morejo vplivati na presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno dokaz z vpogledom v statut tožene stranke ni bil odločilen, zato ga sodišče ni bilo dolžno izvajati.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan