Jedro

Tožeča stranka je kot komisionar in davčni zavezanec (14. člen ZPD) po določbah ZPD dolžna prometni davek obračunati (in plačati) od pravilne davčne osnove, kar pa je glede na določbo osmega odstavka 16. člena ZPD v prometu rabljenih vozil mogoče le z ugotavljanjem njihove prometne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 207/98-12 z dne 14.10.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22.12.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper točko I/2 izreka odločbe Davčnega urada B. z dne 13.2.1997, s katero je navedeni prvostopni davčni organ tožeči stranki naložil plačilo davka od prometa proizvodov iz tarifne številke 3 Tarife davka od prometa proizvodov po 5% davčni stopnji v višini 636.901,00 SIT, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude do plačila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 14. člena in osmega odstavka 16. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 9/92, 12/93 - odločba Ustavnega sodišča RS, 71/93, 16/96 - ZPD) in določbe petega odstavka 10. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 18/92, 29/92, 39/93, 37/95 - odločba Ustavnega sodišča RS, 65/95 - odločba Ustavnega sodišča RS - pravilnik), kot tudi 3. točke tarifne številke 3 Tarife prometnega davka (ki je sestavni del ZPD).

Sodišče prve stopnje meni, da določbe petega odstavka 10. člena pravilnika ni mogoče obravnavati kot posebne določbe, ki bi onemogočala uporabo splošne - v tem primeru zakonske določbe, kot zmotno meni tožeča stranka. Po njegovem mnenju tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je davčni organ s pregledom izstavljenih računov in pogodb o komisijski prodaji rabljenih vozil ugotovil, da je davčni zavezanec, to je tožeča stranka, pri obračunu davka od prometa proizvodov upošteval le prodajno ceno, pri čemer pa prometne vrednosti ni ugotavljal. Po ugotovitvi, da prodajne cene ne dosegajo prometne vrednosti prodanih vozil, je davčni organ uporabil pooblastilo iz določbe osmega odstavka 16. člena ZPD in prometno vrednost in s tem davčno osnovo ugotovil sam. Prometna vrednost rabljenih osebnih avtomobilov se oblikuje na tržišču in ne s predpisom. Tožbene navedbe tožeče stranke, da ni predpisov, ki bi določali prometno vrednost, da katalogi niso obvezujoči, ker niso bili objavljeni in podobno, zato po mnenju sodišča prve stopnje na odločitev ne morejo vplivati. Prometna vrednost je po navedenem del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v predpisanem postopku. Pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja prometne vrednosti vozil, kot to zmotno meni tožeča stranka. Po ugotovitvi, da stanja vozil v času, ko je bil promet opravljen, z ogledom ni mogoče ugotoviti, je davčni organ katalog - cenik rabljenih osebnih avtomobilov uporabil kot dokaz in pripomoček za ugotavljanje prometne vrednosti rabljenih vozil. Tega, da bi bilo stanje vozil drugačno od tistega, ki je upoštevano v uporabljenem katalogu oziroma da bi bila prometna vrednost vozil drugačna od tiste, ki jo je na podlagi kataloga ugotovil davčni organ, po mnenju sodišča prve stopnje tožeča stranka ne dokazuje in niti ne zatrjuje. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da tožeča stranka ni dala pripomb na zapisnik, v katerem je organ prve stopnje navedel, kako je ugotavljal prometno vrednost rabljenih avtomobilov.

Po mnenju sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi tožbeni ugovor tožeče stranke, da le-ta kot komisionar prometne vrednosti ni dolžna ugotavljati. Po določbi 14. člena ZPD je davčni zavezanec komisionar. Davčni zavezanec je po določbah ZPD dolžan prometni davek obračunati (in plačati) od pravilne davčne osnove, kar pa je glede na določbo osmega odstavka 16. člena ZPD v prometu rabljenih motornih vozil mogoče le z ugotavljanjem njihove prometne vrednosti.

Glede na navedeno po mnenju sodišča prve stopnje tožba ni utemeljena in jo je sodišče zato zavrnilo.

