Jedro

Bistvena značilnost posredovanja pri nakupu ali prodaji mamila v kazenski sodni praksi je, da posrednik dela za naročnike, torej za račun drugega, pogosto pa vključuje tudi takšne oblike sodelovanja posrednika, ki naročniku omogočijo, da pride do mamila, kot so prenašanje denarja, droge, njena izročitev kupcu, nakup mamila za naročnika itd.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene N.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo M.Š. in N.P. spoznalo za krivi storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, jima izreklo pogojni obsodbi ter določilo ob upoštevanju omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ vsaki po 6 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenki oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornic obeh obsojenk zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter ju oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojene N.P. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču očita, da v obrazložitvi sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, ko ugotavlja, da je opis kaznivega dejanja jasen in razumljiv in da iz njega izhaja izvršitev kaznivega dejanja s posredovanjem pri prodaji oziroma nakupu mamila. S tem neutemeljeno enači to izvršitveno obliko kaznivega dejanja z nakupom oziroma prodajo mamila, za kar naj bi po mnenju zagovornice v tem primeru tudi šlo: obe obsojenki sta namreč kokain kupili, N.P. od neznane osebe, M.Š. pa od P. Posredovanje pri nakupu oziroma prodaji mamila iz opisa dejanja naj ne bi izhajalo, v obrazložitvi drugostopenjske sodbe pa tudi naj ne bi bilo obrazloženo. Njena obrazložitev naj bi bila tudi v nasprotju s pravnimi pojmi "prodaja", "nakup" ter "posredovanje", ki so pravni pojmi obligacijskega prava, s tem pa naj bi bil kršen tudi kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, opisano v obtožbi, kaznivo dejanje. Z navedenim zagovornica smiselno uveljavlja kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ter materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP.

V drugem delu zahteva pravnomočni sodbi očita, da brez zadostne oziroma ustrezne dokazne podlage ugotavlja, da je bil predmet kaznivega dejanja mamilo kokain; dokazi tega naj ne bi potrjevali. Poleg tega je bilo sodišče dolžno priznanje obsojenk preveriti tudi z drugimi dokazi. Zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z 232. členom ZKP, kršeno pa naj bi bilo tudi materialno pravo v tem smislu, ali je dejanje sploh kaznivo dejanje, s čimer smiselno zatrjuje tudi kršitev 1. točke 372. člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče obsojeno N.P. oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi in odredi ponovno sojenje.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec H.J. ugotavlja, da je zahteva utemeljena v delu, ki se nanaša na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), s tem pa tudi glede očitane kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP). V nobenem od opisanih ravnanj po njegovem mnenju ni zaznati očitanega posredovanja kot izvršitvene oblike kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Posredovanje je ustaljen in enoznačno določen pravni pojem, ki je v času storitve kaznivega dejanja in enako velja danes, obsegal prizadevanje najti in spraviti v stik dve osebi, ki se bosta pogajali za sklenitev določene pogodbe (praviloma kot kupec in prodajalec), pri čemer je posredovanje praviloma odplačno. Posrednik ni stranka posla, pri katerem posreduje, on ničesar ne prodaja in ne kupuje. Opisano dejanje pa izrecno in povsem nedvoumno navaja, "nakup in prodajo" in ne omenja (opisno ne konkretizira) posredovanja. Vrhovni državni tožilec se strinja z zahtevo, da je izrek obsodilne sodbe v nasprotju sam s seboj, ker je očitano izvršitveno dejanje posredovanja pri prodaji oziroma pri nakupu opisano z izvršitvijo prodaje oziroma nakupa, kar sta dva različna pravna posla in s tem različni izvršitveni obliki kaznivega dejanja. Enaka absolutna bistvena kršitev kot v izreku, pa je podana tudi v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovni državni tožilec tudi ugotavlja, da ne vzdrži pravno logičnega preizkusa obrazložitev sodbe Višjega sodišča, da iz opisa "jasno izhaja posredovanje". Izvršitveno dejanje posredovanje ni konkretizirano (torej sploh ne izhaja, še najmanj pa ne izhaja jasno), po drugi strani pa opisano dejanje prodaje oziroma nakupa ni označeno z ustrezno izvršitveno obliko, zato je očitno, da je sodba "nesklepčna". Na podlagi nasprotujočega izreka in razlogov ni mogoče vzdržati pravnomočne obsodilne sodbe. Zato je predlog zagovornice utemeljen. To velja tudi z vidika uporabe materialnega prava (ustavnega načela zakonitosti), saj je v posledici procesne kršitve dejanje opisano tako, da ni (tisto) kaznivo dejanje, katerega izvršitvenega oblika je navedena v izreku.

