Jedro

O pridobitvi rudarske pravice za pridobivalni prostor, na katerega se nanaša vloga tožeče stranke, na način podelitve koncesije še ni bilo odločeno. Odločeno je bilo o sanaciji kamnoloma, in to na način, pri katerem rudarska pravica ni potrebna. Ni pa bilo odločeno o rudarski pravici, niti ni iz spisov razvidno, da bi bilo zaradi izdanega dovoljenja za izvajanje sanacijskih del oziroma zaradi sanacije, ki je v teku, nemogoče pridobiti rudarsko pravico in da bi torej izdano dovoljenje za izvajanje del pridobitev rudarske pravice „pokrivalo“ po vsebini. Čim je tako in ne gre za isto upravno stvar (ta mora biti ista tako v dejanskem kot v pravnem pogledu), ni podlage za zavrženje vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za gospodarstvo št. 0141-26/2011/16 z dne 9. 8. 2011 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju tožena stranka) vlogo tožeče stranke za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje tehničnega kamna dolomit v pridobivalnem prostoru A. na delu parc. št. 227 in na delu parc. št. 228, obe k.o. B., občina C., zavrglo.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožeča stranka zadevno vlogo za pridobitev rudarske pravice vložila na podlagi 5. točke drugega odstavka 34. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju: ZRud-1), ki določa, da se koncesija za izkoriščanje lahko podeli brez javnega razpisa in samo na podlagi poprej izdanega rudarskega koncesijskega akta za določeni pridobivalni prostor pravni ali fizični osebi, če namerava izvesti sanacijo nelegalnega kopa in je lastnik zemljišča, ki ga opredeljuje pridobivalni prostor, ali ima za takšno zemljišče od lastnika, v pisni obliki in overjeno, dano pravico izvajati rudarska dela na njem. Lastnik zadevnih parcel je po z.k. podatkih Č.Č., tožeča stranka pa ima z njim sklenjeno pogodbo o služnosti za izvajanje rudarskih del. Č.Č. je bila že izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bila naložena ustavitev vseh del v zvezi z izkoriščanjem mineralne surovine v nelegalnem peskokopu in sanacija zemljišča ter tudi že izdano dovoljenje za izvajanje del, s katerim so mu bile odobrene tehnične rešitve za izvajanje del pri sanaciji peskokopa, za izvajalca del pa določen D.D. s.p. Iz dovoljenja med drugim sledi, da se bo v okviru sanacije izvajalo tudi odkopavanje JV dela peskokopa za pridobitev zadostne količine materiala za izvedbo dokončne sanacije in da se bo ta material vgrajeval v nasip pod glavno brežino peskokopa. V obrazložitvi odločbe je še posebej navedeno, da bo ves material vgrajen v brežine saniranega kamnoloma, da zato zaloge ni mogoče gospodarsko izkoristiti in da zato rudarska pravica ni potrebna. O sanaciji kamnoloma je torej že pravnomočno odločeno, lastnik zemljišča Č.Č. pa na podlagi izdanega dovoljenja preko pogodbenega izvajalca že izvaja sanacijo. Zato je tožena stranka vlogo tožeče stranke v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla. V nadaljevanju obrazložitve navaja še, da je izvajalec del, in sicer tožeča stranka, ki je pravni naslednik D.D. s.p, v nasprotju z dovoljenjem za izvajanje del nezakonito izkoriščala mineralno surovino in da ji je zato pristojni inšpektor z odločbo prepovedal izvajanje del v kamnolomu A. z namenom izkoriščanja mineralne surovine. Niso ji pa bili naloženi takšni ukrepi, ki bi jih bilo nemogoče izvršiti brez podelitve rudarske pravice. V konkretnem primeru je bila namreč lastniku zemljišča že dovoljena sanacija nelegalnega kopa, ki se tudi že izvaja. Zato ni mogoče obenem podeliti tudi koncesije za sanacijo istega pridobivalnega prostora tožeči stranki. Poleg tega bi se z ozirom na vsebino vloge s posegom tožeče stranke območje sedanjega degradiranega območja bistveno povečalo. Način predlagane sanacije zato ne sledi določbi 4.7. točke 2. člena ZRud-1, ki določa, da je sanacija nelegalnega kopa izvedba rudarskih del z namenom, da se zaradi nezakonitih rudarskih del na prizadetem območju v največji možni meri vzpostavi prejšnje stanje, oziroma da to območje znova pridobi s prostorskim aktom zahtevane lastnosti.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Zlasti se ne strinja z ugotovitvijo, da gre v zadevi za isto upravno stvar, o kateri je že bilo odločeno s pravnomočnim aktom. Hkrati pa meni, da iz obrazložitve sklepa ni mogoče razbrati, kateri razlog je bil odločilen pri odločitvi – ali okoliščina, da je o zadevi že pravnomočno odločeno, ali ugotovitev, da koncesija v konkretnem primeru ni možna. Zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka in je sklep nezakonit že iz tega razloga. Poleg tega opozarja, da je ravnanje organa v zvezi z vlogo opredeljeno v določbah 40. člena ZRud-1, ki jih tožena stranka ni upoštevala in kar naj bi predstavljalo nadaljnjo bistveno kršitev pravil postopka, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti tudi iz tega razloga, obenem pa takšno ravnanje predstavlja napačno uporabo določb materialnega predpisa. Pred odločitvijo je tožena stranka