Jedro

Res je, da je v razmerju med oškodovancem in pravdnima strankama kot povzročiteljema škode s citirano sodbo ugotovljena solidarna odgovornost obeh povzročiteljev škode, sklicujoč se na 3. odst. 206. člena, ki ureja solidarno odgovornost več povzročiteljev škode, ki so delovali neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Nemožnost ugotovitve deležev povzročiteljev pa je potrebno obravnavati v korist oškodovancu, čigar položaj je olajšan, v kolikor se posamezen povzročitelj ne uspe v celoti ekulpirati. V kolikor pa se torej posamezni povzročitelj v razmerju do oškodovanca ne uspe ekskulpirati, to ne pomeni, da nižjega deleža svoje krivde ne more uveljavljati v regresnem razmerju med povzročitelji škode v smislu 208. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 187.779.469,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

2.6.1994 do plačila (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo 125,186.313,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.6.1994 do plačila pa je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 55.440,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2003 do plačila (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da v izpodbijanem delu prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Zoper ugodilni del sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ker so za odločitev o obeh pritožbah relevantna ista dejstva in ista materialnopravna podlaga bo pritožbeno sodišče svojo utemeljitev glede odločitve o pritožbah prikazalo skupaj, pri čemer se bo izrecno opredelilo do posameznih izrecnih trditev in navedb posameznega pritožnika v pritožbi.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo o regresni pravici tožeče stranke do povrnitve sorazmernega dela škode, ki sta jo povzročili obe pravdni stranki oškodovancu in jo je tožeča stranka oškodovancu tudi poravnala. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke uveljavljala povrnitev 50 % plačane škode oškodovancu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Prvostopno sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, izhajajoč iz ocene, da znaša delež tožeče stranke glede na težo njene krivde in posledic, ki so sledile iz njenega delovanja 70 % proti 30 %, ki predstavlja delež tožene stranke.

Glede na pritožbene navedbe obeh pravdnih strank se kot relevantna za odločitev o pritožbah izkažejo naslednja vprašanja: -katera je relevantna škoda, ki je predmet regresnega razmerja med pravdnima strankama, -ali odločitev o solidarni odgovornosti pravdnih strank v razmerju med pravdnima strankama na eni strani in oškodovancem, v katerem je bila ugotovljena solidarna odgovornost pravdnih strank, dopušča ugotavljanje različnih deležev v regresnem razmerju med pravdnima strankama,

-v kolikor so različni deleži dopustni, ali je prvostopno sodišče na osnovi ugotovljenega dejanskega stanja deleže pravdnih strank pravilno ugotovilo.

S pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. III Pg 1224/89 (priloga A2) je bilo pravni prednici v tem postopku tožene stranke naloženo plačilo 347,329.187,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 37,715.958,00 SIT od 1.4.1992 do plačila in od 309.613.229,00 SIT od 1.9.1992 do plačila. Od te obveznosti je bilo tožeči stranki v tem postopku naloženo solidarno z obveznostjo tožene stranke plačilo zneska 236,396.545,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11,636.584,00 SIT od 1.4.1992 do plačila in od 224,759.961,00 SIT od 1.5.1992 do plačila. Tako je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je vprašanje regresnega razmerja med pravdnima strankama lahko obravnavano samo v okviru obveznosti, glede katere je bila ugotovljena solidarna odgovornost obeh pravdnih strank nasproti oškodovancu. V preostalem delu, kjer je ugotovljena odgovornost zgolj tožene stranke do oškodovanca, je tožeča stranka torej uspela izključiti svojo odgovornost, zato ta del škode, ki jo je pokrila oškodovancu tožena stranka, ne predstavlja relevantnega dejstva pri obravnavanju regresnega razmerja, izhajajočega iz solidarne odgovornosti obeh pravdnih strank. Ta okoliščina (višina škode, ki jo je bila dolžna poravnati samo tožena stranka) tako ne more vplivati v regresnem razmerju med pravdnima strankama na ugotovitev deleža, ki ga mora nositi posamezni solidarno odgovoren povzročitelj škode (1. odst. 208. čl. ZOR). Prvostopno sodišče je tako pravilno razmejilo kot relevantno škodo o kateri odloča v okviru regresnega zahtevka zgolj tisto, ki izhaja iz solidarne naložene obveznosti iz pravnomočne sodbe z dne 6.5.1992. Iz tega razloga so tako materialnopravno zmotna pritožbena utemeljevanja tožene stranke, da bi sodišče pri ugotavljanju pravilnih deležev v prispevku k nastali škodi oškodovancu moralo upoštevati tudi škodo, ki jo je bila po citirani sodbi zavezana poravnati zgolj tožena stranka, in jo je po njenih trditvah tudi plačala.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je materialnopravno zmotno tudi stališče tožeče stranke, ki se v razmerju med solidarno zavezanima dolžnikoma sklicuje na nemožnost določitve deležev dolžnikov, iz česar bi izhajal enak delež dolžnikov (3. odst. 208. čl. ZOR), sklicujoč se na obrazložitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr.

