Jedro

Tožena stranka je izbrala dva kandidata, ki ustrezata razpisnim pogojem izobrazbe in delovnih izkušenj. Tudi če bi izbrana kandidata imela neustrezno izobrazbo, to še ne bi zadostovalo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi diskriminacije. Zato pritožbeni očitki o neustrezni formalni izobrazbi izbranih kandidatov niso bistveni.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati tožničinih pritožbenih navedb o diskriminaciji zaradi starosti in prikriti diskriminaciji zaradi (ne)znanja slovenskega jezika, ker naj bi bila v razpisu zahtevana stopnja znanja previsoka za to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da sta bila izbrana kandidata mlajša kot tožnica in da sta se šolala in pridobila delovne izkušnje v Sloveniji, ne kažejo na to, da bi bila tožnica diskriminirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino zaradi diskriminacije v višini 22.303,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 969,71 EUR od 10. dne v mesecu za pretekli mesec za obdobje od 10. 5. 2012 do vključno 10. 3. 2014 do plačila v roku 15 dni (točka I/1 izreka) in ji plačevati mesečno odškodnino v znesku 969,71 EUR za obdobje od 10. 4. 2014 do 10. 5. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska v plačilo tj. od 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni (točka I/2 izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 50,00 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Navaja, da je v obrazložitvi sodbe med drugim nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodne odločbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami ter zapisniki o izvedbi dokazov, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. toči 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V času spornega ravnanja je toženo stranko zavezoval 1. odstavek 20. člena ZDR, ki je določal, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane oziroma zahtevane pogoje za opravljanje dela. To pa je tožena stranka kršila, saj je izrazito samovoljno pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznih kriterijev kandidatoma za vzdrževalce medicinske opreme priznavala izpolnjevanje kriterija praktičnih izkušenj, čeprav je izkazano, da nista imela nikoli opravka z medicinsko opremo v ožjem smislu, tožeči stranki pa je v zadevi, ki se vodi pod opr. št. Pdp 1608/2011, očitala, da ni izpolnjevala kriterijev praktičnih izkušenj. Tožeča stranka je kot dokaz predlagala vpogled v ta spis, vendar pa se sodišče v sodbi ni izjasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Nadalje tožeča stranka navaja, da so za toženo stranko, ki je javni zavod, veljale določbe ZJU, kar pomeni, da skladno z določbo 15. točke 6. člena ZJU za toženo stranko velja dolžnost izbire najbolje strokovno usposobljenih in kompetentnih oseb, kar v primeru z zasebnim sektorjem še dodatno zožuje polje proste presoje. V čem so se ostali kandidati, ki imajo manj relevantno izobrazbo in manj delovnih izkušenj s tehnologijo v zdravstvu kot tožnica, izkazali za boljše, tožena stranka ni izkazala. Izpovedbe prič tožene stranke in tožeče stranke so bile v bistvenem povsem nasprotne, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj je v celoti verjelo pričam tožene stranke. Nadalje pritožba opozarja na to, da je neizpolnjevanje kriterijev za zaposlitev le dodatna okoliščina, ki utemeljuje sum diskriminacije, saj ni mogoče pričakovati, da bodo tako tožena stranka kot tudi priče, ki so neposredno odgovorne za izbiro, priznale, da so ravnale diskriminatorno. Čeprav tožena stranka ni izkazala, da je izbrani kandidat A.A. imel ustrezno izobrazbo, mu je sodišča prve stopnje priznalo ustrezno izobrazbo in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP. Tožeča stranka pa je izpolnjevala prav vse razpisne pogoje. Zato je tožena stranka ravnala izrazito diskriminatorno, saj pavšalna navedba, da naj bi bila izbrana kandidata najbolj prepričljiva in najbolj izčrpna, ne zadostuje. Tako je očitno, da je bila splošna praksa tožene stranke taka, da je imela preveliko težo ocena razgovora s kandidati.

Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo prepričljivi in jasni izpovedbi tožeče stranke, temveč je verjelo izpovedima prič B.B. in C.C., češ da tožnica ni želela odgovarjati na vsa vprašanja, zato se nista mogla prepričati o njenih delovnih izkušnjah. Tožnica je izpovedala, da je na zastavljeno vprašanje odgovorila, prav tako pa so njene delovne izkušnje razvidne iz življenjepisa, ki ga je priložila prijavi. Glede na to so ugotovitve sodišča prve stopnje povsem v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Nadalje sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta navedeni priči pristranski, saj obe delata za toženo stranko in sta svoji izpovedbi glede poteka razgovora s tožnico lahko uskladili. Že sama izpoved priče C.C., da naj bi se pojavil dvom o izkušnjah in znanju tožnice, kaže na to, da je bila tožnica obravnavana kot tujka, kar kaže na diskriminacijo zaradi porekla. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko tožnice ni v celoti zaslišalo in je ostali dokazni postopek namenilo pričam tožene stranke, kršilo načelo kontradiktornosti ter 8. točko 339. člena ZPP, saj sodišča tožničina zgodba očitno sploh ni zanimala. S tem pa je kršilo tudi 2. odstavek 298. člena ZPP, po katerem je dolžnost predsednika senata, da poskrbi, da se sporni predmet vsestransko razišče, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Pritožba prav tako navaja, da je na področju, za katero se je prijavila tožnica, pri toženi stranki zaposlenih več moških, sodišče prve stopnje pa je kar pavšalno zaključilo, da to ne pomeni diskriminacije. Prav tako se sodišče ni opredelilo do tožničinih trditev, da sta bila izbrana kar dva mlajša moška, manjko žensk pa lahko kaže na diskriminatorno ravnanje. Tožnica je bila na razpisu edina kandidatka. Tudi priča C.C. je izpovedal, da je bila tožnica ena redkih, če ne celo edina kandidatka, kar jasno kaže na to, da so se mu kot članu komisije zdela dela primernejša za moške. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je tožnica ves čas zatrjevala, da gre v obravnavani zadevi za intersekcijsko diskriminacijo zaradi spola, starosti, etničnega porekla ter izobrazbe, tako da je razlog za neugodnejšo obravnavo medsebojni vpliv vseh tožničinih osebnih okoliščin. Sodišče pa v tej smeri ni vodilo dokaznega postopka, zaradi tega pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da je tožnica usposobljena in izjemno izkušena pri vzdrževanju najzahtevnejših medicinskih naprav in izpolnjuje vse, ne le osnovne, ampak tudi dodatne kriterije za razpisano delovno mesto, izbrana pa sta bila kandidata, ki sta delala na objektivno manj zahtevnih delih le kratek čas, da imata nižjo izobrazbo kot tožnica, in da sta se šolala in delala v Sloveniji. To ravnanje se zdi tožnici ponižujoče. Prav to priča o dejstvu, da je bila odločilna le vsebina razgovora, ne pa vprašanje večje strokovne usposobljenosti. Sodišče prve stopnje označi tožničin očitek na račun prekomerne zahteve po znanju jezika kot nerazumljiv in ga ne ovrednoti, da je bil za to delovno mesto zahtevan previsok nivo znanja pisnega komuniciranja v slovenščini. Ta pogoj je klasični primer posredne diskriminacije. Tožnica tudi vztraja pri tem, da je imela njena starost vlogo pri izbiri kandidatov, saj sta oba izbrana kandidata precej mlajša od nje. Tožena stranka je tožnico le enkrat povabila na razgovor, čeprav se je prijavila na več razpisov, tega pa sodišča sploh ni vzelo „v obzir“. Ker sodišče prve stopnje vseh tožničinih sumov ni preverilo, je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ravnalo pristransko, saj ni upoštevalo dosledja vseh dogodkov, ni želelo ugotavljati okoliščin prejšnjih razpisov, na katerih je bila tožnica prav tako neuspešna in se tudi ni opredelilo do tožničinih navedb, da je bilo vedenje tožene stranke v tem razpisu pogojeno z vložitvijo njene tožbe v zadevi opr. št. Pd 1608/2011, saj je bila povabljena na razgovor zgolj na banalnem delovnem mestu vzdrževalca medicinske opreme, ni pa bila vabljena na druge razgovore, kjer je pogoje za zaposlitev izpolnjevala še v bistveno večji meri. Izpodbija tudi izrek o stroških postopka, ki bi jih morala glede na določbo 38. člena ZDSS-1 nositi tožena stranka. