Jedro

Ker tožniki dejansko ne živijo v RS, jim ni mogoče priznati državljanstva RS, čeprav so na dan 23.12.1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določb 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da so tožniki sicer imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, da pa po maju 1991 v Republiki Sloveniji dejansko ne živijo več. S tem pa ni izpolnjen eden izmed kumulativno določenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato tožena stranka ni mogla ugoditi prošnjam tožnikov za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

V tožbi tožniki navajajo, da je njihova držina v maju 1991 sicer res odšla iz Republike Slovenije, vendar samo zato, da bi preživela dopust. Po dopustu pa se zaradi vojne niso mogli več vrniti. Njihov naslov je še vedno na Hrenovi 19 v Ljubljani, saj se s tega naslova niso nikoli odjavili. Menijo, da že samo dejstvo, da so bili dne 23.12.1990 v Ljubljani in da so glasovali na referendumu govori zato, da izpolnjujejo pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Zato predlagajo, da sodišče njihovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS), na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan Republike Slovenije, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem organu občine, na katerem ima stalno prebivališče. Ker je iz spisa tožene stranke, enako pa tudi iz tožbe tožnikov, razvidno, da tožniki od maja 1991 dalje dejansko ne živijo v Republiki Sloveniji, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila njihovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Dejansko življenje v Republiki Sloveniji je namreč eden od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki ga določa zakon o državljanstvu Republike Slovenije. Pri tem razlog, zakaj so tožniki v maju 1991 zapustili Republiko Slovenijo in splošno sklicevanje na precej pozneje nastale vojne razmere, ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe 1.odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).