Jedro

Da bi domnevna nepravilnost pri pridobitvi določenega dokaza vplivala na obstoj utemeljenega suma, bi morala biti tako jasno izkazana, da bi bilo na prvi pogled očitno, da je pridobljeni dokaz nezakonit, kar pa v predmetni zadevi ni izkazano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega R. M. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)). Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi in obtoženca izpusti iz pripora, podredno pa, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, izhaja iz pravnomočne obtožnice in vseh dokazov, na katerih slednja temelji, po pravnomočnosti obtožnice pa se tekom postopka ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na presojo utemeljenega suma. Odločeno je bilo celo o predlogu obrambe za izločitev dokazov, ko je tak predlog bil zavrnjen s strani sodišča prve stopnje, odločitev pa potrjena na pritožbeni stopnji s sklepom z dne 17. 5. 2021. V slednjem sklepu je bilo v zvezi z navedbami zagovornika, v katerih je problematiziral vprašanje dejanske prostovoljnosti J. M. glede izročitve puške, v smislu pravne dobrote iz 236. člena ZKP, pojasnjeno, da izločitev dokazov iz navedenih razlogov, zagovornik v svojem predlogu z dne 19. 2. 2021 sploh ni zahteval in da se zato sodišče prve stopnje v sklepu z dne 31. 3. 2021 do teh pomislekov ni opredelilo. Ni pa se mogoče strinjati niti s pritožbenimi navedbami, da bi se moralo sodišče prve stopnje v okviru presoje utemeljenega suma opredeliti do takih, po vložitvi predloga za izločitev dokazov podanih navedb obrambe. Da bi domnevna nepravilnost pri pridobitvi določenega dokaza vplivala na obstoj utemeljenega suma, bi morala biti tako jasno izkazana, da bi bilo na prvi pogled očitno, da je pridobljeni dokaz nezakonit, kar pa v predmetni zadevi ni izkazano. Zato te pritožbene navedbe ne omajejo prepričljivosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma.

6. Prav tako niso prepričljive pritožbene navedbe, da kljub pravnomočni obtožnici utemeljen sum ni podan, ker sta s puško, na kateri so bile najdene biološke sledi obtoženca, rokovali tudi obtoženčeva žena in mati, a njune sledi niso bile najdene, ker očitno niso bile opravljene analize morebitnih drugih bioloških sledi na puški. Ne gre za nič novega, kar v dosedanjem postopku že ne bi bilo upoštevano, saj je take navedbe zagovornik podal že v pritožbi zoper sklep z dne 15. 12. 2020 in v zvezi s katerimi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v sklepu z dne 23. 12. 2020, ko jih je zavrnilo kot neutemeljene.

7. Prav tako je že bilo odgovorjeno na navedbe, da obtoženega M. ni mogoče nedvoumno povezati s krajem dogodka in da ob dogodku 16. 11. 2020, ko naj bi obtoženec ob streljanju z zračno puško na policiste zadel vrata službenega vozila policije, ni bil najden izstrelek in narejena analiza, ter da ni bilo ugotovljeno, da se je osumljeni nahajal v stanovanjski hiši iz katere je bilo streljano proti policijskem vozilu. Tako tudi te navedbe ne predstavljajo nič novega, kar bi lahko vplivalo na presojo utemeljenega suma, ki izhaja iz pravnomočne obtožnice.

8. Zaključke sodišča prve stopnje, da je izkazana realna in konkretna ponovitvene nevarnost, ki ga je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, zagovornik pritožbeno izpodbija zgolj z izražanjem mnenja, da teža očitanih mu kaznivih dejanj ne opravičuje odreditev pripora kljub obtoženčevi relativno obsežni predkaznovanosti. S takim mnenjem ni mogoče soglašati, saj gre za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen zapora do 5 let, obtoženec pa naj bi s temi dejanji ogrozil varnost policistov pri tem, ko so opravljali delovne obveznosti in to v dveh zaporednih dneh na isti lokaciji, s tem pa izkazal nespoštljiv odnos do organov oblasti in nekritičen odnos do spoštovanja pravnih norm in zdravja ter življenja ljudi, saj je bil večkrat kaznovan za različna kazniva dejanja (v zadnjih 11 mesecih kar štirikrat, izrečene pa so mu bile denarne kazni in pogojne obsodbe, pa tudi zaporne kazni, za katere je bilo odločeno, da se bosta izvršili z delom v splošno korist), pa ga izrečene sankcije niso odvrnile od storitve očitanih mu kaznivih dejanj. O obstoju ponovitvene nevarnosti glede na izkazane okoliščine tako ne more biti nobenega dvoma.

9. Sodišče prve stopnje pa je nadalje prav tako pravilno ugotovilo, da glede na vse ugotovljene okoliščine pripor zoper obtoženca nujen in neogiben ukrep, saj ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oz. milejšega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče doseči želeni cilj tj. zagotoviti varnost uradnih oseb pri uradnem poslovanju, ter da je pripor tudi sorazmeren ukrep glede na težo očitane mu kaznive dejavnosti ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 23. 12. 2020 pojasnilo, da teže kaznivega dejanja ne zmanjšuje okoliščina, ki jo zagovornik ponovno izpostavlja v pritožbi, da je v prvem primeru nastala majhna premoženjska škoda, v drugem pa je prišlo do minimalne udarnine, ki najbrž niti ne zadostuje standardu lahke telesne poškodbe, saj pri obtožencu očitanemu kaznivemu dejanju ni pomembna zgolj posledica konkretnega kaznivega dejanja, temveč tudi dejstvo, da je šlo za policiste, ki so opravljali delovne naloge v okviru svojih pooblastil, kar je posebno zavržno dejanje, ker kaže na nespoštovanje državnih organov, ki zagotavljajo splošno varnost ter da kriminalne količine obtožencu očitanih dejanj ni mogoče meriti v smislu posledic konkretnega napada, kot poskuša prikazati zagovornik, ko neutemeljeno navaja, da kriminalna količina ni tako velika, da bi utemeljevala podaljšanje pripora.

10. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.