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži, da tožnici povrne stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje (pravilo: sojenje) sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži, da tožnici povrne stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi v sodbi sodišča prve stopnje v celoti strinja in jih ne ponavlja, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Pritožbene navedbe o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP so neutemeljene. V obrazložitvi sodbe ni nasprotja med vsebino razlogov sodbe in listinami ter zapisniki o izvedbi dokazov in tudi ne med samimi temi listinami in zapisniki. Sodba temelji na dokazni oceni sodišča prve stopnje, v kateri so bili izvedeni dokazi pravilno upoštevani. Prav tako ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Dejstvo, da se pritožba ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, pa ni ne bistvena kršitev 14. in tudi ne 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak bi lahko šlo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Tožnica, ki se je prijavila na razpis tožene stranke z dne 10. 2. 2012 na prosto delovno mesto vzdrževalec medicinske opreme V, za katero je bila zahtevana izobrazba elektrotehnik ali strojni tehnik, dve leti delovnih izkušenj ter znanje pri vzdrževanju dializnih inštrumentov, in ni bila izbrana, je vložila odškodninsko tožbo zaradi diskriminacije na podlagi spola, starosti, etničnega porekla in izobrazbe. Po določbah 6. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) delodajalec ne sme iskalca zaposlitve (kandidata) postavljati v neenakopraven položaj zaradi njegovih osebnih okoliščin. Kandidat, ki v sodnem postopku zatrjuje kršitev prepovedi diskriminacije, mora navesti vsa dejstva, ki opravičujejo tako domnevo, na delodajalcu pa je dokazno breme, da v obravnavanem primeru ni kršil enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Zakon prepoveduje tako neposredno kot posredno diskriminacijo, ki je podana tudi takrat, ko navidezno nevtralni kriteriji učinkujejo tako, da postavljajo osebe z določeno osebno okoliščino v slabši položaj.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka izbrala dva kandidata, ki nista izpolnjevala razpisnih pogojev, predvsem delovnih izkušenj ne. Sodišče prve stopnje je pravilno, skladno s 13. točko 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), ugotovilo, da je imel izbrani kandidat D.D. več kot dve leti delovnih izkušenj, saj so mu upoštevali izobrazbi enakovredno delo preko študentskega servisa, podjetje, kjer je to delo opravljal, pa mu je izdalo potrdilo. Ustrezne delovne izkušnje je imel tudi izbrani kandidat A.A.. Iz razpisnih pogojev ni razvidno, da bi morala tožena stranka kot delovne izkušnje kandidatov upoštevati praktične izkušnje z medicinsko opremo v ožjem smislu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka kršila 1. odstavek 20. člena ZDR in da je pri ocenjevanju izpolnjevanja praktičnih izkušenj izbranima kandidatoma izrazito samovoljno te izkušnje priznala. Kandidata tudi nimata manj ustrezne izobrazbe kot tožnica, saj se je za razpisano delovno mesto vzdrževalec medicinske opreme V zahtevala izobrazba elektrotehnik ali strojni tehnik in takšno izobrazbo izbrana kandidata imata, saj je A.A. po izobrazbi strojni tehnik, D.D. pa elektrotehnik. Tako je tožena stranka izbrala dva kandidata, ki ustrezata razpisnim pogojem izobrazbe in delovnih izkušenj. Sodišče prve stopnje pa je v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno ugotovilo, da čeprav bi bila izbrana kandidata z neustrezno izobrazbo, to še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke in zato tudi pritožbeni očitki o neustrezni formalni izobrazbi izbranih kandidatov niso bistveni.

