Jedro

Sodišče dovoli izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik (1) z javno listino dokaže, da je pravnomočno ugotovljena terjatev proti R.K. d.o.o. prešla na družbenika (2) "na drug način", v obravnavanem primeru na podlagi zakona.

1. "Javna listina", ki jo mora predložiti upnik, je pravnomočna sodna odločba o ugotovljeni terjatvi do gospodarske družbe (ki jo je predložil) in dokaz o tem, da je "terjatev prešla na družbenika", kar je lahko sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra, izpisek iz sodnega registra ali objava v uradnem glasilu (ki jo je predložil) ali druga ustrezna listina.

2. Prehod obveznosti na dolžnika je v javni listini izkazano razmerje med gospodarsko družbo R.K. d.o.o. in družbenikom in način prenehanja gospodarske družbe, za katerega se po prvem in četrtem odstavku 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD šteje, da preidejo obveznosti gospodarske družbe na družbenike.

Zato pravda ni potrebna in glede na to, da je bilo že pravnomočno razsojeno o obstoju terjatve in da je izkazano pravno nasledstvo, tudi ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka od družbenika zahtevala plačilo dolga, ki je bil pravnomočno ugotovljen do gospodarske družbe R.K. d.o.o., ki je bila kasneje izbrisana iz registra. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti sklepu pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče ugodi reviziji in razveljavi sklepa sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker sta nepravilno uporabili 274. člen tega zakona, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov. V zvezi s tem pojasnjuje, da ima tožeča stranka res sklep o izvršbi proti družbi R.K.T. d.o.o, katere družbenik je bil toženec, vendar je bil postopek izvršbe proti družbi ustavljen in tožeča stranka ne more predlagati nadaljevanja izvršilnega postopka. Prav tako ne more vložiti novega predloga za izvršbo na podlagi pravnomočnega naslova, ki se glasi na gospodarsko družbo, saj ne razpolaga z javno ali po zakonu overjeno listino iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Poleg tega ta člen določa, da kadar ni mogoče dokazati prenosa terjatve (obveznosti) z javno ali s po zakonu overjeno listino, se prenos dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Zato trdi, da ima pravni interes, da se v pravdnem postopku razčisti in pravnomočno odloči o višini in dospelosti terjatve tožeče stranke do toženca, tako da bo nesporno ugotovljen dolg toženca in bo tekel nov, desetletni zastaralni rok. Tožeča stranka bo na podlagi pravnomočne sodbe lahko tudi razpolagala s terjatvijo do toženca, s pravnimi posli med živimi ali v primeru smrti in bo v svojem knjigovodstvu knjižila terjatev do novega dolžnika. Revizija očita sodiščema prve in druge stopnje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena procesnega zakona, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v nasprotju s samim seboj. Pritožbeno sodišče namreč utemeljuje svojo odločitev s tem, da je toženec singularni pravni naslednik gospodarske družbe, ki je prenehala obstajati, in da zato sklep o izvršbi, ki se glasi na gospodarsko družbo, učinkuje tudi proti njemu, ker pravnomočna sodba na singularne naslednike načeloma učinkuje, če je do sukcesije prišlo po nastanku litispendence, in če je singularni pravni naslednik v času sukcesije vedel za obstoj pravde, v kateri je predmet spora pravica oziroma obveznost, ki je predmet sukcesije. Zato sprašuje, ali je toženec vedel za obstoj pravde in ali je bil ob prenehanju gospodarske družbe še njen družbenik. Sodišču očita, da v utemeljitvi sklepa ni razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega bi lahko toženec v izvršilnem postopku ugovarjal pasivno legitimacijo in bi prišlo do napotitve na pravdo, kar bi zavleklo postopek. Zato je tožeča stranka sama vložila tožbo proti tožencu, saj sodišča take tožbe dopuščajo (konkretno navaja sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. 215/2001 z dne 20.12.2001). Sedaj se je sicer izkazalo, da sodna praksa v zvezi s takimi zahtevki ni enotna, vendar tožeča stranka zaradi tega ne more trpeti negativnih posledic. Različno obravnavanje takih tožb pomeni neenakopravno obravnavanje posameznih strank in s tem kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije). Tožeča stranka dodaja, da ji grozi, da bo zaradi začete pravde zamudila rok za vložitev predloga za izvršbo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je sodišče že odločilo o sporni terjatvi tožeče stranke v znesku 3.801.272 tolarjev proti gospodarski družbi R.K.T. d.o.o., L. na podlagi izvršilnega predloga pod opr. št. Ig 97/11401 dne 24.9.1997, tako da je dolžnici naložilo plačilo terjatve in dovolilo predlagano izvršbo. Ker je bila kasneje ta gospodarska družba izbrisana iz sodnega registra in je bil izvršilni postopek ustavljen, je tožeča stranka v zvezi z isto terjatvijo vložila novo tožbo proti J. K., ki je bil družbenik izbrisane družbe.

