Jedro

Po 1. odstavku 17. člena Zakona o starostnem zavarovanju kmetov so bile za starostno pokojnino zavarovane le osebe, ki so se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo in bile zavezanec davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Po 5. odstavku istega člena se je za zavarovanca štel tudi zakonec zavarovanca. Tožnik v spornem obdobju ni bil niti lastnik niti solastnik oz. ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v že citiranem 17. členu SZK, kar pomeni, da v tem obdobju tudi ni bil zavarovan po SZK. V tem primeru pa po določbi 1. odstavka 164. člena ZPIZ/83 niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku navedeno obdobje štelo v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba. Skladno z omenjeno določbo se namreč v pokojninsko dobo všteva čas, prebit v starostnem zavarovanju kmetov, le zavarovancem po SZK. Zato tožnikov zahtevek, da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas opravljanja kmetijske dejavnosti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2011 in št. ... z dne 6. 12. 2010 ter, da se tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas opravljanja kmetijske dejavnosti od 1. 1. 1972 do 4. 1. 1977. Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo. V njej navaja, da mu je bila kmetija edini vir za preživljanje tako v spornem obdobju od 1. 1. 1972 do 4. 1. 1977 kot tudi v že priznanem obdobju od 4. 1. 1977 do 10. 8. 1980. Vsi prispevki so bili plačani tako za kmečko starostno zavarovanje kot tudi za socialno zavarovanje. V nasprotnem primeru kmetije tudi ne bi mogel dedovati. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstev, ki jih je navajal v dopolnitvi tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 12. 2010 s katero je bilo odločeno, da se zahteva za ugotovitev pokojninske dobe za obdobje od 30. 6. 1966 do 4. 1. 1977 zavrne. Z drugostopenjsko odločbo je bil navedeni izrek prvostopenjske odločbe spremenjen tako, da se zavrne zahteva za ugotovitev pokojninske dobe za obdobje od 1. 1. 1972 do 4. 1. 1977. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je v 3. alineji 1. odstavka 187. člena določal, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, obsega čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Navedena določba torej odkazuje na uporabo predpisov veljavnih pred uveljavitvijo ZPIZ-1. 202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) prav tako odkazuje na predpise, ki so veljali do 31. 3. 1992. V predmetni zadevi je sporno obdobje od 1. 1. 1972 do 4. 1. 1977. Vprašanje vštevanja v pokojninsko dobo je bilo za navedeno obdobje urejeno v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. RS, št. 27/83 s spremembami) in pa v določbah Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Statut, Ur. l. SRS, št. 40/83).

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da sta bila do 4. 1. 1977 tožnikova starša solastnika kmetije. Po materini smrti dne 5. 1. 1977 pa je tožnik podedoval materin delež in tako postal solastnik kmetije in nosilec dejavnosti. Tožnik se je dne 11. 8. 1980 zaposlil. Z odločbo št. ... z dne 18. 5. 2010 je bil tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba vštet čas prebit s starostnem zavarovanju kmetov od 1. 1. 1977 do 10. 8. 1980, skupno 3 leta 7 mesecev in 6 dni.

Za odločitev v zadevi je najprej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bil tožnik vključen v starostno zavarovanje kmetov tudi v času od 1. 1. 1972 do 4. 1. 1977. Po 1. odstavku 17. člena Zakona o starostnem zavarovanju kmetov (SZK, Ur. l. RS, št. 30/79 s spremembami) so bile za starostno pokojnino zavarovane le osebe, ki so se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo in bile zavezanec davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Po 5. odstavku istega člena se je za zavarovanca štel tudi zakonec zavarovanca iz 1. odstavka 17. člena SZK.

Tožnik v spornem obdobju ni bil niti lastnik niti solastnik oz. ni imel nobenega drugega statusa, kot je opredeljen v že citiranem 17. členu SZK, kar pomeni, da v tem obdobju tudi ni bil zavarovan po SZK. V tem primeru pa po določbi 1. odstavka 164. člena ZPIZ/83 niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku navedeno obdobje štelo v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba. Skladno z omenjeno določbo se namreč v pokojninsko dobo všteva čas prebit v starostnem zavarovanju kmetov le zavarovancem po SZK. Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da mu je bilo v spornem obdobju opravljanje kmetijske dejavnosti edini vir dohodka, kot tudi v obdobju od 4. 1. 1977 do 10. 8. 1980, vendar mu je tožena stranka z že citirano odločbo navedeno obdobje štela v zavarovalno dobo ob ugotovitvi, da je bil tedaj tožnik kot solastnik in nosilec dejavnosti zavarovan po SZK, medtem ko to ne velja za sporno obdobje, saj sta bila tedaj solastnika kmetije tožnikova starša. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev po 165. členu ZPIZ/83, kjer je določeno, da se v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10. in 11. člena tega zakona - prevzemniku kmečkega gospodarstva kot zavarovalna doba všteva tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica vendar največ od 1. januarja 1972. Vštevanje po navedeni določbi pa lahko uveljavi le oseba, ki v času uveljavljanja opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic in je na tej podlagi zavarovanec po določbah ZPIZ/83. Ker je bil tožnik v času uveljavljanja zavarovan na podlagi delovnega razmerja, v tem primeru torej niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku priznala zavarovalna doba niti po določbi 165. člena ZPIZ/83. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo dejstev, ki jih je, glede plačila prispevkov, v postopku navajal tožnik. Sodišče je ustrezno obrazložilo, kako je bilo s plačevanjem prispevkov za sporno obdobje. Tožnik je namreč zaslišan na glavni obravnavi sam izpovedal, da je bil zgolj zdravstveno, ne pa pokojninsko zavarovan ter, da je bil zavezanec davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti in prispevka za starostno zavarovanje kmetov njegov pokojni oče, ne pa tožnik. Tožnik je v pritožbi nadalje navajal, da sodišče ni upoštevalo dejstev, ki jih je posredoval v dopolnitvi tožbe (v bistvu gre za pripravljalno vlogo). Po pregledu navedene vloge pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno navajal, da je popolnoma nesmiselno, da se za sporno obdobje preverja pogoje za obstoj delovnega razmerja v smislu sklenjenega socialnega zavarovanja, delovnega časa, disciplinske odgovornosti, pravice do dopusta, regresa, ter da je zahtevek usmerjen v priznanje pokojninske dobe kot zavarovalne dobe na podlagi starostnega zavarovanja kmetov, kar pa je sodišče tudi preizkusilo ter po izvedenem dokaznem postopku zaradi neizpolnjevanja zakonsko določenih pogojev, kot so opredeljeni v 164. in 165. členu ZPIZ/83 ter 271. členu Statuta, tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.