Jedro

Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranke v postopku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odst. 87. čl. ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 17. 5. 2011 nezakonita (I. tč. izreka); da tožniku delovno razmerje na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo (II. tč. izreka); da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo (III. tč. izreka), ga od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja naprej prijaviti v zdravstveno zavarovanje, mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, od njih poravnati vse davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač ter mu izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (IV. tč. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. tč. izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da so vsi delavci v zagovoru pri delodajalcu, kot tudi na zaslišanju na sodišču potrdili, da so kritičnega dne ravnali po tožnikovem zaprosilu oz. navodilu. Tožnik je odklenil leseno barako, iz nje je bila odpeljana vrtalna glava z viličarjem, ki ga je vozil A.A., vrtalno glavo so tudi poskušali naložiti v kombi, ko pa tega ni bilo mogoče izvesti, so jo odložili na dvorišču pred barako. Že s tem ravnanjem so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine, tožnik je ravnal zavestno in hote. Sodišče prve stopnje se do vseh zapisnikov, opravljenih pri delodajalcu, sploh ni opredelilo oz. jih je ponekod zelo pavšalno povzelo, pri tem pa jih je presojalo celo v nasprotju z njihovo vsebino, da torej delavci ne bi ravnali po tožnikovih navodilih, in da vrtalna glava naj ne bi bila odstranjena iz barake, s čimer je dokazna ocena sodišča nepravilna in je tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sodišče se je z vpogledom v videoposnetke lahko prepričalo, da viličarist pelje vzvratno iz barake z naloženo vrtalno glavo, zraven pa hodijo vsi omenjeni delavci in tožnik, ki je viličarista usmerjal. Ni jasno kako je na podlagi navedenega sodišče zaključilo, da tožnik vrtalne glave ni odtujil, ker nobena priča ni izpovedala, da bi videla voznika ali viličarista, da bi nalagala vrtalno glavo v kombi, in ker to ni razvidno iz fotografij. Sodišče je v obrazložitvi drugače povzemalo sam zapisnik o ogledu video posnetka nadzorne kamere, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče ni ovrednotilo izjav delavcev, podanih pri delodajalcu, čeprav so jih vsi podpisali v prisotnosti njihovih pooblaščencev. Iz vsebine zapisnikov jasno izhaja, da so delavci vrtalno glavo poskušali naložiti na kombi, ker pa to ni bilo mogoče, so jo pustili na dvorišču pred barako izven dometa varnostne kamere. Iz izjave A.A. pri delodajalcu izhaja, da so vstopili v barako le redki, da mu je prevoz naročil tožnik, da se spominja, da je moral vrtalno glavo po naročilu tožnika odpeljati proti kombiju, pri čemur mu je bilo naloženo, da jo v kombi tudi naloži. Kasneje pa ni bil več zaprošen za prelaganje te naprave. Tožnik je zaslišan kot priča to izjavo potrdil. Tudi B.B. je potrdil, da se iz videoposnetkov vidi, da je tožnik s ključem odprl vrata barake, prav tako se vidi, da je viličarist napravo odpeljal iz barake. Slednji je izpovedal še, da ni nihče naročil, da bi se vrtalna glava kam odpeljala, prav tako pa tudi, da tožnik ni bil pristojen za to, da bi to lahko odredil, zato tudi ne drži zaključek, da je šlo za običajno opravilo. Sodišče se tudi do izpovedbe te priče ni opredelilo. Nepravilna je ugotovitev, da posnetki ne dokazujejo nobenega protipravnega dejanja. Že samo z ravnanji, ki so vidna iz posnetkov in jih je sodišče ugotovilo, so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja tatvine. Iz dvorišča tožene stranke, kamor so vrtalno glavo odložili po tem, ko je niso mogli naložiti v kombi, je bila nato slednja odpeljana neznano kam, saj tožena stranka od tega dne dalje z vrtalno glavo ni več razpolagala. Bistveno je, da po tem dogodku iz videoposnetka, vrtalne glave ni bilo več v posesti tožene stranke, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da vrtalna glava ni bila odstranjena iz poslovnih prostorov tožene stranke. Tožnik je imel namen, da se vrtalna glava, po tem, ko je ni bilo mogoče naložiti na kombi, odloži zunaj zaklenjene barake in tudi izven dometa varnostne kamere, tako da jo je bilo možno bodisi takoj, bodisi kasneje odpeljati neznano kam. Vrtalna glava ni bila nikoli vrnjena nazaj v zaklenjeno barako, saj bi to bilo sicer vidno iz videoposnetkov.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vzdrževalec. Dne 10. 5. 2011 mu je bilo vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo glede kršitve pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja (A3). Tožena stranka je tožniku očitala, da je dne 24. 2. 2011 iz njenih poslovnih prostorov na ...cesti ... na B odtujil njeno vrtalno glavo .. z oznak ... zelene barve, v vrednosti med 10.000,00 EUR in 15.000,00 EUR. Po opravi zagovora dne 17. 5. 2011 je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji 1. odst. 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s sprememb). Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala postopkovna določila ZDR v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, nadalje pa je ugotovilo, da tožena stranka tekom postopka ni dokazala, da bi tožnik s svojim ravnanjem uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 205 čl. KZ-1 (oz. velike tatvine po 205. čl. KZ-1), pa tudi ne znakov kaznivega dejanja zatajitve po 208. čl. KZ-1 in prikrivanja po 217. čl. KZ-1. Po oceni sodišča prve stopnje tožniku ni dokazan prilastitveni namen.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je napravilo zaključke, za katere ni navedlo razlogov oz. ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo, zato ima sodba sodišča prve stopnje tudi iz navedenega razloga pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se namreč do bistvenih trditev tožene stranke in izvedenih dokazov v zvezi z njimi v ničemer ne opredeli, kar vse tožena stranka pravilno izpostavlja v pritožbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita je preuranjen.

Iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je vpogledalo v zapisnike o zagovorih delavcev, ki so bili v zvezi s tožniku očitanim ravnanjem opravljeni pri toženi stranki (B7, B8, B9). Priča A.A. je izpovedala, da mu je tožnik dne 24. 3. 2011 naročil, da prepelje stroj iz barake do kombija, potrdil je tudi zapisnik z dne 17. 5. 2011 (B8). Iz zapisnika tega delavca pa izhaja, da mu je bilo naročeno tudi, da stroj naloži v kombi. Zaradi dimenzij vilic na viličarju, ki so širše od prtljažnika kombija, pa stroja ni mogel naložiti na kombi, zato je napravo po nalogu tožnika odložil na mesto pred oz. blizu mehanične delavnice. Sodišče prve stopnje je navedeno bistveno okoliščino popolnoma spregledalo, se do nje ni opredelilo in ni raziskalo, zakaj je tožnik, ki je zanikal, da bi delavcem sploh naročil, naj odstranijo vrtalno glavo, A.A. odredil, naj napravo naloži v kombi.

Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika, čeprav je ta v nasprotju z ostalimi zaslišanimi delavci izpovedal, da delavcem ni naročil, naj odstranijo vrtalno glavo iz barake in jo naložijo na viličarja. Nadalje pa je (v nasprotju z lastno oceno, da tožnikovi izpovedbi verjame) zaključilo, da četudi je tožnik kritičnega dne delavcem naročil, da odstranijo vrtalno glavo iz barake, to še ne pomeni, da jo je imel namen odtujiti in si jo prisvojiti, ampak je šlo zgolj za običajno delovno opravilo. V kolikor bi šlo dejansko za običajno delovno opravilo in je tožnik vrtalno glavo s pomočjo viličarista iz skladišča odstranil zgolj zato, da da bi prišel do orodja, bi moralo sodišče raziskati, kakšno orodje je tožnik spornega dne potreboval in zakaj, zakaj vrtalne glave po tem s pomočjo viličarista ni pospravil nazaj v skladišče, ter ali je bilo običajno, da se naprave, ki se jih odstrani iz skladišča zato, ker se nekaj potrebuje, nato pusti na dvorišču. Vse navedene okoliščine so ostale neraziskane, zato je utemeljena pritožba tožene stranke, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh bistvenih okoliščin.

Ker torej sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa še ni možno preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka uspela dokazati, da so razlogi za odpoved resni in utemeljeni in so tako onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da je v konkretnem individualnem delovnem sporu tožnik vložil tožbo po pooblaščencu – ... (D.D., E.E.), ki ni odvetniška pisarna, niti odvetnik, iz spisa pa tudi ne izhaja, da bi tožnika zastopala oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranke v postopku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (3. odst. 87. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje bi torej moralo že ob prejemu tožbe od tožnika zahtevati, da takšno nepopolno vlogo popravi oz. dopolni v skladu s 108. čl. ZPP in 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 s sprememb.). Ker sodišče tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb postopka po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Ker tožena stranka ni priglasila pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.