Glede na to, da je bilo o zavrženju tožbe pravnomočno odločeno 24.1.2002, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri odločanju o reviziji upoštevalo tiste določbe v procesnih in materialnih zakonih, ki so veljali tedaj, in sicer: Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98), Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/99 in 110/99) ter Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 39/93 - 54/99).

Ker tedaj še ni bila sprejeta novela ZIZ-A (Ur. l. RS, št. 75/02), se tožeča stranka v reviziji pravilno sklicuje na splošne določbe, ki urejajo prehod terjatve in obveznosti, in so zapisane v 24. členu ZIZ. Jih pa zmotno tolmači. V obravnavanem primeru bi namreč sodišče dovolilo izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če bi upnik (1) z javno listino dokazal, da je pravnomočno ugotovljena terjatev proti R.K.T. d.o.o. prešla na družbenika (2) "na drug način", v obravnavanem primeru na podlagi zakona.

1. "Javna listina", ki bi jo moral predložiti tožnik, je pravnomočna sodna odločba o ugotovljeni terjatvi do gospodarske družbe (ki jo je predložil) in dokaz o tem, da je "terjatev prešla na družbenika", kar je lahko sklep o izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra, izpisek iz sodnega registra ali objava v uradnem glasilu (ki jo je predložil) ali druga ustrezna listina.

2. Prehod obveznosti na dolžnika je v javni listini izkazano razmerje med gospodarsko družbo R.K.T. d.o.o. in J. K. in način prenehanja gospodarske družbe, za katerega se po prvem in četrtem odstavku 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom ZGD šteje, da preidejo obveznosti gospodarske družbe na družbenike.

Tako se izkaže, da bi tožeča stranka lahko zahtevala izvršbo proti J. K., na katerega je po zakonu prešla obveznost plačila pravnomočno ugotovljene terjatve proti gospodarski družbi, ki je bila po ZFPPod izbrisana iz sodnega registra. Zato pravda ni potrebna in glede na to, da je bilo že pravnomočno razsojeno o obstoju terjatve in da je izkazano pravno nasledstvo, tudi ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe procesnega zakona, ko je pri predhodnem preizkusu tožbe zavrglo tožbo, in tudi sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe in s potrditvijo izpodbijanega sklepa zato ni moglo kršiti prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi očitek, da sta sodišči kršili 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je odločitev sodišč v sklepih pojasnjena s tem, da je pravnomočna sodna odločba proti gospodarski družbi izvršilni naslov tudi proti tožencu, ki je bil družbenik po ZFPPod izbrisane družbe. Teoretično izvajanje o singularnem pravnem nasledstvu toženca za odločitev ni bistveno, zadošča, da je toženec odgovoren za dolgove družbe, torej je po zakonu pravni naslednik gospodarske družbe. V času od pravnomočne odločitve v obravnavani zadevi, do dneva odločanja o reviziji, je Ustavno Sodišče Republike Slovenije sicer razveljavilo šesti odstavek 580. člena ZGD ter četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanašajo na družbenike, ki niso odgovorni za obveznosti družbe, če so bili tako imenovani pasivni družbeniki, in je dokazno breme za to naložilo dolžnikom, torej družbenikom. Čeprav ta odločba ne more veljati za nazaj, pa odločitev o zavrženju tožbe celo potrjuje: v primeru ugovora dolžnika iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ bi povsem ustrezala možnost napotitve dolžnika, naj v danem roku začne pravdo na nedopustnost izvršbe, ki je bila predvidena v 59. členu ZIZ in je veljala do uveljavitve ZIZ-A. Trditev revizije, češ da bi se s pravdo, ki jo je vložil tožnik, skrajšal sodni postopek, ni utemeljena, ker ni gotovosti, da bi toženec ugovarjal in da bi bil tudi napoten na pravdo. V sodni odločitvi, ki jo navaja kot primer različnega sojenja v enakih zadevah, ni bilo tako, saj je bila izdana zamudna sodba. Glede revizijske trditve, češ da je bila tožniku z zavrženjem tožbe kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33-I - 24/03) in pravica do sodnega varstva iz 23. člen URS, pa je treba pojasniti revidentovo zmoto, ki je v tem, da mu z neposredno možnostjo izvršbe ni bilo odvzeto sodno varstvo, temveč je ta možnost zanj celo ugodnejša. Tudi kršitve enakega varstva pravic zanj ni, poleg tega pa ni mogoče dokazovati različne sodne prakse z eno sodno odločbo, ki je drugačna, temveč z ustaljeno sodno prakso sodišč, zlasti Vrhovnega sodišča. Revizijske trditve v zvezi z roki in navajanje, kaj bi lahko storil tožnik s pravnomočno sodbo proti tožencu, za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, zato sodišče nanje ne odgovarja (360. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.