Jedro

Zahteva pedagoškega delavca za napredovanje v višji naziv v načelu po vsebini vključuje tudi zahtevo za nižji naziv. V pedagoški naziv mentor lahko napreduje pedagoški delavec, ki poleg pogojev, določenih v 5. členu pravilnika, izpolnjuje tudi splošni pogoj glede strokovne izobrazbe, določen v 2. členu in podrobneje opredeljen v 9. členu pravilnika. Ta splošni pogoj izpolnjuje tudi pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (9. člen pravilnika). Z odgovorom na tožbo ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti izdane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije z dne 24.02.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv svetovalka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnica v času vložitve zahteve dne 13.10.1993 ni izpolnjevala pogojev za napredovanje v naziv svetovalka po 1. odstavku 20. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93), ker ne izpolnjuje pogoja zahtevane delovne dobe in pogoja ustrezne izobrazbe. Do 8.8.1992 ni izpolnila 10 let dela v vzgoji in izobraževanju. Po 96. členu zakona o osnovni šoli morajo imeti učitelji predmetnega pouka diplomo ustrezne smeri študija na pedagoški akademiji oziroma diplomo ustrezne smeri visoke ali višje šole, diplomirani inženir živilske tehnologije pa ni strokovna izobrazba, ki bi bila ustrezna za poučevanje gospodinjskega pouka v osnovnih šolah.

V tožbi tožnica uveljavlja tožbene razloge iz 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Navaja, da je sicer vložila zahtevo za napredovanje v naziv svetovalke, ni pa glede na določbe pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu nobene ovire za napredovanje v naziv mentor. Ob uveljavitvi pravilnika res ni dopolnila 10 let dela v vzgoji in izobraževanju, izpolnjevala pa je vse pogoje za napredovanje v naziv mentor. Ne soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Tožena stranka je namreč nepravilno uporabila določbo 3. odstavka 96. člena zakona o osnovni šoli, ki določa, da mora imeti učitelj za predmetni pouk diplomo ustrezne smeri študija na pedagoški akademiji oziroma diplomo ustrezne smeri visoke ali višje šole. Tudi obrazložitev izpodbijane odločbe je v tem delu pavšalna in očitno pomanjkljiva. Tožnica je diplomirana inženirka živilske tehnologije in že vrsto let dela v šolstvu, opravila je tudi strokovni izpit za strokovne delavce ter pridobila še dodatno pedagoško-andragoško izobrazbo, kar izhaja iz potrdila Filozofske fakultete z dne 17.04.1984, ki ga prilaga. Toženi stranki je poznan predmetnik v okviru pridobitve visokošolske izobrazbe s področja živilske tehnologije, poznana pa ji je tudi vsebina predmeta "gospodinjstvo" v osnovni šoli. Res je sicer, da v okviru Pedagoške akademije obstaja smer "gospodinjstvo", vendar ni nikakršne zakonske osnove za sklepanje, da je kakršnakoli druga izobrazba neprimerna. Doslej ni bilo nikoli sporno, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za poučevanje navedenega predmeta v osnovni šoli, pa tudi vsebinsko je njeno znanje v celoti ustrezno. Postavilo bi se lahko celo vprašanje, ali ni na nekaterih področjih njeno strokovno zanje celo bistveno širše, kot bi ga pridobila v okviru šolanja na Pedagoški akademiji na smeri "gospodinjstvo". V zvezi s tem je navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da "diplomirani inženir živilske tehnologije ni strokovna izobrazba, ki bi bila ustrezna za poučevanje gospodinjskega pouka v osnovnih šolah", pavšalna in v celoti neprepričljiva. Tožničino obsežno pedagoško in strokovno delo je v celoti izkazano v spisu tožene stranke in dokazuje, da opravlja tožnica konkretno delo na ustreznem pedagoškem in strokovnem nivoju. Glede na navedeno je tožena stranka zmotno uporabila navedene določbe zakona o osnovni šoli in 9. člena pravilnika. Zato sodišču predlaga, da v skladu z določbo 3. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravi ter s sodbo odloči tako, da bo tožeči stranki priznan naziv mentor oziroma podrejeno, da v skladu z določbo 3. odstavka 39. člena tega zakona na podlagi javnih listin in drugih dokazil, ki so v spisu tožene stranke, izda sodbo o tem priznanju oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena tega zakona.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in njenim razlogom še dodaja, da tožnica kot diplomirana živilska tehnologinja nima ustrezne izobrazbe, niti ji zakon ne dovoljuje opravljanja dela predmetne učiteljice gospodinjstva, saj bi morala izpolniti pogoj iz 152. člena zakona o osnovni šoli, to je vsaj 25 let delovne dobe kot učiteljica do uveljavitve tega zakona dne 30.3.1980, tožnica pa je v osnovni šoli zaposlena od leta 1983. Zakon o osnovni šoli tudi določa, da sta v sklopu programa življenja in dela osnovne šole, ki ga sprejema strokovni svet za vzgojo in izobraževanje, določena tudi obvezni predmetnik in učni načrt za posamezne predmete. Za predmet gospodinjstvo program določa poleg vsebin, ki bi jih lahko poučeval tudi živilski tehnolog, tudi vsebine, ki se nanašajo na druge stroke (na primer tekstilna tehnologija), ki jih program za živilskega tehnologa ne vključuje. Gotovo je res, da je tožničino znanje na nekaterih področjih bistveno širše, kot bi ga pridobila v okviru šolanja na Pedagoški akademiji, vendar pa na nekaterih drugih področjih pridobljena strokovna izobrazba tožnice ne zagotavlja vseh potrebnih znanj za poučevanje predmeta gospodinjstvo. Naziva mentorica v upravnem postopku tožnica ni uveljavljala, vendar mora biti tudi za ta naziv podana ustrezna izobrazba ali dovoljenje za opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela, česar pa tožnica ne izpolnjuje. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/91-I), na podlagi katerega je bil izdan navedeni pravilnik, nima posebnih procesnih določb o uvedbi postopka, zahtevkih strank, ugotovitvenem postopku, sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, zato se glede tega v postopku uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pomeni, da mora organ voditi postopek v skladu z določbami ZUP.