Ni pa po oceni vrhovnega državnega tožilca zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena v drugem delu, ko očita, da obsojenki v pravnomočni sodbi ni dokazano, da je šlo za mamilo kokain, saj zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Podana tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj dokazna ocena ni bila oprta izključno na priznanje obsojenke, pač pa tudi na druge dokaze. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pri tem upošteva, da so uveljavljani razlogi tudi v korist obsojene M.Š. (2. odstavek 424. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni M.Š. in N.P. sta bili z izpodbijano sodbo spoznani za krivi, ker sta v sodelovanju pri izvršitvi kaznivega dejanja posredovali pri prodaji oziroma pri nakupu substanc, ki so razglašene za mamilo, s tem, da je: M.Š. dne 29.12.2000 ob 23.30 uri na Š. cesti v L. za svojega fanta kupila 4,9 g kokaina za 60.000 SIT od N.P., ki ga je predhodno prav za ta namen kupila od neugotovljene osebe; v opisu dejanja so navedeni tudi predpisi, na podlagi katerih je kokain razglašen za prepovedano drogo.

Pravnomočna sodba ugotavlja, da je M.Š. mamilo kupovala za svojega fanta. Ta ji je v ta namen izročil denar, katerega je Š. izročila N.P., ta pa je zanjo od neznanega prodajalca kupila kokain in ga izročila Š., tej pa je policija mamilo zasegla. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo obtožbi in je ravnanje obeh obsojenk pravno ocenilo kot kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, izvršeno s posredovanjem pri prodaji oziroma nakupu. Po mnenju sodišča druge stopnje takšna izvršitvena oblika kaznivega dejanja izhaja tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, zato je pritožbo zagovornice, v kateri je uveljavljala smiselno enake pritožbene razloge, kot jih ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica uveljavljane procesne procesne kršitve utemeljuje z razlago kazenskopravnih pojmov "posredovanje", " nakup" in "prodaja" kot so opredeljeni v obligacijskem pravu: navaja, da posrednik, ki ni stranka posla, pri katerem posreduje, zgolj vzpostavlja kontakt med prodajalcem in kupcem, sam ničesar ne prodaja oziroma kupuje. Nakup in prodaja pa sta realizirana, ko se stranki dogovorita o predmetu prodaje in ceni. Prav to pa naj bi po mnenju zagovornice storili obe obsojenki, pri čemer dejstvo, da je bilo mamilo namenjeno tretji osebi, za opredelitev izvršitvene oblike kaznivega dejanja naj ne bi bilo pomembno.

Po mnenju Vrhovnega sodišča takšna razlaga zakonskega znaka "posredovanje pri prodaji ali nakupu" neutemeljeno oži njegov pomen v okviru obravnavane inkriminacije.

V določbi 1. odstavka 196. člena KZ (neupravičena proizvodnja in promet z mamili) je inkriminirano dvojih različnih dejavnosti: proizvodnja mamil ter promet z mamili. Oblike prometa, med katerimi je navedeno tudi posredovanje pri nakupu ali prodaji mamila, ki je predmet vložene zahteve, so v njej naštete le primeroma, saj besedilo "ali kako drugače neupravičeno daje v promet" poleg določno navedenih oblik prometa (prodaja ali ponuja naprodaj, zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša ali posreduje pri prodaji ali nakupu), širi možne načine izvršitve tudi na druge primere neupravičenega prometa z mamili. Skupna značilnost alternativno določenih oblik prometa z mamili je ta, da pomenijo razširjanje mamil oziroma njihovo prehajanje "iz rok v roke", v tem se tudi kaže družbena nevarnost tega kaznivega dejanja, ki pomeni napad na človekovo zdravje, kot pomembno pravno varovano dobrino.

Kazenski zakonik pojmu "posredovanja" (pri prodaji ali nakupu mamila) ne določa posebnega oziroma drugačnega pomena, kot ga ima v pogovornem jeziku. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, DZS, str. 937) posredovanje označuje kot pomoč pri doseganju sporazuma, soglasja; pomeni pa tudi: posegati (vmes), pomagati; delati, povzročati, da je kaj mogoče, omogočati; delati, da prehaja kaj k drugemu. Ni videti posebnih razlogov, pa tudi zahteva jih ne navaja, zaradi katerih bi bilo pojem "posredovanje" v okviru obravnavane inkriminacije razlagati zgolj v pomenu, kot ga ima v obligacijskem pravu, torej le kot prizadevanje, najti in spraviti v stik dve osebi. Tudi teorija civilnega prava glede pravne narave posredniške pogodbe ugotavlja, da gre za mešani posel z elementi mandatne pogodbe (naročilo) in podjemne pogodbe, ko posrednik za naročnika opravi tudi določena dejanska opravila. Za širšo razlago pojma "posredovanje", ki pa še vedno ostaja v okviru osnovne pravne narave posredovanja (v tej smeri se giblje tudi sodna praksa) govorita tudi namen inkriminacije in objekt kazenskopravne zaščite, to je preprečevanje proizvodnje in prometa z mamili, ki ogrožajo človekovo zdravje. V kazenskem zakoniku je pojmu "posredovanja" dan širši pomen, kot ga ima na področju civilnega prava tudi pri nekaterih drugih inkriminacijah kot npr. pri členu 187 KZ ali denimo pri 186. členu KZ, ki je bil sicer z novelo KZ-B črtan.

