Jedro

Po 9. točki 3. člena ZDen je torej upravičenost do denacionalizacije odvisna od trenutka podržavljenja stavbnega zemljišča, torej od časa posega v lastninsko pravico in ne od časa odvzema zemljišča iz posesti. Takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02). Iz že citirane odločbe Ustavnega sodišča pa je razvidno, da je iz zgradbe določb 32. člena ZDen, ki se nanaša na denacionalizacijo stavbnih zemljišč, ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačane odškodnine za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oz. za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču) po letu 1963 oz. po letu 1968, ne bi mogli biti upravičenci po ZDen. Za upravičenost do denacionalizacije je pravno relevanten le čas in način podržavljenja stavbnih zemljišč, ne pa čas odvzema iz posesti in predpis, na podlagi katerega je bila izplačana odškodnina.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 11.09.2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote A z dne 28.06.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 2786/1, 2786/2 in 2788/2 vse k.o. B. Navedene nepremičnine so bile podržavljene AA in BB na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, zemljišča pa bivšima lastnikoma niso bila odvzeta iz uporabe vse do leta 1970. Navedenega leta pa sta z Občino A sklenila pogodbo, s katero sta ji izročila zemljišča, le-ta pa jima je zato plačala odškodnino. Nacionalizacija stavbnih zemljišč se je izvajala v dveh fazah in sicer v prvi fazi so bile nepremičnine samo formalno podržavljene, v drugi fazi pa je sledil dejanski odvzem. V takšnih primerih je zato potrebno ugotoviti, kateri predpisi so bili podlaga odvzemu zemljišč. V obravnavanem primeru pa zemljišča niso prišla v občinsko last na prisilen način, niti se to ni zgodilo na podlagi predpisa, ki bi sodil v časovni okvir, kot ga določa 4. člen ZDen, zato ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo spornih zemljišč. Glede višine izplačane odškodnine pa je tožena stranka navedla, da se odškodnine, dane po letu 1963, štejejo za pravične in zato niso stvar denacionalizacijskega postopka, kjer se samo vrača podržavljeno premoženje.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je izrek prvostopenjske odločbe v nasprotju z obrazložitvijo odločbe. Izrek prvostopne odločbe namreč navaja sedanje številke parcel, medtem ko so v obrazložitvi navedene stare označbe teh parcel. Pri tem prihaja tudi do razlike v površini parcel med starim in novim stanjem parcel. Iz navedenega razloga zato tudi ni razvidno, v kolikšnem obsegu je zahteva za denacionalizacijo zavrnjena oz. v kolikšnem delu se bo postopek za denacionalizacijo nadaljeval. Prav tako je neutemeljen zaključek tožene stranke, da bi naj denacionalizacijska upravičenca prejela pravično odškodnino. Po Zakonu o razlastitvi za nezazidano stavbno zemljišče ni bilo mogoče prejeti pravične odškodnine, saj je zakon izrecno prepovedoval, da se pri določanju odškodnine za stavbno zemljišče upošteva tržna cena. Ob upoštevanju preračunane vrednosti sta tako upravičenca prejela odškodnino v znesku 30.358 DEM. Po ZDen oz. navodilih o merilih za ocenjevanje vrednosti pa znaša odškodnina za navedena zemljišča 231.134 DEM. Navedeni izračun torej pokaže, da bi po določbah ZDen prejela za 7,61 krat večjo odškodnino, kar pomeni, da prejeta odškodnina očitno ni bila pravična. V obravnavanem primeru pa je tudi podan pravni temelj za denacionalizacijo, saj je Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, na podlagi katerega so bila podržavljena sporna zemljišča, naštet v 3. členu ZDen. Tudi odločba z dne 3.9.1959, na podlagi katere so bila podržavljena zemljišča, spada med ukrepe državnega organa iz 4. člena ZDen. Iz navedenega razloga imata zato upravičenca status upravičencev do denacionalizacije ne glede na to, da jima je bila kasneje izplačana majhna odškodnina na podlagi Zakona o razlastitvi. Tožena stranka pa tudi zmotno citira pogodbo z dne 29.10.1970 kot akt, na podlagi katerega sta bila upravičenca dolžna izročiti nacionalizirano zemljišče v posest Občini A. Še pred sklenitvijo te pogodbe je namreč občina izdala odločbo, s katero je bilo odločeno, da morata izročiti posest navedenih zemljišč občini. Pogodba je tako le izvedbeni akt te odločbe, saj sta jo bila upravičenca prisiljena skleniti, ker bi sicer prejela še nižjo odškodnino. Pretežnega dela zemljišč pa upravičenca po podržavljenju tudi nista več uporabljala, ker jih glede na svojo starost nista mogla več obdelovati. Zemljišč pa kljub temu nista mogla prodati, saj jima je bila ta možnost dana šele v letu 1970. Tožnik zato predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Prav tako zahteva, da mu tožena stranka povrne stroške postopka.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka oprla svojo odločitev na stališče, da ni pravne podlage za denacionalizacijo v primeru, ko je bilo zemljišče formalno podržavljeno, iz posesti pa ni bilo odvzeto na prisilen način, niti na podlagi predpisa, ki bi sodil v časovni okvir, kot ga določa 4. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/00, ZDen). Takšno stališče pa ni v skladu z navedenim materialnim predpisom.

Pravno podlago za denacionalizacijo določa ZDen v 3., 4. in 5. členu. Tretji člen ZDen tako taksativno našteva predpise, ki so podlaga za denacionalizacijo, 4. člen pa razširja krog upravičencev tudi na osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po drugih predpisih ali pa jim je bilo premoženje podržavljeno z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Po 9. točki 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58, ZNNZGZ). Po navedeni določbi je torej upravičenost do denacionalizacije odvisna od trenutka podržavljenja stavbnega zemljišča, torej od časa posega v lastninsko pravico in ne od časa odvzema zemljišča iz posesti. Takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.05.2002 (Uradni list RS, št. 54/02). V navedeni odločbi je Ustavno sodišče presojalo zakonitost 4. člena, določbo 9. točke 3. člena ter 31. in 32. člena ZDen. V zvezi s tem je odločilo, da navedene določbe niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Po mnenju ustavnega sodišča bi vezanje pravice do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oz. po letu 1968. Takšna razlaga pa bi bila v nasprotju z ustavo, ker posega v lastninska pričakovanja upravičencev do denacionalizacije. Iz navedenega razloga se zato tudi časovni okvir, ki je določen v 4. členu ZDen ne nanaša na čas odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Pravilno je torej stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno do leta 1963 (zlasti na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč), ne glede na to, kdaj jim je bilo stavbno zemljišče odvzeto iz posesti.

V obravnavanem primeru je nesporno, da so bila stavbna zemljišča podržavljena AA in BB na podlagi ZNNZGZ ter da sta imenovana na podržavljenih zemljiščih obdržala pravico uporabe. Po določbi 38. člena navedenega zakona je nezazidano gradbeno zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi Občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo ali kakšen drug objekt. V obravnavnem primeru sta prejšnja lastnika izročila zemljišča Občini A na podlagi pogodbe z dne 29.10.1970. Iz pogodbe izhaja, da je na obravnavanih zemljiščih po lokacijski dokumentaciji Zavoda za urbanizem A predvidena gradnja nove tiskarne in redakcije časopisa Mtisk. Pogodba se je tudi sklicevala na 4. točko 5. člena Temeljnega zakona o prometnem davku na promet nepremičnin in pravic (Uradni list SFRJ, št. 12/65, 32/68), po kateri se ne plača prometni davek od nepremičnin, če občina odkupi nepremičnino, da bi izvedla regulacijske in urbanistične načrte gradbenega območja. S pogodbo sta se BB in AA obvezala občini izročiti pravico uporabe na nacionaliziranih zemljiščih, občina pa, da bo izplačala dogovorjeno odškodnino v skladu z 32. členom Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68). Iz določb navedene pogodbe torej izhaja, da je v bistvu šlo za realizacijo odvzema iz posesti v korist občine, kar je določal že ZNNZGZ.

Iz že citirane odločbe Ustavnega sodišča pa je tudi razvidno, da iz zgradbe določb 32. člena ZDen, ki se nanaša na denacionalizacijo stavbnih zemljišč, ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačane odškodnine za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oz. za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču) po letu 1963 oz. po letu 1968, ne bi mogli biti upravičenci po ZDen. Podlaga, na osnovi katere je bila priznana odškodnina, torej ne more biti odločilna za priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije, temveč se upošteva pri ugotavljanju prejete odškodnine v okviru določb 72. člena ZDen. V obravnavanem primeru sicer zemljišča niso bila odvzeta iz posesti na podlagi odločbe državnega organa ali predpisa, temveč so bila izročena občini na podlagi sklenjene pogodbe. Glede na obrazložena stališča ustavnega sodišča in vsebino obravnavane pogodbe, pa po presoji sodišča navedena okoliščina v tej zadevi ne vpliva na upravičenost do denacionalizacije teh zemljišč. Za upravičenost do denacionalizacije je pravno relevanten le čas in način podržavljenja stavbnih zemljišč, ne pa čas odvzema iz posesti in predpis, na podlagi katerega je bila izplačana odškodnina.

V obravnavnem primeru sta torej upravna organa zavzela napačno pravno stališče, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno stališče sodišča glede upravičenosti do denacionalizacije. V ponovnem postopku pa bo tožena stranka tudi preizkusila tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino odškodnine in identifikacijo parcel. V skladu s 3. odstavkom 60. člena ZUS bo tožena stranka izdala nov upravni akt v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe.

Sodišče pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo 23. člena ZUS namreč vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta. Sodišče v obravnavani zadevi tudi ni opravilo glavne obravnave, ker je odločalo le o pravnem vprašanju.