št. Cpg 1300/92, s katero je bila potrjena že citirana prvostopna sodba z dne 6.5.1992. Res je, da je v razmerju med oškodovancem in pravdnima strankama kot povzročiteljema škode s citirano sodbo ugotovljena solidarna odgovornost obeh povzročiteljev škode, sklicujoč se na 3. odst. 206. člena, ki ureja solidarno odgovornost več povzročiteljev škode, ki so delovali neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi.

Nemožnost ugotovitve deležev povzročiteljev pa je potrebno obravnavati v korist oškodovancu, čigar položaj je olajšan, v kolikor se posamezen povzročitelj ne uspe v celoti ekulpirati. V kolikor pa se torej posamezni povzročitelj v razmerju do oškodovanca ne uspe ekskulpirati, to ne pomeni, da nižjega deleža svoje krivde ne more uveljavljati v regresnem razmerju med povzročitelji škode v smislu

208. čl. ZOR. To pomeni, da merila, ki so za poplačilo v regresnem razmerju urejena v 208. čl. ZOR ne pomenijo, da je v primeru ugotovitve solidarne odgovornosti povzročiteljev škode po 3. odst. 206. čl. ZOR v regresnem razmerju mogoče uporabiti zgolj pravilo iz

3. odst. 208. čl. ZOR. Osnovno merilo za odločanje sodišča v regresnem razmerju je namreč postavljeno v 2. odst. 208. čl. ZOR, to je glede na težo krivde posameznega dolžnika in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. V okviru tega kriterija imajo stranke možnost postavljanja ustrezne trditvene podlage in predlagati dokaze, ki so lahko podlaga za odločitev sodišča o deležu posameznega dolžnika pri nastali škodi. Tožeča stranka je v okviru te trditvene podlage izhajala iz izhodišča enakih deležev obeh pravdnih strank in je temu prilagodila tudi tožbeni zahtevek. Protispisne pa so pritožbene trditve tožeče stranke, da je tudi tožena stranka izhajala iz istega izhodišča. V svojih vlogah izrecno zatrjevala, da je pretežni del krivde za nastalo škodo pripisati tožeči stranki (glej pripravljalno vlogo z dne 13.1.2003). Tožena stranka je kot izhodišče enake porazdelitve škode utemeljevala zgolj v smislu načela pravičnosti, vendar ob upoštevanju tudi škode, ki jo je poravnala tožena stranka, za katero pa tožeča stranka ni odgovorna. Iz navedenega je tako zaključiti, da prvostopno sodišče s tem, ko je določilo različne deleže pravdnih strank pri nastali škodi ni poseglo v objektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena solidarna odgovornost obeh pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z utemeljitvijo prvostopnega sodišča glede opredelitve posameznih deležev pravdnih strank pri nastali škodi. Krivdno ravnanje tožene stranke so predstavljale nezakonite odločitve v upravnih postopkih, ki so posledično pripeljale do nastale škode pri oškodovancu. Na strani tožeče stranke pa je bilo krivdno ravnanje v opustitvi potrebne skrbnosti, v posledici česar ni pravočasno v okviru zakonskih pooblastil odpravila nezakonite odločbe tožene stranke, s čimer bi bila preprečena škoda v spornem obdobju. Ob že podanih argumentih prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da tožena stranka sicer v okviru načela samostojnosti pri odločanju (10. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku - Ur.l. SFRJ št. 47/86) ni bila vezana na mnenje tožeče stranke kot nadzorstvenega organa, zato je bila tožena stranka kljub mnenju z dne 27.10.1986 pri odločanju v nadaljnjih postopkih (izdaja dopolnitve lokacijskega dovoljenja dne 31.3.1987 in gradbenega dovoljenja 8.4.1987) dolžna ravnati v mejah pravic, ki ji jih je dajal zakon. Vendarle pa je prvostopno sodišče utemeljeno poudarilo večjo odgovornost tožeče stranke, katere funkcija v okviru takrat veljavnega sistema državne uprave je bila ravno v zagotavljanju in jamstvu zakonitosti odločanja v upravnih postopkih (81. čl. Zakona o sistemu drržavne uprave, izvršnem svetu skupščine SRS in republiških upravnih organov - Urr.l. SRS 24/79), v okviru česar bi morala pravočasno ustrezno reagirati in preprečiti nadaljnje učinkovanje nezakonite odločitve tožene stranke in s tem nastajanje škode oškodovancu.

