Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem. Zaslišanje je kot dokaz namenjeno ugotavljanju resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa širitvi trditvene podlage.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodno odločbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 26.492,30 EUR z zakonskimi zamudnimi od zapadlosti posameznih računov dalje do plačila (I. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 2.448,75 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).
2.Zoper sodbo v celoti se je pritožila tožena stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
3.Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Stroškov ni priglasila.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitve organizacije prevozov, odpreme in dostave različnega blaga, kar je tožena stranka naročila in za kar vtožuje tožeča stranka plačilo v tem postopku. Sporno med pravdnima strankama je le dejstvo odloženega plačila, ki ga je zatrjevala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so trditve tožene stranke s tem v zvezi nekonkretizirane, saj ni navedla kdaj in s kom naj bi bil sklenjen dogovor o odložnem plačilu ter do kdaj naj bi bilo plačilo odloženo oziroma ni pojasnila kakšna je bila vsebina domnevnega dogovora med pravdnima strankama. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ker bi šlo za informativni dokaz, ki ni dovoljen.
6.Taka odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Pritožnica neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvajalo dokaza z zaslišanjem obeh zakonitih zastopnikov tožene stranke zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, posledično pa je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno ter je napačno uporabilo materialno pravo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem. Zaslišanje je kot dokaz namenjeno ugotavljanju resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa širitvi trditvene podlage. Pravica stranke do izvedbe dokazov namreč ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog zavrne, če je ta nesubstanciran, če gre za neprimeren dokaz ali če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Tožena stranka je navajala, da se, ker je v likvidnostnem krču, dogovarja za odloženo poplačilo obveznosti tudi s tožečo stranko oziroma, da sta se s tožečo stranko o tem že ustno dogovorili. Več naj bi povedal direktor tožene stranke A. A. in tožeča stranka, da se je. Tožeča stranka je to izrecno zanikala. S tem je prišlo trditveno in dokazno breme na toženo stranko (212. člen ZPP), kar je že pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ki ga tožena stranka, kot pojasnjeno, ni zmogla. Zaradi opustitve navedenih zaslišanj do pritožbeno očitanih procesnih kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni prišlo.
7.Pritožnica trdi, da sta se o načinu poplačila in dinamiki poravnave obveznosti dogovarjali tudi preko elektronske pošte, ki jo je v spis predložila tožeča stranka sama, kar dokazuje obstoj dogovora o odlogu plačila ter da sta se stranki tudi naknadno usklajevali glede načina plačevanja zapadlih obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene elektronske koresponcence (A62) ugotovilo, da da so sicer dogovori glede plačila potekali do vložitve predloga za izvršbo 2. 10. 2024, vendar da tožena stranka ni navedla vsebine zatrjevanega dogovora o odlogu plačila. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Iz navedenih elektronskih sporočil ne izhaja, da bi bil sklenjen kakšen dogovor o odlogu plačila, niti do kdaj naj bi bil odlog, temveč izhajajo iz teh dokazil le prošnje in pojasnjevanja tožene stranke o slabi finančni situaciji, ne pa tudi sklenitev kakršnega koli dogovora. Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.
8.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Taka presoja izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, zato jo je pritožbeno sodišče potem, ko je prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
-------------------------------
1Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 296 in naslednje; odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 179/2012, II Ips 211/2011, II Ips 197/2007, II Ips 13/2015 in druge; odločbe Ustavnega sodišča Up-284/13, Up-2195/06, Up-626/05.