Jedro

Nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora je dolžan plačati vsak investitor nedovoljenega posega v prostor, ki na dan uveljavitve novele ZUN še ni pridobil pravnomočnega lokacijskega dovoljenja za tak poseg, ne glede na rok posega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1) odpravila odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 10.5.1994 in pod točko 2) odločila, da se investitorki F.J. zaradi gradnje objekta na zemljišču parc. št. 186/3 brez lokacijskega dovoljenja, odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 178.800,00 SIT, pri čemer je zavezanka eno tretjino odmerjenega zneska dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu odločbe, eno tretjino ob vložitvi vloge iz 14. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in eno tretjino ob vročitvi odločbe, s katero je vloga ugodno rešena. Za neplačane zapadle obveznosti nadomestila tečejo od dne zapadlosti zamudne obresti po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti. Neplačane zapadle obveznosti nadomestila se poravnajo v sodnem izvršilnem postopku. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da organ prve stopnje pri odmeri nadomestila ni uporabil vrednosti točke, ki je veljala na dan, ko je bila vložena vloga iz 11. člena navedenega zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Zato je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in o zadevi odločila sama. Tožena stranka tožnici še pojasnjuje, da je nadomestilo po 76.a členu že navedenega zakona dolžan plačati vsak investitor nedovoljenega posega v prostor, ki na dan uveljavitve zakona (10.4.1993) še ni pridobil pravnomočnega lokacijskega dovoljenja za tak poseg. Nadomestilo je tožena stranka odmerila na podlagi 3. odstavka 17. člena že navedenega zakona in na podlagi kriterijev za izračun višine nadomestila in načina njenega plačila, določenih v uredbi o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila.

Tožnica s tožbo izpodbija 2. točko navedene odločbe zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in neupoštevanja pravil postopka. Na podlagi izpodbijane točke odločbe je v slabšem položaju kot tisti, ki so v preteklosti tudi gradili brez ustreznih dovoljenj, pa nedovoljene gradnje sploh niso prijavili. Že ob prijavi je plačala depozit v skupnem znesku več kot 210.000,00 SIT. Z izpodbijano odločbo pa ji je naloženo še dodatno breme, ki ga kot upokojenka ne zmore plačati. Mož, s katerim sta objekt gradila, je v času upravnega postopka umrl. Sovaščani, ki so prav tako v preteklosti gradili brez ustreznih dovoljenj in depozita niso plačali, se ji sedaj posmehujejo, saj od njih ni še nihče nič terjal - sploh s tem nimajo nobenih problemov. Meni, da gre v obravnavanem upravnem postopku za kršitev ustavnega načela enakopravnosti državljanov. Trdi, da tožena stranka pri obravnavanju pritožbe ni upoštevala vseh njenih navedb oziroma jih ni preizkusila. V postopku na prvi stopnji ni imela priložnosti sodelovati. Sploh pa ji ni jasno, zakaj mora plačati omenjeno nadomestilo, saj je z gradnjo začela že pred 20. leti. Akt je nezakonit tudi zato, ker je uporabil zakon, ki v času, ko je pričela z gradnjo, ta še ni bil veljavno sprejet, kar pomeni, da gre za uporabo predpisa za nazaj. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano 2. točko odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 76. a člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93), ki med drugim določa, da je investitor nedovoljenega posega v prostor dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Vrsta in stopnja degradacije se ugotavljata glede na vrsto in obseg nedovoljenega posega, njegovih posledic na možnosti uporabe prostora in glede na območje, na katerem je bil izveden ali se izvaja nedovoljen poseg. Kriterije za izračunavanje višine nadomestila in način njegovega plačila predpiše Vlada Republike Slovenije z uredbo. Tožnica izpodbija le 2. točko odločbe, s katero ji je tožena stranka odmerila višino nadomestila. V stvari ni sporno, da je tožnica investitorka, da gre v tem primeru za nedovoljen poseg v prostor, pričet pred uveljavitvijo novele ZUN, s katero je bila uveljavljena določba 76. a člena, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev (veljati je začela dne 10.4.1993) ter da je tožnica po 11. členu navedene zakonske novela vložila zahtevo za odlog prisilne izvršbe, kar so zakonski pogoji, da se lahko izda odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Višino nadomestila je tožena stranka določila na podlagi uredbe o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 52/93 in 57/93), pri čemer je v izpodbijani odločbi posamezne kriterije konkretizirala v skladu z določbo 76. a člena ZUN. S tem pa je po mnenju sodišča tožena stranka tudi odgovorila na pritožbeno navedbo, da je prvostopna odločba nerazumljiva, ker iz nje ni razvidno, kako je organ prve stopnje izračunal oziroma ovrednotil kriterije, ki služijo za izračun stopnje degradacije in uzurpacije prostora. Zato pavšalno navedbo, da tožena stranka pri obravnavanju pritožbe ni upoštevala vseh tožničinih navedb, zaradi česar tožnica vztraja pri vseh razlogih, ki jih je navedla že v pritožbi, sodišče zavrača. Tožnica bi glede na navedeno, torej glede na konkretno opredelitev kriterijev v izpodbijani odločbi, te lahko uspešno izpodbijala, če bi v tožbi z dokazi podkrepila trditev, da ti ne ustrezajo dejanskemu stanju. Tega pa tožnica v tožbi ne trdi. Tudi posplošene trditve, da se občanom, ki niso imeli vseh dovoljenj in niso plačali depozita, ni nič zgodilo in je zato v obravnavenem upravnem postopku kršeno ustavno načelo enakopravnosti državljanov, tožnica ni utemeljila oziroma konkretizirala. Zato na to trditev sodišče ne more odgovoriti. Na odločitev o stvari v tem primeru tudi ne more vplivati tožničina navedba, da je z gradnjo začela že pred 20 leti, da gre za uporabo zakona, ki v času, ko je začela z gradnjo, še ni veljal ter da je že ob prijavi plačala depozit v znesku 210.000,00 SIT. Sodišče v zvezi s tem tožnici pojasnjuje, da je zakon določil plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora za vse nedovoljene posege v prostor, izvedene brez lokacijske odločbe ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki so bili pričeti pred uveljavitvijo novele zakona (17. člen novele ZUN), ki je bila uveljavljena 10.4.1993, ne glede na rok posega. Depozit, na katerega pa se tožnica sklicuje, ima po noveli ZUN drugačno funkcijo kot nadomestilo.

Ker je glede na navedeno sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).