Jedro

Za likvidacijo po določbah ZGD ne veljajo določbe členov od 176 do 183 ZPPSL.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 54.422.372,00 SIT z zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe na zastavljeno nepremičnino in ji povrniti pravdne stroške.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo "iz vseh revizijskih razlogov" tožena stranka. Navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo popolnoma neutemeljeno in predvsem brez potrebe, saj že teče izvršilni postopek, ki zajema tudi vtoževano terjatev. Tožena stranka je v likvidacijskem postopku in bi zato moralo sodišče postopek prekiniti. Revident predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 54.422.372,00 SIT s pripadki na podlagi pogodbe o izdaji garancije tujini št..., ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 15.12.1994. V izvršilnem postopku, ki se vodi pod opr. št. In 99/46 pred Okrajnim sodiščem v Kopru (spis je fotokopiran in priložen predmetnemu spisu), upnik (tožeča stranka) uveljavlja terjatve na podlagi štirih posojilnih pogodb in ne na podlagi pogodbe o izdaji garancije tujini. Torej ne drži, da je tožeča stranka vložila tožbo popolnoma neutemeljeno in predvsem brez potrebe, saj naj bi že tekel izvršilni postopek, ki zajema tudi vtoževano terjatev.

Revidentu ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi moral biti postopek prekinjen zaradi začetega postopka likvidacije, pri čemer se sklicuje na določbo 182. člena ZPPSL. Ta glasi: "Določbe tega zakona, ki se nanašajo na stečajni postopek, se smiselno uporabljajo tudi v likvidacijskem postopku, če ta zakon ne določa drugače." Po tej določbi se v likvidacijskem postopku smiselno uporabljajo le določbe ZPPSL in ne kakšnega drugega zakona, ki se nanaša na stečajni postopek. Vendar je v predmetni zadevi že sklicevanje na določbo 182. člena ZPPSL napačno.

Tožena stranka je v postopku t.i. redne oziroma avtonomne likvidacije, s čimer je razumeti likvidacijo po določbah 372. do 393. člena ZGD (v nadaljevanju: likvidacija po ZGD). Za tako likvidacijo ne veljajo določbe 176. do 183. člena ZPPSL, kot zmotno meni revident. Po določbi tretjega odstavka 1. člena ZPPSL se namreč določbe ZPPSL uporabljajo le takrat, ko likvidacijo izvede sodišče. Pri likvidaciji po ZGD, ki jo izvedejo organi same gospodarske družbe, se uporabljajo določbe ZGD. Te ne posegajo na področje pravdnega postopka.

Kdaj sodišče prekine pravdni postopek, je urejeno v določbah 205. in 206. člena ZPP. V 205. členu je določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka (4. točka). Nobenega prepričljivega argumenta ni najti v prid stališču, da bi bilo treba (v bistvenem) enako vrednotiti procesnopravni položaj stečajnega dolžnika s procesno pravnim položajem družbe, ki je v postopku likvidacije po ZGD in zato domet določbe 4. točke 205. člena ZPP širiti tudi na primere, ko je nad eno od pravdnih strank začet postopek likvidacije po ZGD. Za začetek stečajnega postopka je značilno, da povzroči diskontinuiteto upravljanja in vodenja stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj, ki se postavi s sklepom o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 77. člena ZPPSL), prevzame namreč pravice in pooblastila dotedanjih poslovodnih organov, organov upravljanja in zastopnikov (prvi in drugi odstavek 79. člena ZPPSL). Zato potrebuje določen čas, da se seznani (med drugim) s pravnimi razmerji, vključno s sodnimi postopki stečajnega dolžnika. Predvsem temu namenu služi procesno pravni institut prekinitve postopka. V primeru likvidacije po ZGD take potrebe ni. Likvidacijski upravitelji so praviloma člani uprave (drugi odstavek 377. člena ZGD). Ker je celoten postopek "v rokah" družbe, je tudi sicer razumno predpostavljati, da bo lahko sodne postopke nadaljevala brez prekinitve.

Ker se je po povedanem izkazalo, da konkretizirano uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).