Ob dosedanji obrazložitvi glede meja učinkov pravnomočnosti sodbe z dne 6.5.1992 na odločanje prvostopnega sodišča glede deležev pravdnih strank pri nastanku škode je tako neutemeljena pritožbena trditev glede absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Kot rečeno, s tem ko je prvostopno sodišče določilo neenake deleže pravdnih strank pri nastali škodi, z ničemer ni poseglo v pravnomočno odločitev, razvidno iz izreka sodbe z dne 6.5.1992. Zato so tudi iz že obrazloženih razlogov neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke prvostopnemu sodišču, da ugotovljene deleže ni ugotavljalo iz prave zneskovne osnove. V tem delu pritožba očitno izhaja iz nepravilnega razumevanja prikazane tabele, priložene na strani 16 sodbe z dne 6.5.1992, v okviru katere je sodišče zneskovno prikazalo posamezne postavke priznane škode, za katero je ugotovljalo odgovornost obeh toženih strank v navedenem postopku oziroma obeh pravdnih strank v tem postopku. Ko se tožena stranka sklicuje na zneske v koloni, ki se nanaša na tožečo stranko, je očitno spregledala, da je sodišče v navedenem postopku za tožečo stranko ugotavljalo za posamezne postavke solidarno odgovornost skupaj s toženo stranko (glej 2. točka izreka cit. sodbe), zato so iste postavke vljučene tudi v koloni, ki se nanaša na toženo stranko (glej v povezavi s 1. točko izreka cit. sodbe). Tako je protispisna pritožbena trditev, da je bila ugotovljena izključna odgovornost tožeče stranke glede postavke v tabeli 1 - 11,636.584,00 SIT).

V zvezi s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev postopka (v kolikor se pritožbeno sodišče do posameznih pritožbenih trditev še ni opredelilo v dosedanji obrazložitvi), pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da se tožeča stranka v svoji pritožbi sicer sklicuje na nepravilnost izpodbijane sodbe, ker ne vsebuje pravnega pouka. Ker pa sta obe pravdni stranki zoper izpodbijano sodbo v zakonitem roku vložili pritožbo, ta kršitev ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, zato navedena pomankljivost ne predstavlja bistvene kršitve postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ter ob že podani obrazložitvi, da je prvostopno sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno pravo, se izkaže, da sta obe pritožbi neutemeljeni, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke, ki jih je uveljavljala ob vložitvi pritožbe temeljijo na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi pravdne stroške.