Jedro

Delo zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje ni bilo ustrezno delovno mesto, ki bi ga tožena stranka morala ponuditi tožnici, saj ni bilo mogoče pričakovati, da bi tožnica na njem dosegla boljše rezultate oziroma bila uspešnejša, kot je bila na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 27. 12. 2002 in 18. 2. 2003, ter posledično ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožnica ni dosegala pričakovanih rezultatov dela na delovnem mestu zavarovalni zastopnik za osebna zavarovanja. Ker bi jo tožena stranka lahko razporedila na drugo ustrezno delo, t. j. zavarovalni zastopnik za premoženjsko zavarovanje, vendar tega ni storila, je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič je presodilo, da delovno mesto zavarovalni zastopnik za premoženjsko zavarovanje za tožnico ne bi bilo ustrezno. Gre za opravljanje dela, ki je sorodno delu zavarovalnega zastopnika za osebno zavarovanje, glede katerega tožnica ni dosegla pričakovanih rezultatov dela.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Sodišče druge stopnje je ocenilo, da od tožnice na delovnem mestu zavarovalni zastopnik za premoženjsko zavarovanje ni mogoče pričakovati boljših rezultatov dela, vendar pri tem ni preverilo kriterijev za doseganje plana na tem delovnem mestu, načina preverjanja doseganja plana in doseganje plana ostalih zastopnikov. Preveriti bi moralo tudi trende rasti oziroma padanja osebnih zavarovanj z istimi trendi na področju premoženjskih zavarovanj. Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, ker je napačno povzelo vsebino zapisnika obravnave z dne 9. 10. 2007. Obe zaslišani priči sta namreč izpovedali, da glede delovnih mest zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje in za osebno zavarovanje obstajajo razlike pri pridobivanju novih strank (doseganju planov). S tem, ko je sodišče odločilo, da delovno mesto zavarovalnega zastopnika za premoženjska zavarovanja za tožnico ni ustrezno, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob upoštevanju tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) je namreč to delovno mesto povsem primerljivo delovnemu mestu zavarovalnega zastopnika za osebno zavarovanje in bi ga tožena stranka morala ponuditi tožnici. Ne gre za sorodni deli, saj bi sicer tožena stranka sistemizirala le delovno mesto zavarovalnega zastopnika, ne pa dveh delovnih mest, za kateri velja različen plan in pogoji za zasedbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presojo o tem, da od tožnice na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje ni mogoče pričakovati doseganja boljših rezultatov kot na prejšnjem delovnem mestu, je sodišče druge stopnje oprlo na izpovedbi zaslišanih prič in jo utemeljilo z ustreznimi razlogi. V tem delu je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo zato lahko preizkusilo. Z naštevanjem kriterijev, ki jih po oceni revizije pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pri ugotavljanju ustreznosti delovnega mesta zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje (kriteriji za doseganje plana, način preverjanja doseganja plana, trendi rasti oziroma padanja osebnih in premoženjskih zavarovanj, ...), pa tožnica izpodbija dokazno oceno drugostopenjskega sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zmoten je očitek, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo vsebino zapisnika o pritožbeni obravnavi in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Revizija utemeljuje očitek s podrobnim navajanjem izpovedb L. M. in M. O. v delu, v katerem sta priči izpovedali o razlikah med delovnima mestoma zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja in za premoženjska zavarovanja. Razlike, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo pri dokazni oceni o primerljivosti delovnih mest, so bile dolžina obdobja, za katero se sklepa zavarovanje, višina plana in možnost obnavljanja premoženjskega zavarovanja, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče druge stopnje v tem delu izpovedbi prič povzelo napačno, t. j. da bi za dejansko podlago sodbe štelo dejstva, o katerih sta glede na vsebino zapisnika glavne obravnave priči izpovedali drugače ali o njih sploh nista izpovedali. Kot je razvidno iz revizije je ta dejansko usmerjena v dokazovanje, da pritožbeno sodišče, če bi res upoštevalo izpovedbi prič o razlikah med delovnima mestoma, ne bi moglo zaključiti, da od tožnice na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje ni mogoče pričakovati doseganja bolšjih rezultatov. S tem pa tožnica ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, temveč nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizija neutemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo tretji odstavek 88. člena ZDR. Določila ZDR so začela veljati 1. 1. 2003. Na podlagi 233. člena ZDR se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Postopek prenehanja delovnega razmerja je bil zoper tožnico uveden dne 27. 11. 2002, zato določila ZDR ne predstavljajo pravne podlage za odločitev v tem sporu.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica v spornem obdobju ni dosegala pričakovanih rezultatov dela. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Delavec, za katerega se v postopku, predpisanem s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, h katerim je razporejen, ali za katerega se ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, je razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnosti. Če takega delovnega mesta ni, delavcu preneha delovno razmerje (prvi odstavek 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji, ki se je v RS smiselno uporabljal kot republiški predpis, ter prvi in drugi odstavek 23. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji). Vrhovno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 479/2006, ki ga je izdalo v obravnavani zadevi dne 15. 5. 2007, pojasnilo, da „presoja ustreznosti delovnega mesta predpostavlja tudi ugotovitev, ali bo delavec na novem delovnem mestu sploh lahko uspešno opravljal delo. Če je novo prosto delovno mesto težje ali dejansko zelo podobno delovnemu mestu (po vsebini nalog, zahtevnosti, pogojih, odgovornosti, ipd.), na katerem delavec ni dosegel rezultatov, je lahko utemeljena presoja delodajalca, da mu takšnega dela niti ne ponudi. Namen določbe 23. člena ZDR/90 namreč ni v tem, da se delavca, ki nedosega pričakovanih rezultatov dela, razporedi na drugo prosto delovno mesto, ki sicer ustreza njegovi izobrazbi, vendar je utemeljeno pričakovati, da na njem spet ne bo dosegel rezultatov.“

11. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo, da delovno mesto zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje za tožnico ni bilo ustrezno in ji ga tožena stranka ni bila dolžna ponuditi. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev, in na katere je Vrhovno sodišče vezano: pri delovnih mestih zavarovalnega zastopnika za osebna in za premoženjska zavarovanja gre za sorodno delo, za katero je bistveno pridobivanje strank in sklenitev zavarovanja, delovni mesti sta povsem primerljivi po vsebini nalog, primerljivo je začetno izobraževanje, v obeh primerih je potrebno stalno izobraževanje. Z zatrjevanjem, da pri delovnih mestih ne gre za sorodno delo, tožnica izpodbija dokazno oceno, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob upoštevanju materialnopravne razlage določila 23. člena ZDR/90 (in 18. člena ZTPDR), ki je podana v 10. točki te odločbe, je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da delo zavarovalnega zastopnika za premoženjsko zavarovanje ni bilo ustrezno delovno mesto, ki bi ga tožena stranka morala ponuditi tožnici, saj ni bilo mogoče pričakovati, da bi tožnica na njem dosegla boljše rezultate oziroma bila uspešnejša, kot je bila na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika za osebna zavarovanja. Delovno razmerje pri toženi stranki ji je zato zakonito prenehalo.

12. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.