V pritožbi tožeča stranka ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ že v zapisniku o inšpiciranju ugotavlja, da so bili avtomobili na izdanih računih okarakterizirani kot poškodovani oziroma amortizirani oziroma v slabem stanju. Ne glede na to, da bi bilo po navedbah davčnega organa normalno, da je to navedeno v pogodbi, pa kljub temu davčni organ sklepa, da so avtomobili na eni izmed listin opredeljeni kot poškodovani ter da je bila cena zanje tudi plačana. Kljub takšni ugotovitvi davčni organ ni ugotavljal dejanskega stanja, v kakšni meri naj bi bili avtomobili poškodovani, ampak je kot prometno vrednost štel ceno iz katalogov. Vendar je tudi takšno sklepanje davčnega organa preuranjeno. Ni mogoče zgolj na podlagi ocene, da ogled vozila ni mogoč, sklepati, da je podlaga za določitev prometne vrednosti vozila uporaba katalogov. Nedvomno je poprej potrebno zaslišati udeležence v pravnem poslu ter iz tega sklepati, v kakšnem delu so bila vozila poškodovana ter šele nato odločiti, ali je uporaba kataloga upravičena, ali ne. Sama je v fazi pregleda vozil predložila izvedeniška mnenja izvedenca K., ki pa niso bila upoštevana. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sklicuje na določbe 14. člena in osmega odstavka 16. člena ZPD, petega odstavka 10. člena pravilnika in 3. točke tarifne številke 3 Tarife prometnega davka (ki je sestavni del ZPD). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da določbe petega odstavka 10. člena pravilnika ni mogoče obravnavati kot posebne določbe, ki bi onemogočala uporabo splošne - v tem primeru zakonske določbe, kot to zmotno meni tožeča stranka, saj ta pravilnik podrobneje ureja način obračunavanja in plačevanja prometnega davka in zakonskih določb (v obravnavanem primeru določb o določanju davčne osnove) ne sme spreminjati.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz upravnih spisov, da je davčni organ s pregledom izstavljenih računov in pogodb o komisijski prodaji rabljenih vozil ugotovil, da je davčni zavezanec pri obračunu davka od prometa proizvodov upošteval le prodajno ceno, pri čemer pa prometne vrednosti ni ugotavljal in da je po ugotovitvi, da prodajne cene ne dosegajo prometne vrednosti prodanih vozil, upravičeno uporabil pooblastilo iz določbe osmega odstavka 16. člena ZPD in prometno vrednost in s tem davčno osnovo ugotovil sam. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se prometna vrednost rabljenih osebnih avtomobilov oblikuje na tržišču in ne s predpisom in da tožbene navedbe tožeče stranke, da ni predpisov, ki bi določali prometno vrednost, kot tudi da katalogi niso obvezujoči, ker niso objavljeni in podobno, na odločitev ne morejo vplivati. Utemeljena so nadaljnja stališča sodišča prve stopnje, da je prometna vrednost del dejanskega stanja, ki se ugotavlja v predpisanem postopku, da pri tem uporaba kataloga ne predstavlja nedopustnega ugotavljanja prometne vrednosti vozil, kot to zmotno meni tožeča stranka in da je davčni organ, po ugotovitvi, da stanja vozil v času, ko je bil promet opravljen, z ogledom ni mogoče ugotoviti, cenik rabljenih osebnih avtomobilov upravičeno uporabil kot dokaz in pripomoček za ugotavljanje prometne vrednosti rabljenih vozil. V zvezi s tem je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz upravnih spisov, da tožeča stranka ne dokazuje in niti ne zatrjuje, da bi bilo stanje vozil drugačno od tistega, ki je upoštevano v uporabljenem katalogu oziroma da bi bila prometna vrednost vozil drugačna od tiste, ki jo je na podlagi kataloga ugotovil davčni organ, kot tudi, da je iz upravnih spisov tudi razvidno, da tožeča stranka ni dala pripomb na zapisnik, v katerem je organ prve stopnje navedel, kako je ugotavljal prometno vrednost rabljenih avtomobilov.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni ugovor tožeče stranke, ki ga tožeča stranka ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da tožeča stranka kot komisionar prometne vrednosti ni dolžna ugotavljati. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je davčni zavezanec, v konkretnem primeru tožeča stranka kot komisionar (14. člen ZPD), po določbah ZPD dolžan prometni davek obračunati (in plačati) od pravilne davčne osnove, kar pa je glede na določbo osmega odstavka 16. člena ZPD v prometu rabljenih motornih vozil mogoče le z ugotavljanjem njihove prometne vrednosti.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožeče stranke, da davčni organ ni ugotavljal dejanskega stanja, v kakšni meri naj bi bili avtomobili poškodovani, ampak je kot prometno vrednost štel ceno rabljenih vozil iz katalogov in da niso bila upoštevana izvedeniška mnenja izvedenca K., ki jih je predložila v fazi pregleda poškodovanih vozil. Te pritožbene navedbe so pritožbena novota v razmerju do tožbe tožeče stranke, ki jih, glede na določbo prvega odstavka 71. člena ZUS, ni mogoče upoštevati, saj jih tožeča stranka ni navedla v tožbi oziroma do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

Glede na navedeno, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.