Iz točke 12 obrazložitve sodbe jasno izhajajo razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo zaslišanima članoma komisije - pričama B.B. in C.C.. Člani komisije so tožnico izpraševali o delovnih izkušnjah, vendar se je tožnica sklicevala na to, kar je zapisno v njenem življenjepisu, tako da niso dobili nobenega konkretnega odgovora, v nasprotju z njo pa sta bila izbrana kandidata bolj prepričljiva oziroma najbolj izčrpna. Iz obrazložitve ne izhaja, da bi C.C. izpovedal, da naj bi se pri izkušnjah in znanju tožnice pojavil dvom, povedal je le, da mora kandidat komisijo na razgovoru prepričati, da je dejansko delal to, kar ima zapisano v življenjepisu, pri tožnici pa je ostalo le pri tistem, kar je pisalo v življenjepisu, saj se je nanj vseskozi sklicevala, o konkretnih delovnih izkušnjah pa ni povedala ničesar. Tako je neutemeljen pritožbeni zaključek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbama teh dveh prič, ne pa tožnici.

Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče prve stopnje tožnice ni v celoti zaslišalo, s tem pa naj bi kršilo 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 26. 5. 2014 na l. št. 71-72, za tožnico niti njena pooblaščenka niti pooblaščenec tožene stranke nista imela več vprašanj, tako da se tožeča stranka na to, da tožnica ni bila v celoti zaslišana, ne more sklicevati. Tožnica je imela možnost predstaviti svojo „zgodbo“, zato je očitek sodišču prve stopnje, da ga ta ni zanimala, neutemeljen. Pooblaščenka je imela možnost tožnici postaviti še kakšno vprašanje, vendar vprašanj zanjo, kot je že navedeno, ni imela.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je sodišče prve stopnje kar pavšalno zaključilo, da dejstvo, da je pri toženi stranki na področju, za katero se je prijavila tožnica, zaposlenih več moških, ne pomeni diskriminacije. Sodišče prve stopnje je v točki 15 obrazložitve izčrpno pojasnilo, zakaj je na tem področju pri toženi stranki zaposlenih več moških kot žensk. Z navedenimi razlogi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Da je temu tako, kažejo tudi podatki prijavljenih kandidatov na objavljeno prosto delovno mesto vzdrževalec medicinske opreme V (B3), iz katerega je razvidno, kar je potrdila tudi tožnica, da je bila ona edina prijavljena kandidatka, ostali prijavljeni kandidati so bili moški. Pritožba tudi napačno razlaga izpoved priče C.C., da je tožnica ena redkih, če ne celo edina kandidatka. Taka izpoved nikakor ne kaže na to, da so se mu kot članu komisije objavljena dela zdela primernejša za moške, ampak je to zgolj ugotovitev o prijavljenih kandidatih, ki je resnična.

Sodišče je v zvezi z vsemi diskriminatornimi razlogi, ki jih je tožnica v zvezi z izbiro kandidatov po sporni objavi prostega delovnega mesta navajala, izvedlo dokazni postopek in razloge za odločitev tudi obrazložilo in sicer v točkah 13, 14, 15, 16 in 17, tako da mu pritožba neutemeljeno očita, da ni vodilo dokaznega postopka v zvezi z zatrjevano intersekcijsko diskriminacijo.

Tako tožnica kot tudi oba izbrana kandidata sta imela glede na razpisne pogoje ustrezno strokovno izobrazbo. Kot izhaja iz izpovedi članov komisije C.C. in B.B. je bil za izbiro ustreznega kandidata pomemben tudi razgovor, na katerem je kandidat pojasnil svoje delovne izkušnje. Pritožba pa zmotno meni, da bi moral imeti prednost kandidat z višjo strokovno izobrazbo. Ker je bila kot ustrezna izobrazba za zasedbo prostega delovnega mesta v razpisu določena izobrazba elektrotehnik ali strojni tehnik, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je kandidate izbirala med tistimi, ki so zahtevano strokovno izobrazbo imeli.

Pritožbeno sodišče tudi ni moglo upoštevati tožničinih pritožbenih navedb o diskriminaciji zaradi starosti in prikriti diskriminaciji zaradi znanja slovenskega jezika, ker naj bi bila zahtevana stopnja znanja previsoka za to delovno mesto. Zgolj dejstvo, da sta bila izbrana kandidata mlajša kot tožnica in da sta se šolala in delovne izkušnje pridobila v Sloveniji, še ne kažejo na to, da bi bila tožnica diskriminirana. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je tožnica imela edina izkušnje z vzdrževanjem dializnih aparatov, kar je bil tudi razpisni pogoj, izbrana kandidata pa ne, pa pritožbeno sodišče na podlagi izpovedi B.B. in C.C. ugotavlja, da iz tožničinega življenjepisa to ne izhaja, prav tako pa to ni razvidno iz njene izpovedi, saj je povedala le, da je bila med študijem seznanjena z delom na dializnem oddelku, ne pa da je dializne aparate tudi vzdrževala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi skladno z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) stroške postopka morala nositi tožena stranka. Za uporabo določb 38. člena ZDSS-1 ni podlage, saj tožnica v sporu v celoti ni uspela, v postopku pa je imela pooblaščenca, ki je odvetnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo le sporni razpisni postopek in ne ostalih, kjer tožnica prav tako ni bila uspešna. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožnice ni diskriminatorno obravnavala, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomembna (1. odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.