Jedro

Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (s katero je ministrstvo po uradni dolžnosti izreklo za nično odločbo CSD, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka v določeni višini), ki v pravnem pouku določa, da je možen zoper to odločbo socialni spor, ki se lahko sproži v 30 dneh po vročitvi odločbe pri pristojnem delovnem in socialnem sodišču. Zato ni mogoče zaključiti, da tožba ni dopustna, ker tožnica ni ravnala v skladu z določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 (po katerem, sme stranka v primeru, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena in da zanjo ni procesne predpostavke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) in tožeči stranki (tožena stranka po nasprotni tožbi) naložilo, da je dolžna toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) v roku 8 dni plačati znesek 465,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od mesečno zapadlih zneskov dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka po nasprotni tožbi. V pritožbi navaja, da so v sodbi kršena temeljna pravila pravdnega postopka, saj se sodišče v izdani sodbi ni spuščalo v vsebino nezakonito izdanih odločb Centra za socialno delo A. in tožene stranke B., prav tako so se po izdani sodbi ugotovila nova dejstva in okoliščine, ki bi vplivale na izdano novo sodbo in sicer nepravilno izpolnjeni obrazec za dodelitev otroškega dodatka. Pravočasno je vložila pritožbo, ki je bila odstopljena B., to pa jo je spregledalo in odločilo v škodo pritožnice. Uslužbenci CSD in B. bi moli skrbeti za to, da se odpravijo stiske socialno najšibkejših. Podatke ni posredovala neresnično, ampak samo takšne, kot so bili takrat znani oziroma dostopni. Pritožnica nadalje meni, da je imela pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo dva temeljna razloga pritožbe in da ni več vedela, koliko je sploh dolžna ali 465,00 EUR ali le 299,55 EUR. Navaja, da po pregledu fotokopije izpolnjene vloge za uveljavitev pravice do dodelitve otroškega dodatka ni obkrožila številki 1 in 2 pod VI Izjava, da bi s tem prevzela kazensko in materialno odgovornost, da so podatki v vlogi točni in resnični in tako uslužbenka ne bi smela vloge sprejeti in jo obravnavati, saj ni bila popolna. Navaja da podatkov za sina C. ni imela in njej podatki tudi niso bili posredovani.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje in je v posledici tega prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava.

Spor v predmetni zadevi se je začel s tožbo tožnice z dne 11. 1. 2012, s katero je tožnica izpodbijala odločbo B. z dne 21. 12. 2011, s katero je B. po uradni dolžnosti za nično izreklo drugo točko izreka odločbe Centra za socialno delo A., z dne 16. 2. 2011. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je Center za socialno delo A. odločil, da je pritožnica upravičena do otroškega dodatka v letu 2010 v skupni višini 58,05 EUR mesečno za otroka C. (I. točka izreka), nadalje da je dolžna neupravičeno pridobljena sredstva za leto 2010, ki znašajo 465,00 EUR vrniti v 30 dneh (II. točka izreka), nadalje je v III. točki izreka odpravil odločbo Centra za socialno delo A., št. ... z dne 14. 1. 2010, odločil, da v tem postopku ni bilo posebnih stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnice. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da niso podane procesne predpostavke za vložitev tožbe, saj tožnica ni ravnala skladno z 2. odstavkom 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

V zvezi z izdanim sklepom sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo B. št. ... z dne 21. 12. 2011, ki v pravnem pouku določa, da je možen zoper to odločbo socialni spor, ki se lahko sproži v 30 dneh po vročitvi odločbe pri pristojnem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožba ni bila dopustna in da zanjo ni procesne predpostavke. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz same tožbe tožbeni zahtevek, kakor ga določba 180. člen ZPP ni razviden, kar bi moralo sodišče odpraviti na prvem naroku za glavno obravnavo in poskrbeti, da bi bil tožbeni zahtevek določen. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje narediti v okviru novega sojenja.

Sodišče prve stopnje je glede nasprotne tožbe ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi utemeljen in da tudi tožnica tožbenemu zahtevku niti po temelju niti po višini ni ugovarjala. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem postopku sicer tožnici vročilo nasprotno tožbo, vendar je ni pozvalo, da na to tožbo odgovori in se je v bistvu postopek po nasprotni tožbi pri sodišču prve stopnje vodil pod opr. št. V Ps 437/2012, kar izhaja iz prilog, ki jih je tožnica priložila k pritožbi. V prilogi pod A/20 je dan tudi odgovor na tožbo, ki ga sodišče prve stopnje ob odločanju o nasprotni tožbi niti ni imelo, niti ni upoštevalo, pa bi ga moralo imeti in se do njega tudi opredeliti. Posebej v tistem delu, ko pritožnica navaja, da ni posredovala neresničnih podatkov ob vložitvi, temveč le podatke, ki so ji bili takrat dostopni, zaradi samega datuma vložitve vloge za uveljavitev pravic do otroškega dodatka za dne 17. 12. 2009. Iz sklepa o zavrženju tožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka o pritožbi tožnice z dne 22. 2. 2011 zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 16. 2. 2011 še ni odločila in tako ta odločba še ni postala pravnomočna in obstaja le pravnomočna odločba istega organa z dne 14. 1. 2010. Po pravnomočni odločbi Centra za socialno delo A. z dne 14. 1. 2010 pa je pritožnica upravičena do otroškega dodatka za leto 2010 v skupni višini 96,57 EUR mesečno. Glede tega ali je tožnica upravičena do otroškega dodatka v znižani višini za isto obdobje v znesku 58,05 EUR mesečno še ni bilo pravnomočno oziroma dokončno odločeno, zato je ob citirani pravni podlagi s strani sodišča prve stopnje glede vložitve nasprotne tožbe po 2. in 3. odstavku 103. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP; Uradni list RS št. 97/2001 s spremembami) potrebno ugotoviti ali ni bila morebiti nasprotna tožba vložena preuranjeno. Postopek je namreč takšen, da center za socialno delo zahteva vračilo neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev in če ne izterja neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev v 90 dneh od pravnomočne odločbe, posreduje vso dokumentacijo ministrstvu, ki preko državnega pravobranilstva začne postopek zaradi vračila neupravičeno pridobljene premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi postala odločba Centra za socialno delo A. z dne 16. 2. 2011 pravnomočna, kar je pogoj da pravobranilstvo začne postopek za vračilo neupravičeno pridobljene premoženjske koristi.

Sodišče tudi ni ugotavljalo ali je pritožnica nepoštena pridobiteljica, da bi morala v skladu s 193. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami) vračati zamudne obresti od dneva pridobitve, saj drugače mora vrniti zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem sploh ni presojalo navedb pritožnice iz odgovora na tožbo zoper vloženo nasprotno tožbo in je tako v tej zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici tega tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi pritožnice ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (tako sklep o zavrženju tožbe, kakor ugodilni del sodbe) ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti dokaze (tudi zaslišati pritožnico), na katere pritožbeno sodišče opozarja v obrazložiti in jih do sedaj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ter tako dopolniti postopek in odpraviti navedene pomanjkljivosti. Šele po odpravi navedenih pomanjkljivosti, ko bo dejansko stanje v predmetni zadevi razčiščeno v zadostni meri, bo lahko sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločilo tako o tožbenem zahtevku tožnice kakor o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi.

Pritožbeno sodišče meni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti ter je zato zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).