Jedro

Tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da bi od tožeče stranke kadarkoli zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti pod pogoji iz 6. točke pogodbe, s čimer bi izkazala, da je tudi sama smatrala, da pogodba zavezuje obe pogodbeni stranki. Prav tako ni nikoli zatrjevala, da je sama izpolnila svoj del pogodbene obveznosti, to je, da je izdelala jadrnico s pogodbeno dogovorjenimi karakteristikami, ki naj bi jo izročila tožeči stranki kot kupcu. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo tožena stranka po vsaki zaključeni fazi izdelave izstavila račun tožeči stranki (točka 6.2 pogodbe). Očitno je torej, da pravdni stranki v navedenih okoliščinah, ko tožeča stranka ni plačala prvega obroka v višini 50.000,00 EUR v znak potrditve naročila, nista razumeli, da je pogodba stopila v veljavo in da so s tem nastopile izpolnitvene dolžnosti obeh pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi tudi v delu, ki se nanaša na: - ugotovitev v 2. točki izreka o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 580.691,00 EUR in - v 1. točki izreka v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 580.691,00 EUR v 15-ih dneh.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti 4.370,00 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - toženi stranki naložilo plačilo 622.500,00 EUR in obresti v višini, po kateri so se v Republiki Sloveniji obrestovale hranilne vloge na vpogled: od 52.500,00 EUR od 28. 11. 2006 do 26. 11. 2008; od 270.000,00 EUR od 4. 7. 2007 do 26. 11. 2008 in od 300.000,00 EUR od 7. 4. 2008 do 26. 11. 2008; ter zakonske zamudne obresti od zneska 622.500,00 od 27. 11. 2008 do plačila (1. točka izreka); - ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 979.901,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 1.598.000,00 EUR od 1. 8. 2008 do plačila; 3.410,40 EUR od 2. 9. do plačila; 20.134,32 EUR od 9. 9. 2008 do plačila; 41.792,97 EUR od 29. 9. 2008 do plačila; 14.623,24 EUR od 15. 12. 2007 do plačila; 17.859,43 EUR od 27. 11. 2007 do plačila; 299.593,92 EUR od 7. 9. 2009 do plačila; 50.000,00 EUR od 24. 9. 2007 do plačila; 50.000,00 EUR od 1. 1. 2009 do plačila; 380.391,00 EUR od 26. 6. 2008 do plačila (2. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 9.922,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2009 do plačila; 40.000,00 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 do plačila; 142.920,00 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2008 do plačila; 1.950,00 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 do plačila in 2.201,91 GBP z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2008 do plačila; zakonske zamudne obresti od 300.000,00 EUR od 3. 4. 2008 do 6. 4. 2008 (3. točka izreka) ter - razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 11.891,70 EUR stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper 1., 2. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbeno sodišče je o utemeljenosti pritožbe prvič presojalo s sodbo I Cpg 204/2011 z dne 23. aprila 2012 in pritožbo zavrnilo ter izpodbijani del prvostopenjske sodbe v celoti potrdilo, toženi stranki pa naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v višini 4.392,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi revizije tožene stranke zoper sodbo pritožbenega sodišča I Cpg 204/2011 s sodbo in sklepom III Ips 41/2012-4 z dne 23. 5. 2014 reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o pobotnem ugovoru glede terjatve za 580.691,00 EUR in na odločitev o dajatvenem delu tožbenega zahtevka za 580.691,00 EUR, razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (I. točka odločbe revizijskega sodišča III Ips 41/2012-4). V preostalem delu je revizijo zavrnilo (II. točka izreka), odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za novo končno odločbo (III. točka izreka).

5. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče o utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča I Pg 157/2009-48 z dne 2. 10. 2010 presojalo zgolj še v obsegu razveljavitvenega sklepa iz I. točke izreka odločbe revizijskega sodišča III Ips 41/2012-4 z dne 23. maja 2014. Kot pravnomočno že razsojeno stvar je zato pritožbeno sodišče upoštevalo odločitev o ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 622.500,00 EUR z obrestmi, ki jih je tožeči stranki prvostopenjsko sodišče prisodilo v 1. točki izpodbijane sodbe z dne 2. 11. 2010. V skladu z odločitvijo revizijskega sodišča v II. točki izreka odločbe III Ips 41/2012-4 je ostala pravnomočna odločitev o dajatvenem delu tožbenega zahtevka v delu, ki presega 580.691,00 EUR, kakor tudi odločitev o celotnem obrestnem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki ni zaobsežen v razveljavitvenem sklepu revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče prav tako ni posegalo v odločitev pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke glede terjatve nad zneskom 580.691,00 EUR.

6. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je iz javno objavljenih podatkov sodnega registra razvidno, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St 1211/2015 z dnem 13. 3. 2015 začet stečajni postopek, kar pomeni prekinitveni razlog v skladu s 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, v posledici česar bi moralo prvostopenjsko sodišče izdati sklep o prekinitvi postopka v skladu z drugim odstavkom 205. člena ZPP. Ker pa je do prekinitve postopka prišlo šele potem, ko je bila odločba revizijskega sodišča III Ips 41/2012-4 z dne 23. 5. 2014 že vročena obema pravdnima strankama, so ob smiselni razlagi drugega odstavka 207. člena ZPP izpolnjeni pogoji, da pritožbeno sodišče odloči o utemeljenosti pritožbe tožene stranke in o tem izda odločbo. Odločitev o prekinitvi postopka pa bo moralo izdati prvostopenjsko sodišče še pred vročitvijo te sodbe pravdnima strankama.

7. Tožena stranka je podala trditveno podlago glede obstoja v pobot uveljavljene terjatve v višini 580.691,00 EUR v 11. točki IV. pripravljalne vloge z dne 7. 9. 2010, ko je to utemeljevala kot plačilo obveznosti iz sklenjene pogodbe o izdelavi jadrnice S. Sodišče prve stopnje je utemeljitev o zavrnitvi pobotnega ugovora glede tako uveljavljane pobotne terjatve utemeljevalo na ugotovitvi, da je bila pogodba sklenjena pod pogojem, da tožnik tožencu plača prvi obrok v znesku 50.000,00 EUR v roku 20 dni od podpisa pogodbe kot potrditev naročila, kar izhaja iz točke a) 6. točke pogodbe (B 53). Na podlagi dejanske ugotovitve, da tožnik tega zneska ni plačal, je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da pogodba ni nikoli pričela veljati. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče tudi sklicevalo, da je bila takšna tudi prvotna trditev tožene stranke. Ugotovitev, da pogodba ni bila sklenjena, je prvostopenjsko sodišče oprlo tudi na elektronsko sporočilo z dne 7. 7. 2008 (do 45), ko je tožeča stranka ponujala 50.000,00 EUR za ohranitev pogodbe, vendar pa ponudba tožeče stranke očitno ni bila sprejeta.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Pravdni stranki sta s pogodbo o nakupu jadrnice S. (B 53) opredelili pogoje, pod katerimi bo tožena stranka tožeči stranki izdelala in dobavila navedeno jadrnico. Dogovorjena je bila pogodbena cena glede na specifikacijo jadrnice v višini 2.903.455,00 EUR, povečana za DDV (5. točka pogodbe), pri čemer naj bi tožeča stranka plačilo izvršila v 6-ih obrokih, od katerih je bil prvi obrok v višini 50.000,00 EUR opredeljen kot potrditev naročila, ki bi moral biti plačan v roku 20 dni od datuma podpisa (6. točka pogodbe). Takšnega pogodbenega določila ni mogoče razumeti drugače kot opredelitev odložnega pogoja, pod katerim bo pogodba zavezovala obe pogodbeni stranki (prvi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika). Takšno določilo predstavlja varovanje predvsem interesa tožene stranke, kot potrditev resnosti namena tožeče stranke ob podpisu pogodbe. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožeča stranka v pogodbeno dogovorjenem roku ni plačala prvega obroka v višini 50.000,00 EUR, s čimer bi potrdila naročilo.

9. Tožena stranka se v pritožbi s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na učinek spremembe naročila (B 48) z dne 14. 12. 2007, s čimer naj bi tožeča stranka potrdila naročilo in s tem prevzela obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča takšnega učinka, kot ga zatrjuje tožena stranka, ni mogoče pripisati navedeni listini. V spremembi naročila je izrecno opredeljeno, da je predmet spremembe zgolj določena dodatna konfiguracija opreme na plovilu v vrednosti 27.040,14 EUR, izrecno pa je izključena sprememba pogodbe v delu, ki se nanaša na izdelavo, končno ceno in zahtevani rok dobave. Ne glede na to, da je ob podpisu spremembe naročila že iztekel rok za plačilo prvega obroka kupnine v višini 50.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal hkrati potrditev naročila, pa kasnejšega soglasja o spremembi naročila ni mogoče razlagati kot spremembo pogodbe v tem smislu, da samo plačilo prvega obroka ne predstavlja več odložnega pogoja za pričetek veljavnosti pogodbe. Ker je bil pogodbeno opredeljen odložni pogoj predvsem v korist tožene stranke, bi tožena stranka morala zatrjevati in dokazati, da se je sama odrekla učinku tega odložnega pogoja. To pa bi pomenilo, da sta obe pogodbeni stranki pod preostalimi pogoji dolžni izpolniti pogodbene obveznosti.

10. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem pravilno sklicevalo, da iz s strani tožene stranke predloženega elektronskega sporočila tožeče stranke toženi stranki z dne 7. julija 2008 (B 45) ne izhaja, da že učinkuje pogodba z dne 3. 9. 2007. Predstavnik tožeče stranke je v navedem dopisu sicer izražal željo za ohranitev pogodbe, vendar je tožeča stranka očitno ni bila zmožna sfinancirati, zato je tudi ponujala toženi stranki, da bi ob plačilu 50.000,00 EUR pologa ohranili pogodbo v veljavi, ob želji, da bo nekega dne tudi realizirana. Tudi iz tega dopisa ni razvidno, da bi se tožena stranka odpovedala odloženemu pogoju 50.000,00 EUR za učinkovanje pogodbe med pravdnima strankama. Kolikor bi se tožena stranka takšnemu pogoju odpovedala, bi bili obe pravdni stranki dolžni izpolniti svoje pogodbene obveznosti. Z vidika tožene stranke bi bila upravičena od tožeče stranke terjati plačilo kupnine, medtem ko bi bila sama dolžna izpolniti svoj del obveznosti, to je izdelati jadrnico s karakteristikami, dogovorjenimi s pogodbo. Tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala, da bi od tožeče stranke kadarkoli zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti pod pogoji iz 6. točke pogodbe, s čimer bi izkazala, da je tudi sama smatrala, da pogodba zavezuje obe pogodbeni stranki. Prav tako ni nikoli zatrjevala, da je sama izpolnila svoj del pogodbene obveznosti, to je da je izdelala jadrnico s pogodbeno dogovorjenimi karakteristikami, ki naj bi jo izročila tožeči stranki kot kupcu. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo tožena stranka po vsaki zaključeni fazi izdelave izstavila račun tožeči stranki (točka 6.2 pogodbe).

11. Očitno je torej, da pravdni stranki v navedenih okoliščinah, ko tožeča stranka ni plačala prvega obroka v višini 50.000,00 EUR v znak potrditve naročila, nista razumeli, da je pogodba stopila v veljavo in da so s tem nastopile izpolnitvene dolžnosti obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo, da je bilo takšno povsem logično in skladno s pogodbo tudi prvotno stališče tožene stranke (5. točka prve pripravljalne vloge z dne 7. 9. 2009). Nasprotno stališče je tožena stranka podala šele 7. 9. 2010, torej več kot 17 mesecev potem, ko bi morala biti po predvidenem časovnem okviru pogodbe jadrnica marca 2009 pripravljena na poskusno jadralno pot (6. točka pogodbe). Medtem kot tožena stranka niti ni zatrjevala, da je sama sploh pristopila k izdelavi plovila, se torej ne more sklicevati na izpolnitveno obveznost tožeče stranke, saj je očitno, da tudi sami pravdni stranki nista razumeli, da ju pogodba zavezuje, brez da bi tožeča stranka plačala prvi obrok v višini 50.000,00 EUR. Pravilno je zato stališče prvostopenjskega sodišča o neizkazani v pobot uveljavljani terjatvi v višini 580.691,00 EUR. Ta znesek je skladen z višino pogodbene obveznosti tožeče stranke, ki bi jo bila dolžna izpolniti do 25. 6. 2008, to je še pred dopisom tožeče stranke z dne 7. julija 2008 (B 45).

12. Ker tožena stranka ni uspela dokazati obstoja zatrjevane terjatve na izpolnitev pogodbene obveznosti, se tako izkaže kot pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v 1. točki izreka izpodbijane sodbe v delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo navedenega zneska 580.691,00 EUR tožeči stranki. Ker v tem delu izpodbijane sodbe niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pri čemer pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev in določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo tudi v tistem delu, ki je bil predmet ponovnega preizkusa pred pritožbenim sodiščem.

13. V zvezi s stroški postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da razveljavitveni sklep revizijskega sodišča ni vključeval tudi razveljavitve odločitve pritožbenega sodišča o potrditvi odločitve prvostopenjskega sodišča iz 4. točke izreka izpodbijane sodbe, kakor tudi ne odločitve o pritožbenih stroških iz II. točke izreka sodbe pritožbenega sodišča I Cpg 204/2011 z dne 23. 4. 2012. To pomeni, da je pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku odločalo zgolj še o stroških revizijskega postopka, glede katerih je revizijsko sodišče odločitev pridržalo do nove končne odločbe.

14. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti tožeči stranki tudi nastale stroške revizijskega postopka tožeči stranki, in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3300 ZOdvT) – 4.350,00 EUR in pavšalni znesek materialnih stroškov – 20,00 EUR. V primeru neplačila je tožena stranka dolžna povrniti tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila.