Jedro

Ugotovitev ničnosti pogodbe in ničnosti sporazuma o pobotu terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi in drugotoženi stranki v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje solidarno povrniti 2.332,95 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 26. 6. 2003 v delu, s katerim je prvotožena stranka prenesla 80 % poslovni delež na drugotoženo stranko, kot tudi za ugotovitev ničnosti sporazuma o pobotu terjatev in obveznosti z dne 2. 7. 2003, za ugotovitev 80 % poslovnega deleža tožeče stranke v družbi P. d.d., M. in za vpis tega deleža v sodni register. Ni se strinjalo s tožbo, da iz razloga, ker je prvotožena stranka tožeči stranki s pogodbo 18. 3. 2002 prodala 80 % delež v družbi P. d.o.o., S.G., tega deleža ni mogla in ne bi smela 26. 6. 2003 prodati kupcu I. d.d., M.. Tožeča stranka namreč dogovorjene kupnine 327.226,80 EUR (v tolarski protivrednosti), razen 30.867,65 EUR, kljub opominu 10. 7. 2002, ni plačala. Tožeča stranka ni pridobila lastniškega deleža podjetja, saj je bilo dogovorjeno, da ga pridobi po plačilu celotne kupnine. Plačilo je bilo bistveni element pogodbe, zato je ob izostanku tega prvotožena stranka poslovni delež v podjetju veljavno prodala drugemu kupcu. Plačani del kupnine je bil tožeči stranki vrnjen s sporazumom o pobotu 2. 7. 2003, za katerega ni razlogov ničnosti. Tožeča stranka je, poleg tega, zahtevek za ugotovitev poslovnega deleža postavila zoper P. d.d., ki je bil objekt (takrat kot P. d.o.o.), ne subjekt pogodbe. Ni tožila tudi pravnih naslednikov izbrisanega kupca, I. d.d., ki so delničarji.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi je povzemala (po njenem) nesporna dejstva, da sta s prvotoženo stranko 18. 3. 2002, v obliki notarskega zapisa, sklenili pogodbo o prodaji tožeči stranki 80 % poslovnega deleža v družbi P., d.o.o. (kasneje P. d.o.o.; pravilno d.d.), da je bila dogovorjena kupnina 327.226,80 EUR z določeno dinamiko plačil in zamudnimi obrestmi za primer zamude. Nesporno bi naj bilo, da je tožeča stranka plačala 30.867,65 EUR, da ji tožena stranka ni dala dodatnega roka za izpolnitev in da sta stranki še 7. 10. 2002 sklenili pogodbo o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža, nakar je prvotožena stranka 26. 6. 2003 še enkrat prodala poslovni delež v družbi P. d.o.o., tožeči stranki pa 2. 7. 2003 ponudila v podpis sporazum o pobotu terjatev in obveznosti, ki ga vse stranke nikoli niso podpisale. Po navedbi nespornih dejstev je tožeča stranka v pritožbi navajala svoje razloge zoper stališče sodišča prve stopnje, da sta stranki oblično pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža lahko neoblično razvezali. Prvo sodišče bi naj bistveno kršilo pravdni postopek, ker ni upoštevalo pogodbe z dne 7. 10. 2002, čeprav je prvotožena stranka ni zanikala, vseeno pa se je opredelilo o njeni vsebini. Pravočasno plačilo kupnine naj ne bi bilo bistvena sestavina pogodbe, saj se sicer pogodbeni stranki ne bi dogovorili za zamudne obresti. Prvotožena stranka ji naj ne bi dala dodatnega roka za plačilo z opozorilom, da bo sicer pogodba razvezana, saj sta imeli obe interes tudi za kasnejšo izpolnitev in sta 7. 10. 2002 celo sklenili predpogodbo za prodajo ostalih 20 % deleža družbe. Sodišče prve stopnje se naj ne bi opredelilo do izjave priče S., da pogodba ni bila prekinjena, in pisne izjave tožeče stranke, da je kupnino želela poravnati. Lastninskih upravičenj naj ne bi izvajala, ker je prvotožena stranka poslovni delež podjetja še enkrat prodala. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je tožeča stranka navedla, da sodnik prvega sodišča ni opravil svoje dolžnosti materialnega procesnega vodstva. Tožbeni zahtevek za ničnost pogodbe sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti iz razloga, ker tožeča stranka ni predlagala dokaza.

3. Prvotožena in drugotožena stranka sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev. Opozorili sta, da tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije. Tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji poslovnega deleža z dne 26. 6. 2003 je postavila samo zoper prodajalca, ne tudi zoper kupca, medtem ko je bila drugotožena stranka predmet, ne subjekt pogodbe. Tudi njeni družbeniki (delničarji) niso pravni nasledniki kupca, družbe I., d.d. (izbrisane po skrajšanem postopku 6. 4. 2006). Delničarji, ki so ob izbrisu družbe prevzeli obveznost plačila njenih morebitnih dolžnosti, so odgovarjali samo do 6. 4. 2007, medtem ko je bila tožba vložena 30. 10. 2007. Glede (ne)veljavnosti pogodbe z dne 26. 6. 2003 pa sta prvotožena in drugotožena stranka poudarili, da je sodišče prve stopnje štelo pogodbo s tožečo stranko z dne 18. 3. 2002 za razvezano zaradi neizpolnitve. Zoper zavrnitev zahtevka za ničnost sporazuma o pobotu pritožba nima razlogov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, svoje zaključke obrazložilo brez bistvenih pomanjkljivosti, materialno pravo pa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravilno uporabilo. Na posameznih mestih v obrazložitvi sodbe je zamenjalo pojma prvotožena stranka in drugotožena stranka, kar pa ni vplivalo na razumljivost sodbe. Pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), se z izpodbijano odločitvijo strinja, o posameznih pritožbenih navedbah pa bo svoja stališča podalo v nadaljevanju.

6. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka od dogovorjene kupnine 327.226,80 EUR za 80 % deleža v družbi P. d.o.o., plačala samo 30.867,65 EUR (kar ji je bilo kasneje s spornim pobotom vrnjeno), oziroma da do dogovorjenega datuma 30. 5. 2002 ni plačala obroka 153.387,56 EUR in do 30. 7. 2002 še drugega obroka 143.161,72 EUR. Nasprotuje, da je zaradi tega pogodba prenehala in da bi se pogodbeni stranki o razvezi pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa, lahko sporazumeli ustno. Pritožbeno sodišče meni, da točna določenost zapadlosti kupnine še ni pomenila fiksne pogodbe, kakršna je po določbi prvega odstavka 104. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razvezana po samem zakonu, če dolžnik svoje obveznosti v roku ne izpolni. Sodišče je zapisalo, da je bilo plačilo kupnine bistvena sestavina pogodbe, s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Vprašanje fiksnosti pogodbe bi bilo pomembno, če bi tožeča stranka po izteku roka izpolnila svojo obveznost. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pomenijo, da je prvotožena stranka od pogodbe z dne 18. 3. 2002 veljavno odstopila v skladu z določili 105. in 108. člena OZ. Obrazložilo je, da je po zamudi s plačilom prvega obroka tožečo stranko v dopisu z dne 10. 7. 2002 opozorila na zamudo in jo pozvala k plačilu ter jo obvestila, da bo v primeru neizpolnitve ukrepala v skladu z določbami OZ. Po zapadlosti zadnjega obroka kupnine pa jo je z dopisom 1. 8. 2002 obvestila, da šteje pogodbo za razvezano. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v skladu z obema dopisoma, ki ju je vpogledalo v dokaznem postopku. Nasprotne pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji prvotožena stranka ni nudila dodatnega roka za izpolnitev, so povsem pavšalne. Opozorilo z dne 10. 7. 2002, da mora biti zapadli prvi obrok plačan do zapadlosti drugega (zadnjega) obroka je s tem vsebovalo primeren dodatni rok za plačilo prvega obroka, neplačilo tega in tudi drugega obroka pa je prvotoženo stranko v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ in prvim odstavkom 108. člena OZ opravičevalo k odstopu od pogodbe. Prenehala je zaradi neizpolnitve, čeprav je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Na podlagi razvezane pogodbe tožeča stranka ni pridobila poslovnega deleža, česar sta se zavedali in se s tem strinjali obe pogodbeni stranki. Ne glede na razlog neizpolnitve, bi svojo pogodbo lahko razvezali z neobličnim sporazumom, kar je v skladu s 53. členom OZ.

7. Stranki pogodbe z dne 18. 3. 2002 sta bili tudi še po 30. 7. 2002 v stikih zaradi poslovnega deleža v družbi P. d.o.o., ki bi ga prvotožena stranka prodala, če bi dobila kupnino. Glede teh pogajanj je sodišče prve stopnje res zapisalo, da dokaza tožeče stranke z vpogledom v novo pogodbo o odsvojitvi in prevzemu poslovnega deleža z dne 7. 10. 2002 (ki ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa) ni dovolilo, ker je bil prepozno predlagan, vseeno pa jo je vpogledalo (dokazni sklep na naroku 1. 10. 2010) in obravnavalo njeno vsebino. Tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila, katera dejstva je sodišče prve stopnje zaradi tega zmotno ugotovilo, zato ni videti kako bi ta relativna kršitev pravdnega postopka lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe bivšega direktorja prvotožene stranke, S.. Povzelo je namreč njegovo celotno izpovedbo, ki ni bila samo v tem, da „pogodbe kljub neplačilu niso prekinili“, pač pa tudi v tem, da pogodbe niso prekinili v času podaljševanja rokov, ki so jih podaljšali za dva meseca, in da je bila pogodba prekinjena avgusta (kar se ujema s podaljšanjem roka za prvi obrok). Tožeča stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni postavila trditve, da je želela poravnati kupnino, kar pa ni bilo mogoče, ker je prvotožena stranka poslovni delež že prenesla na novega pridobitelja, zato se prvemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do takšne kasnejše pisne izjave. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj denarne obveznosti ni poravnala niti do sporne prodaje 26. 6. 2003. Sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov ni sprejemalo po intimnem prepričanju, brez obravnavanja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kot mu očita pritožba.

8. Pritožba na nobenem mestu ne omenja ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka po pogodbi z dne 18. 3. 2002 pridobila poslovni delež, ko bi poravnala celotno kupnino. Ta pogoj ni bil izpolnjen, zato ni jasno, od kod tožeči stranki ideja, da je prvotožena stranka s pogodbo 26. 6. 2003 razpolagala z njeno stvarjo in da je zato nična. Pogodba pravdnih strank z dne 18. 3. 2002 je bila dvostranska (prvi odstavek 101. člena OZ), zato prvotožena stranka na tožečo stranko ni bila dolžna prenesti poslovnega deleža, ker ji tožeča stranka ni plačala kupnine, niti je ni nudila. Denarno obveznost bi lahko kadarkoli izpolnila. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvega sodišča, da bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi lahko pogodbi nezvesta stranka, ki svoje obveznosti ni izpolnila, vztrajala pri pogodbi samo s sklicevanjem na njeno obličnost, medtem ko bi morala pogodbi zvesta stranka prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve uveljavljati s tožbo. Plačilo 9,43 % kupnine ni predstavljalo upoštevne delne izpolnitve, poleg tega pa je tožeča stranka še to vrednost dobila s pobotom povrnjeno. Prvotožena stranka je s prodajno pogodbo z dne 26. 6. 2003 veljavno razpolagala s svojo stvarjo.

9. Sodišče prve stopnje je že na do sedaj obrazložene razloge utemeljeno oprlo zavrnitev tožbenega zahtevka za ničnost pogodbe z dne 26. 6. 2003. Tožeča stranka, ki ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, je neutemeljeno zahtevala ugotovitev, da je pridobila 80 % poslovnega deleža v družbi P. d.d., M. in da se kot imetnik tega deleža vpiše v sodni register. Tožbeni zahtevek je bil dodatno nesklepčen, ker je vseboval trditev, da je s pogodbo 26. 6. 2003 prvotožena stranka prenesla 80 % poslovni delež na drugotoženo stranko, čeprav je bilo ugotovljeno, da je bila drugotožena stranka objekt, ne subjekt pogodbe. Sopogodbenik, ki je pridobil poslovni delež, je bila družba I. d.d., ki je bila 6. 4. 2004 izbrisana iz sodnega registra po skrajšanem postopku. Nesporno je bila družba P. d.o.o., S.G. nato 26. 4. 2004 organizirana kot P. d.d., M..

10. Dodaten in samostojen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za pridobitev poslovnega deleža je bilo pomanjkanje pasivne legitimacije. Tožeča stranka je za priznanje poslovnega deleža in za vpis v sodni register tožila prodajalca (odtujitelja poslovnega deleža), ne pa kupca oziroma sedanjih imetnikov poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje ji je v sodbi pojasnilo, da so to sedaj delničarji družbe P. d.d.. Opozarjanje na pomanjkanje pasivne legitimacije in iskanje morebitnih legitimiranih subjektov daleč presega sodnikovo dolžnost materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Tožeča stranka ni bila prikrajšana v nobeni pravici do izjave. Pritožbeno sodišče se strinja s prvim sodiščem, da delniške družbe ni mogoče tožiti na priznanje poslovnega deleža v toženi delniški družbi in na vpis tožnikovega poslovnega deleža v sodni register.

11. Na prvi stopnji je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o pobotu terjatev in obveznosti 2. 7. 2003. S tem pobotom je prenehala obveznost prvotožene stranke vrniti tožeči stranki 30.867,65 EUR, pa tudi obveznost tožeče stranke vrniti enak znesek tretjetoženi stranki. V tožbi ali kasneje ni navedla, da je svoj dolg še kako drugače poravnala. Čeprav se je sklicevala, da sporazuma niso podpisali vsi, ni zanikala, da ga sama je. Prvotožena stranka, ki edina ni podpisala izvoda sporazuma, ki je bil izročen tožeči stranki, se s sporazumom izrecno strinja in je predložila svoj podpisan izvod. Za pobot ni predpisana oblika, pač pa po prvem odstavku 312. člena OZ nastane, ko ena stranka to izjavi drugi, poleg tega pa je bil sporni sporazum v celoti realiziran.

12. Iz obrazloženih razlogov je pritožbeno sodišče po 353. členu ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je po prvem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih sestavljajo nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo – 1.262,25 EUR, z 2 % dodatkom – 25,25 EUR za materialne stroške in 20 % dodatkom – 252,45 EUR za DDV ter sodna taksa – 793,00 EUR.