Jedro

Le ena od obeh (ali pa nobena) je bila lahko ob smrti zapustnika njegova zunajzakonska partnerka po kriterijih, ki jo izenačujejo z zakoncem. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na pravdo napotilo obe pretendentki hkrati, ker je njuna zatrjevana pravica manj verjetna od pravice zapustnikove hčerke, ki svojo pravico že ima na podlagi zakona. Nobenega razloga ali podlage pa ni bilo, da bi presojalo manjšo ali večjo verjetnost njunih navedb med seboj, eno "preferiralo" in le eno od obeh napotilo na pravdo. Obe imata enako pravico, da zahtevata sodno varstvo svoje pravice, ki jo zatrjujeta. Nenavaden zaplet, ki je nastal v situaciji, ko se zahtevka že vnaprej izključujeta, bo pravdno sodišče lahko rešilo z možnostjo združitve pravd, če bo do vložitve obeh tožb prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. tč. izreka).

II. A. A. in C. C. sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. (I.) in B. B. (II.) vsako posebej napotilo, da vloži tožbo zaradi ugotovitve, da je zunajzakonska partnerica (vsaka od njiju) zapustnika in posledično njegova zakonita dedinja. Sklenilo je, da sta na pravdo napoteni kandidatki tožbo dolžni vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, v nasprotnem primeru bo zapuščinski postopek nadaljevalo, ne da bi upoštevalo njune zahteve (III. tč.).

2. Zoper sklep se pritožuje A. A. in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga odpravi oz. razveljavi. Navaja, da se zahtevka nje in B. B. izključujeta. Prva vložena tožba bo zato povzročila učinek litispendence in zavrženje druge tožbe, čeprav bi se kasneje izkazalo, da prva tožnica nima pravice dedovanja. Meni, da bi sodišče moralo na pravdo najprej napotiti samo B. B., katere pravica je nasproti njeni manj verjetna, saj sama svoje trditve dokazuje z notarsko listino in pričami.

3. Na pritožbo je odgovorila zakonita dedinja C. C., predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje stroške v zvezi z odgovorom. Navaja, da nobena od napotenih oseb ni bila zunajzakonska partnerka njenega očeta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je postopalo pravilno, ko je prekinilo zapuščinski postopek in obe kandidatki za status zapustnikove zunajzakonske partnerice hkrati napotilo na pravdo (zoper zakonito dedinjo).

6. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Tako ravna sodišče, če so sporna zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. odst. in 2. odst. 1. tč. 210. čl. Zakona o dedovanju: ZD). Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. čl. ZD).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo citirana določila ZD. Pri presoji o tem, koga se napoti na pravdo, je treba upoštevati, da je tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, dolžan to dokazati, ne pa tisti, ki trdi, da pravice ali pravnega razmerja ni. V primeru spora o dedni pravici iz naslova zunajzakonske skupnosti je uveljavljena praksa, da se praviloma na pravdo napoti osebo, ki tako skupnost zatrjuje.1

8. V obravnavani zapuščinski zadevi je sporno, ali ima katera od dveh pretendentk dedno pravico po zapustniku iz naslova zunajzakonske skupnosti z njim. Svojo pravico obe opirata vsaka na svoje dejanske trditve, da je prav med njo in zapustnikom obstajala zunajzakonska skupnost. Te trditve so sporne, saj jim zakonita dedinja nasprotuje, res pa je, da se najmanj njihova pravna posledica, ki jo želita obe, tudi medsebojno izključuje. Le ena od obeh (ali pa nobena) je bila lahko ob smrti zapustnika njegova zunajzakonska partnerka po kriterijih, ki jo izenačujejo z zakoncem (4. čl. Družinskega zakonika). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na pravdo napotilo obe pretendentki hkrati, ker je njuna zatrjevana pravica manj verjetna od pravice zapustnikove hčerke, ki svojo pravico že ima na podlagi zakona. Nobenega razloga ali podlage pa ni bilo, da bi presojalo manjšo ali večjo verjetnost njunih navedb med seboj, eno „preferiralo“ in le eno od obeh (najprej) napotilo na pravdo. Obe imata enako pravico, da zahtevata sodno varstvo svoje pravice, ki jo zatrjujeta. Nenavaden zaplet, ki je nastal v situaciji, ko se zahtevka že vnaprej izključujeta, bo pravdno sodišče lahko rešilo z možnostjo združitve pravd po 300. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če bo do vložitve obeh tožb prišlo.

9. Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 174. čl. ZD, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, ki so ji nastali med postopkom oz. zaradi postopka.

1 Prim. sklepe tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1727/2021, I Cp 442/2020 in mnoge druge.