Jedro

2. odstavek 96. člena zakona o splošnem upravnem postopku organu, ki vodi postopek, ne nalaga poizvedovanja za novim naslovom stranke, ki med postopkom spremeni stalno prebivališče ali stanovanje. Vročevalec in organ, ki vodi postopek, namreč nista ista oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je tožnika zaradi ugotovitve pogojev iz navedene določbe zakona vabila na zaslišanje. Enako vabilo je tožniku poslal tudi upravni organ občine, pristojen za notranje zadeve. Tožnik se na nobeno od vabil ni odzval. Vročevalec vabila je na vrnjeni pošiljki navedel, da je tožnik neznan. Zato je tožena stranka opravila vročitev po 96. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Od te vročitve je poteklo več kot tri mesece. Tožena stranka je skladno z 38. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije štela, da je tožnik svojo vlogo umaknil, ter postopek ustavila.

Tožnik v tožbi navaja, da je med postopkom za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije spremenil svoje stalno prebivališče ter se preselil. Tako ni bil seznanjen z vabili na zaslišanje. Vendar tožnik meni, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti poizkusiti ugotoviti novo stalno prebivališče tožnika, kot določa 96. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kot ga je v postopku odmere dohodnine za tožnika ugotovila Izpostava Republiške uprave za javne prihodke. Tožena stranka je tako nepravilno uporabila 1. in 2. odstavek 96. člena ZUP, ki določa, da lahko vročevalec opravi vročitev z nabitjem spisa na oglasno desko šele v primeru, če kljub poizvedovanju ne more ugotoviti, kam se je stranka odselila. Tožniku kljub večkratnim poskusom ni uspelo spremeniti stalnega prebivališča na osebni izkaznici; zavrnjen je bil z obrazložitvijo, da to ni mogoče, ker ni državljan Republike Slovenije. Zaradi navedenih razlogov tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92; dalje: ZDRS) izhaja, da se postopek za pridobitev državljanstva na podlagi te zakonske določbe vodi na podlagi vložene strankine zahteve in ne po uradni dolžnosti, kot se na primer vodi postopek za odmero dohodnine, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik. To pomeni, da mora stranka, če med postopkom spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (1. odstavek 96. člena ZUP). Če tega ne stori in vročevalec kljub poizvedovanju ne more ugotoviti, kam se je stranka odselila, odredi organ, ki vodi postopek, naj se vse nadaljnje vročitve v postopku za to stranko opravijo tako, da se spis pribije na oglasno desko tega organa (2. odstavek 96. člena ZUP). Vročitev velja za opravljeno po izteku 8 dni od dneva, ko je bil spis pribit na oglasno desko tega organa (3. odstavek 96. člena ZUP). Iz navedenega sledi, da zakon organu, ki vodi postopek, ne nalaga poizvedovanja za strankinim novim naslovom. Vročevalec in organ, ki vodi postopek (2. odstavek 96. člena ZUP), namreč nista ista oseba. Zato je zmotno tožnikovo mnenje, da je tožena stranka določbe 96. člena ZUP uporabila nepravilno. Tožnik je bil organu, ki je vodil postopek, dolžan sporočiti spremembo naslova stanovanja tudi če ni uspel doseči spremembe naslova stalnega prebivališča v osebni izkaznici, saj mu navedena določba 1. odstavka 96. člena ZUP tako dolžnost nalaga ne le v zvezi s spremembo stalnega prebivališča, temveč tudi v zvezi s spremembo stanovanja. Slednja pa ni vezana na nobene formalne postopke in se tožnik nanje v tem sporu zato ne more uspešno sklicevati. Ker je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dejansko stanje pravilno ugotovila in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila pravila postopka (96. člen ZUP in 38. člen ZDS), je moralo sodišče tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.