Jedro

Zapisnik pogovora obsojenčeve hčerke in njene matere na centru za socialno delo v obravnavanem primeru ni izjava, ki bi morala biti v skladu z določilom 237. člena ZKP iz spisa izločena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega Ž.P. se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil Ž.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po določilu člena 51 KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba dve leti. Z isto sodbo je bil oproščen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke in obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in s tem kršitev pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave RS, ter zaradi kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zvezi z zatrjevanjem zahteve, da je sodišče svoje razloge (nezakonito) oprlo na zaslišanje obsojenčeve mladoletne hčerke, se namreč po mnenju vrhovnega državnega tožilca v konkretnem primeru ni mogoče sklicevati na stališče Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 719/2003, da se v situaciji, ko obdolženec ni mogel uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v določeni meri opreti na njihove izjave ter da gre po presoji EKČP za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je izreklo sodbo, ostale dokaze presojalo predvsem iz vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič. Sodišče se namreč nikakor ni izključno ali odločilno oprlo na za obrambo sporne izjave, saj je obsojencu očitano mu kaznivo dejanje dokazalo na podlagi njegovega zagovora ter zaslišanj (preostalih) treh drugih prič, ter tako predstavljata sporni izjavi mladoletne hčere le neznaten del dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče utemeljilo svojo odločitev. Ne glede na navedeno pa vrhovni državni tožilec poudarja še, da je obsojenčev zagovornik umaknil dokazni predlog po zaslišanju mladoletne hčere, s čemer se je odrekel pravici do njenega zaslišanja. Pribava izvedenskih mnenj navedenega stališča v ničemer ne spremeni, saj je bila obramba z njihovo vsebino seznanjena.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vložniki očitajo sodišču kršitev obdolženčeve pravice do zaslišanja obremenilne priče, saj je sodišče svojo sodbo oprlo na izjavo P.P., obsojenčeve hčerke, ki jo je ta dala dvema izvedencema izven kazenskega postopka v zadevah družinskih postopkov med njunima staršema, ne da bi to pričo zaslišalo v kazenskem postopku. Res je sicer, da je zagovornik obdolženca dne 14.10.2008 umaknil dokazni predlog za njeno zaslišanje, vendar pa je bil zapis njenih izpovedb, na katere se je oprlo sodišče v spis dostavljen naknadno, po tem, ko je bil umik podan.

6. V konkretni kazenski zadevi je sodišče spoznalo obdolženca (sedaj obsojenca) za krivega, da je svojo nekdanjo ženo A.S., ki je prišla po njuno hčerko P.P., odrinil na hodnik, kjer je padla, jo dvignil in jo nato porinil po stopnicah navzdol, pri padcu pa je utrpela udarnino desne nadlahti in desne roke ter udarnino prsnega koša, zaradi njegovih ravnanj pa sta bila starša A.S., L.B. in I.S., zgrožena ter prestrašena, za svojo mamo pa se je bala tudi hčerka P.P., ki je bila zaprta v stanovanju. Svojo odločitev pa je oprlo na izpovedbe oškodovane A.S., B.S., zdravniško dokumentacijo, na izvedensko mnenje primarija mag. A.A. ter na vsebino izvedenskih mnenj izvedencev V.R. ter B.Z. ter na izjavo hčerke, dano na centru za socialno delo. Iz obeh izvedenskih mnenj in dane izjave, kot ugotavlja sodišče, izhaja, da se je slednja bala za svojo mamo in da od takrat nima stikov z očetom. Kot je nadalje razvidno iz podatkov v spisu je tedanji zagovornik obdolženca predlagal zaslišanje P.P., vendar pa je ta dokazni predlog na glavni obravnavi, opravljeni dne 14.10.2008, umaknil, po tem, ko je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu okrožne državne tožilke, da bi zadostovala pridobitev izvedenskega mnenja, ki ga je navajala oškodovanka glede stikov P. z obdolžencem, saj meni (ODT), da bi bilo v tem mnenju mogoče zaslediti tudi obravnavani dogodek. Na glavni obravnavi opravljeni dne 18.11.2008 je sodišče v soglasju s strankami prečitalo pisno izvedensko mnenje V.R. spec. klinične kirurgije, psihološko izvedensko poročilo prof. dr. B.Z. ter prečitalo zapisnik razgovora s P.P. in njeno mamo A.S. na centru za socialno delo z dne 29.12.2005. Stranke na izvedene dokaze niso imele pripomb niti niso predlagale izvedbe nadaljnjih dokazov, zaradi česar je sodišče dokazovanje zaključilo in izreklo izpodbijano sodbo.

7. Vrhovno sodišče glede na navedeno procesno pravno relevantno stanje ugotavlja, da obsojenec ni bil prikrajšan v uresničevanju svoje pravice do obrambe, saj kot je bilo že povedano, je obramba dokazni predlog po zaslišanju priče P.P. umaknila in to po tem, ko je izvedela, kateri dokazi se bodo izvedli in tudi kakšni podatki se bodo v izvedenskih mnenjih iskali. Prav tako sta imela tako obsojenec kot zagovornik na glavni obravnavi, opravljeni dne 18.11.2008, potem ko sta slišala vsebinsko prebranih izvedenskih mnenj (z branjem sta soglašala), možnost ponovno podati dokazni predlog po zaslišanju P.P. z obrazložitvijo zakaj menita, da se je dejansko stanje v toliki meri spremenilo, da bi bilo potrebno to pričo zaslišati, pa tega nista storila, zaradi česar je sodišče ob dejstvu, da nobena od strank ni imela novih dokaznih predlogov, dokazovanje po načelu proste presoje dokazov zaključilo. Tako poudarjanje pomembnosti zaslišanja P.P. ne pomeni uveljavljanja procesne kršitve pravice (kršitve pravice) do obrambe temveč zgolj izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Sodišče pa je ravnalo po mnenju vložnikov nezakonito tudi s tem, ker je oprlo izpodbijani sodbi na izpovedbo obsojenčeve hčerke P.P. dano na centru za socialno delo in obema izvedencema, ne da bi pričo poučilo o možnosti, da odkloni pričanje.

9. V konkretni kazenski zadevi, kot je bilo že pojasnjeno, sta bila s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani Oddelek za družinsko sodstvo angažirana izvedenca V.R. in prof. dr. B.Z. v zvezi s smotrnostjo nadaljnjih stikov P.P. s svojim očetom Ž.P., v zvezi s tem pa je bil opravljen tudi razgovor s P. in njeno materjo na centru za socialno delo. Izvedenca, kakor tudi socialna delavka so torej opravili neformalni razgovor s P., katerega namen ni bil raziskovanje obravnavanega kaznivega dejanja, temveč ugotavljanje vzrokov, zakaj si P. želi oziroma ne želi stikov z očetom in ali bi stiki ogrožali telesni in duševni razvoj deklice. Slednja je ob kliničnem psihološkem intervjuju izvedencu povedala razloge zakaj ne želi stikov z očetom in je med razlogi, zakaj ga noče več videti, navedla tudi, da zameri očetu, ker je mamo porinil po stopnicah. Iz navedenega je sodišče sprejelo dokazni zaključek, da je bilo deklico strah za mamo. Izpoved P.P. torej ni ne edini, še manj ključni dokaz v obravnavani kazenski zadevi, prav tako pa na podlagi njene izjave ugotovljeno dejstvo ni takšne narave, da bi vplivalo na obstoj kaznivega dejanja (kaznivo dejanje bi bilo podano tudi v primeru, če tega dejstva sodišče ne bi ugotovilo).

10. Nobenega dvoma ni, da je P.P. kot hči obsojenega Ž.P. privilegirana priča in je tako v skladu z 2. točko prvega odstavka 236. člena dolžnosti pričevanja oproščena. P.P. v tem postopku ni bila zaslišana. Izvedenski mnenji in zapisnik pogovora nje in njene matere na centru za socialno delo so bili v soglasju s strankami prebrani. Po branju nihče ni imel pripomb in ne novih dokaznih predlogov. Odgovoriti je torej potrebno na vprašanje, ali gre za takšno izjavo, ki bi morala biti v skladu z določilom člena 237 ZKP iz spisa izločena. Ta procesna določba, ki pomeni izjemo od dolžnosti pričanja (tretji odstavek 234. člena), se sicer nanaša samo na izpoved priče, zaslišane v tem postopku pred sodiščem, stališče sodne prakse pa je ne glede na to, da je izjeme potrebno razlagati ozko, šlo nekoliko širše in zavzelo stališče, da se iz spisa izločijo tudi obvestila, ki jih je kasnejša privilegirana priča, potem ko je bila poučena in izjavila, da ne želi pričati, dala policiji. Prav tako pa se po stališču sodne prakse o vsebini izjav, ki jih je dala taka oseba, ne smejo zaslišati policisti ali določene uradne osebe, ki so vodile postopek zoper obdolženca (predkazenski postopek in kazenski postopek sta namreč povezana in bi prišlo ob nasprotnem stališču do vpliva neformalno zbranih podatkov - uradnih zaznamkov o izpovedbah privilegiranih prič, ki so se kasneje v postopku pričanju odpovedale, na sojenje), prav tako pa se ne smejo uporabiti izjave privilegiranih prič izvedencem, angažiranih v tem postopku, saj bi bila v nasprotnem izigrana pravna dobrota, ki jo daje zakon privilegiranim pričam v postopku. Da se ekskluzija nanaša samo na izpovedbe, dane v kazenskem postopku, pa je moč zaključiti tudi iz zakonskega besedila 340. člena ZKP (zakonsko besedilo govori o zapisnikih o prejšnjem zaslišanju prič). Ni pa procesnih ovir, da sodišče ne bi moglo zaslišati kot priče druge osebe o tem, kaj jim je zunaj predkazenskega ali kazenskega postopka povedala privilegirana priča, če gre za okoliščine, pomembne za kazenski postopek (posredne priče). V teh primerih gre namreč za izjave, ki so jih dale priče po svobodni volji, torej zunaj postopkov, kjer bi morale biti opozorjene, da niso dolžne ničesar izjaviti, oziroma v zmotnem prepričanju, da so dolžne dati izjavo. V obravnavanem primeru je deklica podala svojo izjavo zunaj predkazenskega ali kazenskega postopka izvedencema, ki sta bila angažirana pred družinskim sodiščem zaradi stikov med obsojencem in njegovo hčerko. Šlo je torej za neformalni pogovor sicer s strani sodišča (a ne kazenskega, niti v tem postopku) postavljenih izvedencev in hčerko obsojenca, vendar ne zaradi razčiščevanja obravnavanega kaznivega dejanja in osredotočenosti na obsojenca kot storilca kaznivega dejanja, temveč le zaradi ugotavljanja razmerja med očetom in hčerko ter vplivu njunih medosebnih odnosov na stike med njima v bodoče. Ne glede na to, da gre torej za izjavo dano izvedencu, je procesna situacija analogna tisti, kjer privilegirana priča daje zunaj kazenskega postopka po svobodni volji izjave drugim osebam, ki jih je tudi po stališču sodne prakse potem v postopku mogoče zaslišati in to ne samo v primeru, če privilegirana priča (tako kot v tem postopku) v kazenskem postopku sploh ni bila zaslišana, kakor tudi v primeru, če jo je sodišče povabilo, opozorilo na pravno dobroto in se je ta pričanju odpovedala.

11. Do takšnega pravnega zaključka, torej da v obravnavanem primeru ne gre za nezakonit dokaz, pa pridemo tudi, če izhajamo iz namena tega privilegija. Ta ni v sferi obdolženčeve pravice do obrambe, temveč gre za pravico priče. Zakonodajalec je namreč s privilegijem želel preprečiti, da se priče zaradi čustvene navezanosti, zaradi strahu ipd. ne sili lagati (s čimer se hkrati zagotavlja ugotavljanje materialne resnice) ter da se zaradi njihovega pričanja ne bi še bolj skrhali njihovi že tako načeti odnosi. V konkretnem primeru, kot rečeno, privilegirana priča v kazenskem postopku ni bila zaslišana (torej ni bila v procesnem položaju, da bi se morala odločati ali bo s svojo izpovedbo očeta obremenila ali ne). Izjava, ki jo je dala izvedencema in na centru za socialno delo, je bila spontana, oziroma je govorila o dogodku ne da bi se jo o tem spraševalo. Zasledovala je le svoje interese. Tako tudi ni bila v situaciji, ko bi razmišljala, ali naj govori resnico ali zaradi sorodstvenega razmerja z obdolžencem raje ne. Z odločitvijo sodišča, da bo obe izvedenski mnenji in zapisnik s centra za socialno delo prebralo, s čimer sta se strinjali tudi obe stranki v postopku, se njuni medsebojni odnosi niso v ničemer skrhali. Obsojenec je bil namreč z njeno izjavo seznanjen že pred uvedbo kazenskega postopka, odločitev ali se bo izjavo bralo ali ne pa ni v sferi priče temveč sodišča. Je pa jasno, da je dokazna vrednost takšnega (posrednega) dokaza manjša v primerjavi z izvedbo neposrednega dokaza, torej zaslišanja priče v kazenskem postopku, zaradi česar obdolženec praviloma v podobnih situacijah ob pomanjkanju drugih dokazov samo na podlagi enega posrednega dokaza ne more biti obsojen (tako da tudi iz tega vidika branje navedenih listin ne more biti v nasprotju z namenom privilegija).

12. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določbah členom 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.