Jedro

Obtožba je bila spremenjena v povsem nebistvenem delu, ki na samo obtožbo sploh ni vplival.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju je bil zavrnjen ugovor zagovornice obdolženega M.P., vložen zoper obtožnico državnih tožilcev za posebne zadeve pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije z dne....

Zoper navedeni sklep je zagovornica obdolženega M.P, odvetnica M.N. iz Celja, dne... vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila, da je v času od vložitve ugovora pa do odločanja senata državni tožilec obtožbo modificiral in je z zavrnitvijo ugovora postala obtožnica pravnomočna, vendar je ne obtoženec ne njegova zagovornica nista videla in se nista mogla o njej izjasniti. Poleg tega po mnenju zagovornice državni tožilec za svoje trditve v obtožnici ni ponudil prav nobenega dokaza. Predlagala je, da naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper obtožbo ugodi in kazenski postopek zoper obtoženca ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrožni državni tožilec D.M. iz skupine državnih tožilcev za posebne zadeve je z dopisom Okrožnemu sodišču v Celju z dne..., podal mnenje, da naj se ugovora zagovornikov obdolženega S.S. in obdolženega M.P. kot neutemeljena zavrneta, hkrati pa je modificiral obtožbo s tem, da je 2. odstavek tenorja obtožbe pod točko II delno spremenil glede navajanja posameznih točk iz nadaljnega dela tenorja obtožbe. Državni tožilec je to poimenoval kot modificiranje obtožbe, pri čemer pa opise dejanj pod II tenorja obtožbe ni v ničemer spremenil. V 2. odstavku točke II. tenorja obtožbe je bil namreč le skupni nastavek z navedbo, pod katerimi točkami tega dela obtožbe so obdolženi M.P., I.H., S.S. in starejši mld. M.S. skupaj storili posamezna dejanja. Ta del obtožbe torej sploh ni obsegal opisa kaznivih dejanj, ki so jih bili obtoženi in bi celo lahko izpadel iz obtožbe, pa se po vsebini sama obtožba ne bi v ničemer spremenila. S strani državnega tožilca je bila torej obtožba spremenjena le v navedbi točk v skupnem nastavku, torej v povsem nebistvenem zbirnem delu, ki na samo obtožbo sploh ni vplival. Kršitev kazenskega postopka, ki jo uveljavlja zagovornica, da ji namreč omenjena sprememba obtožbe ni bila pred odločitvijo senata dostavljena, torej ni v ničemer vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Po 2. odstavku 276. člena ZKP bi senat lahko zaradi omenjenih pomanjkljivosti tudi sam vrnil državnemu tožilstvu obtožnico, da bi pomanjkljivosti odpravil, pri čemer pa popravljena obtožnica ne bi bila posebej vročena obdolžencu.

V drugem delu zahteve zagovornica uveljavlja kršitev 1. odstavka 277. člena ZKP, češ da sodišče ni pravilno ocenilo, ali je dovolj dokazov za obtožbo. Ko je senat odločal o ugovoru zoper obtožbo, je glede tega vprašanja ocenjeval dejanjsko stanje oziroma, ali je obdolženec utemeljeno osumljen dejanj, ki izhajajo iz tenorja obtožbe. Preko uveljavljene kršitve 1. odstavka 277. člena ZKP torej zagovornica izpodbija oceno sodišča, da obtožnica vsebuje zadostno podlago za njeno vložitev. Takšna ocena ne more biti izpodbijana v postopku za varstvo zakonitosti, saj po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve ni možno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.