Sodna praksa posredovanje pri nakupu ali prodaji mamila na splošno sicer šteje kot dejanje tretje osebe, ki je različna od kupca in prodajalca in ki je usmerjeno v sklenitev dogovora med kupcem in prodajalcem o kupoprodaji droge. Bistvena značilnost posredovanja je, da posrednik dela za naročnike, torej za račun drugega. Posredovanje pri nakupu ali prodaji mamil pa v sodni praksi ne redko vključuje tudi takšne oblike sodelovanja posrednika pri kupoprodaji mamil, ki naročniku omogočijo, da pride do mamila, kot denimo prenašanje denarja prodajalcu, prenos droge in njena izročitev kupcu, nakup mamila za naročnika, itd. Takšne in podobne oblike neposrednega ali posrednega spravljanja v stik kupca in prodajalca oziroma sodelovanja pri kupoprodaji za drugega, pomenijo posredovanje kot obliko izvršitve tega kaznivega dejanja. V navedenem okviru je treba iskati oporo tudi za presojo obravnavane zadeve.

Iz opisa kaznivega dejanja določno izhaja, da obsojenki mamila nista kupovali zase, temveč za fanta M.Š. (ta ji je v ta namen izročil denar), torej sta delali po naročilu za drugega: P. tako, da je za Š., ki ji je izročila denar, od neznane osebe kupila kokain in ji ga izročila (in ne prodala), Š. pa je na opisan način mamilo kupovala po naročilu za svojega fanta. V povezavi z obrazložitvijo, ki skupaj z izrekom tvori celoto, opisu kaznivega dejanja ni mogoče očitati nejasnosti, saj glede na navedeno ni dvoma, da je v njem zatrjevana izvršitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ s posredovanjem obeh obsojenk pri nakupu mamila za drugega. Nobena od njiju v obravnavanem primeru ni nastopala v svojem imenu kot kupec oziroma prodajalec, kot zatrjuje vložnica zahteve. Besedi "nakup" oziroma "prodaja" v opisu kaznivega dejanja tudi nista navedeni kot samostojni izvršitveni obliki kaznivega dejanja, pač pa v povezavi z zatrjevanim posredovanjem le kot konkretizacija takšne oblike izvršitve kaznivega dejanja. Ob tem je treba še pojasniti, da je nakup mamila kazniv le, če je opravljen z namenom prodaje. Takšen namen pa pri nobeni od obsojenk ni bil ugotovljen in tudi ne zatrjevan v opisu kaznivega dejanja.

Po navedenem je treba ugotoviti, da uveljavljane procesne kršitve (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) niso podane. Na tej podlagi zagovornica tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve kazenskega zakona v tem smislu, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena KZ). Drugih oziroma drugačnih pomanjkljivosti v zvezi z opisom posredovanja pri kupoprodaji mamila pa zagovornica ne zatrjuje. Ob tem je treba še dodati, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omejeno le na preizkus kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

V drugem delu zahteve, v katerem zagovornica izraža dvom, da je obsojeni P. dokazano, da je šlo za mamilo kokain, zagovornica ponavlja pritožbene navedbe, ki jih je argumentirano zavrnilo že pritožbeno sodišče. V okviru vložene zahteve ponavljanje teh ugovorov pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 424. člena ZKP). Ob upoštevanju dejstva, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, da je bilo predmet kaznivega dejanja mamilo kokain, zagovornica tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve materialnega zakona (1. točka 372. člena ZKP) saj pri tem ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Iz razlogov, ki jih navajata sodišči prve in druge stopnje izhaja, da je zasežena snov bila kokain in da ta ugotovitev oziroma dokazna ocena ni oprta zgolj na priznanje obeh obsojenk, pač pa tudi na druge pravno relevantne in dovoljene dokaze (izpovedba priče R.P., uradni zaznamek o preliminarnem testu, odločba sodnika za prekrške). Zato so neutemeljene tudi navedbe zagovornice o kršitvi 232. člena ZKP.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenkinem premoženjskem stanju, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.