Tožnica je res vložila zahtevo za napredovanje v naziv svetovalka in takšen je bil tudi predlog ravnateljice. Vendar zahteva za višji naziv v načelu po vsebini vključuje tudi zahtevo za nižji naziv in tožnica v tožbi zatrjuje, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv mentorica. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožena stranka ugotavljala le, ali tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv svetovalke po prehodni določbi 1. odstavka 20. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, popravek 42/92 in 54/93, v nadaljevanju: pravilnik), ki je veljal v času izdaje te odločbe, ne da bi tožnici dala možnost sodelovanja v postopku (143. člen ZUP). Pri postopanju in odločanju pa morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo svoje pravice (5. člen ZUP). Zato bi tožena stranka, ko je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv svetovalke, morala dati tožnici možnost, da se o tem izjavi in če vztraja pri prvotni zahtevi, ali pa jo morda spreminja (143. člen ZUP in 4. člen pravilnika). Ker tožena stranka tega vprašanja pred odločitvijo ni razčistila, so bila bistveno kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer navaja, da tožnica tudi pogojev za napredovanje v naziv mentorica ne izpolnjuje, ker nima ustrezne izobrazbe, vendar v odgovoru na tožbo ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti izdane odločbe.

Ker se v postopku uporabljajo pravila ZUP, to poleg že navedenega pomeni, da mora organ pred odločitvijo ugotoviti popolno dejansko stanje v skladu s pravili tega zakona, stranki pa mora biti dana možnost sodelovanja. V obravnavani zadevi to pomeni, da tožnici, ki v tožbi zatrjuje, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv mentorica, mora biti dana možnost, da se o tem izjavi. V pedagoški naziv mentor lahko napreduje pedagoški delavec, ki poleg pogojev, določenih v 5. členu pravilnika, izpolnjuje tudi splošni pogoj glede strokovne izobrazbe, določen v 2. členu in podrobneje opredeljen v 9. členu pravilnika. Ta splošni pogoj izpolnjuje tudi pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (9. člen pravilnika). Tožena stranka je sicer tožničino zahtevo za napredovanje v naziv zavrnila tudi iz razloga neustrezne izobrazbe; toda glede tega je utemeljen tožbeni ugovor, da je obrazložitev pavšalna.

Tožena stranka, ki vodi postopek, mora pred odločitvijo ugotoviti popolno dejansko stanje in v skladu s pravili ZUP stranki dati možnost sodelovanja v postopku in da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (8., 135., 137. in 143. člen ZUP). V obrazložitvi odločbe mora biti navedeno ugotovljeno dejansko stanje, zlasti glede tožničine izobrazbe in če izobrazba ni v skladu z zakonom mora to obrazložiti in navesti, na kakšni pravni podlagi je sprejet tak sklep ter ugotoviti, ali zakon kljub temu tožnici dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela ali ne (9. člen pravilnika). Odločba pa mora biti obrazložena tako, da jo bo mogoče preizkusiti (2. odstavek 209. člena ZUP).

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.