Jedro

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Različne sodne prakse prvostopenjskega sodišča revidenta nista izkazala, saj sodb, na katere se sklicujeta, reviziji nista priložila. Zelo hudih posledic pa revidenta s pavšalnimi navedbami o škodljivosti cepljenja nista izkazala, saj s tem ne moreta ovreči ugotovitev Komisije za cepljenje, ki pri njunem otroku ni ugotovila nobenega izmed z zakonom določenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Če je revizija zavržena, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta revidenta po odvetniku vložila pravočasno revizijo. Za njeno dovoljenost sta uveljavljala razloge iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Hkrati sta predlagala izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do njene pravnomočnosti.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 8. 2008. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določb 22. č člena Zakona o nalezljivih boleznih - ZNB (Ur. l. RS, št. 33/2006-UPB1) odločila, da se cepljenje hčerke tožnikov (revidentov) proti tuberkulozi opusti (1. točka izreka), da pa se cepljenje iste osebe proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in hemofilusu influence b ter proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ne opusti (2. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že v več sklepih (Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

5. Revidenta se glede dovoljenosti revizije sklicujeta med drugim na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajata, da odločitev prvostopenjskega sodišča odstopa od drugih odločitev prvostopenjskega sodišča v enakih primerih, pri čemer se sklicujeta na opravilne številke sodb prvostopenjskega sodišča, ki pa jih reviziji nista priložila.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je med drugim revizija dovoljena, če v sodni praksi prvostopenjskega sodišča o pomembnem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. V obravnavnem primeru pa revidenta nista navedla pravnega vprašanja glede katerega upravnosodna praksa prvostopenjskega sodišče ne bi bila enotna, temveč se sklicujeta na to, da je v drugih primerih prvostopenjsko sodišče odločilo drugače, saj je odločbe tožene stranke odpravilo in ji zadeve vrnilo v nov postopek. Pri tem se sklicujeta na določene sodbe Upravnega sodišča, vendar jih reviziji nista priložila.

8. Glede na navedeno v 5. do 7. točki te obrazložitve revidenta v obravnavanem primeru nista izkazala izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije.

9. Za dovoljenost revizije se revidenta sklicujeta tudi na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hudih posledic za svojo hčerko, ki naj bi ji nastale zaradi cepljenja, pa v obravnavanem primeru revidenta nista izkazala.

10. Revidenta namreč nastanek zelo hudih posledic utemeljujeta s tem, da se z izpodbijano odločbo nalaga zelo tvegan zdravstveni poseg na otroku – cepljenje, brez osnovnih varnostnih mehanizmov, določenih v 22. a členu ZNB in v navodilih k cepivu, ki naj bi preprečevali trajno poslabšanje zdravja, invalidnost in celo smrt. Da je cepljenje tvegan zdravstveni poseg, po njunem mnenju izhaja že iz dejstva, da so varnostni mehanizmi določeni v zakonu, da jih izrecno navajajo navodila k cepivom, pa tudi iz opozoril dela strokovne javnosti. Sklicujeta se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani P 3792/2006-3 z dne 15. 11. 2006. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidenta s takimi pavšalnimi navedbami o tveganju pri cepljenju nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena za dovoljenost revizije, da bi ob cepljenju njunega otroka prišlo do morebitnih stranskih učinkov. Da bi pri njuni hčeri zaradi cepljenja lahko prišlo do hudih posledic in do kakšnih, niti ne zatrjujeta, niti nista predložila nobene zdravstvene dokumentacije, s katero bi bilo mogoče izpodbijati strokovno mnenje Komisije za cepljenje, ki je obravnavala njuno zahtevo za opustitev cepljenja njune mladoletne hčere. Komisija za cepljenje je iz otrokove zdravstvene dokumentacije in iz izjav očeta ugotovila, da deklica nima zdravstvenih težav ali bolezni, ki bi predstavljale katerega izmed zakonskih razlogov za opustitev cepljenja proti v odločbi navedenim boleznim. Enako je Vrhovno sodišče ob podobnem zatrjevanju odločilo v sklepu X Ips 454/2010 z dne 2. 2. 2011. 12. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revidenta izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

13. Ker revidenta nista izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

14. Predlog revidentov za izdajo začasne odredbe je Vrhovno sodišče zavrglo, ker je s tem sklepom zavrglo tudi revizijo in torej niso več izpolnjene procesne predpostavke iz drugega odstavka 84. člena ZUS-1 za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil tudi nepopoln in se je nanašal na odložitev izvršljivosti odločbe tožene stranke do njene pravnomočnosti, ta pa je bila ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe že podana. Odločba tožene stranke je namreč postala pravnomočna že z izdajo prvostopenjske sodbe, saj zoper prvostopenjsko sodbo pritožba ni dovoljena niti po 73. členu ZUS-1 niti po katerem drugem zakonu.