vlogo tožeče stranke obravnavala vsebinsko in pri tem izvajala dokaze, ki jih je pridobila iz zemljiške knjige, od Upravne enote in od inšpekcije, ter na tej podlagi sprejela odločitev, ne da bi tožečo stranko pritegnila v postopek, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Tožeča stranka pa bi, če bi se jo seznanilo z ugotovitvami postopka, lahko prepričala toženo stranko, da se dovoljenje Upravne enote ne nanaša na isto upravno stvar, saj gre v tem primeru za odobrene tehnične rešitve po projektu za izvajanje del iz 50. člena ZRud, vloga za koncesijo pa se nanaša na pravico do rabe in razpolaganja z mineralno surovino v pridobivalnem prostoru, ki je večji od območja, ki ga določa omenjeno dovoljenje. Večji prostor sanacije je razen tega skladen s prostorskimi dokumenti, kot to sledi iz potrdila z dne 25. 10. 2010, ki ga je tožeča stranka priložila vlogi za koncesijo. Sicer pa po mnenju tožeče stranke ni v pristojnosti tožeče stranke, da ugotavlja, ali je predlagana sanacija skladna s prostorskimi dokumenti. S tem v zvezi je tožena stranka v nasprotju z zakonom zahtevala mnenje inšpekcije, s katerim ni seznanila tožeče stranke. Predvsem pa v zadevi ne gre za isto upravno stvar iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Zadevi sta po prepričanju tožeče stranke različni tako po vsebini, kot po obsegu. Glede obsega je treba upoštevati, da z izdano odločbo meje sanacije sploh niso bile določene po predpisih o rudarstvu, ki veljajo za pridobivalni prostor, in da zato na tej podlagi ni bilo mogoče presojati, ali gre za isti prostor in s tem za isto upravno stvar. Vloga tožeče stranke se nanaša na večji pridobivalni prostor, kot ga določa omenjeni projekt, zato zaključek tožene stranke, da gre za isto upravno stvar, ni pravilen. Poleg tega si nosilec dovoljenja za izvajanje del, kar predstavlja odločba Upravne enote, z njim pridobi le pravico do izvajanja del po projektu, ne pa tudi pravice do rabe in razpolaganja z mineralno surovino. Tudi iz tega razloga ne gre za isto upravno stvar in zato je izpodbijani sklep nezakonit tudi iz tega razloga. Podrejeno tožeča stranka dodaja, da ZRud-1 ne pozna več dovoljenja za izvajanje del in da zato ni jasno, kaj naj bi takšno dovoljenje po novem zakonu predstavljalo. V zvezi z izdanim dovoljenjem pa je bila izdana tudi sodba Upravnega sodišča, s katero se inšpekcijskemu organu nalaga, da ugotovi in opredeli, v čem je raba mineralne surovine v okviru omenjenega dovoljenja nezakonita. Tožena stranka tega ni naredila, temveč je izdala novo prepoved del do pridobitve koncesije in se hkrati spreneveda, da ni izdala ukrepa, s katerim bi tožeči stranki onemogočila dokončno izvedbo načrtovane sanacije.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ preizkusi zahtevo stranke in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Zavrže torej lahko zahtevo samo, če gre za isto upravno stvar, ta pa mora biti ista tako v dejanskem kot v pravnem pogledu.

V konkretnem primeru se odloča o vlogi (zahtevi) tožeče stranke za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje tehničnega kamna dolomit v pridobivalnem prostoru A. na delu parc. št. 227 in na delu parc. št. 228, obe k.o. B., Občina C. Gre torej za odločanje o podelitvi koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin za določeni pridobivalni prostor, ki se pod pogoji, ki jih določa ZRud-1, lahko podeli tudi brez javnega razpisa in ki se pridobi z odločbo o izbiri nosilca rudarske pravice (43. člen ZRud-1). O pridobitvi rudarske pravice za pridobivalni prostor, na katerega se nanaša vloga tožeče stranke, na način podelitve koncesije nedvomno še ni bilo odločeno, kot to dovolj jasno in nesporno sledi iz listin, ki so v spisih. Izdano je bilo dovoljenje za izvajanje del, s katerim so bile odobrene tehnične rešitve za izvajanje del pri sanaciji peskokopa A. na zemljišču s parc. št. 227 in 228, obe k.o. B. po revidiranem rudarskem projektu. Iz spisov tudi kot nesporno sledi, da je sanacija nelegalnega kamnoloma v teku. Odločeno je bilo torej in v teku je sanacija kamnoloma, in to na način, pri katerem rudarska pravica ni potrebna. Ni pa bilo odločeno o rudarski pravici niti ni iz spisov razvidno, da bi bilo zaradi izdanega dovoljenja za izvajanje sanacijskih del oziroma zaradi sanacije, ki je v teku, nemogoče pridobiti rudarsko pravico in da bi torej izdano dovoljenje za izvajanje del pridobitev rudarske pravice „pokrivalo“ po vsebini. Tega tudi ni mogoče razbrati iz določb ZRud-1, ki se nanašajo na izkoriščanje mineralnih surovin (IV. del zakona) in po katerih se kot razlog za zavrnitev (in ne za zavrženje) vloge za pridobitev rudarske pravice navaja le neskladnost pridobivalnega prostora z dokumenti o urejanju prostora ali pa že podeljena rudarska pravica za izkoriščanje za predlagani pridobivalni prostor. Da ne gre pri izdanem dovoljenju za izvajanje del in podeljeni rudarski pravici za isto upravno stvar, pa nenazadnje potrjuje tudi vsebina inšpekcijske odločbe, ki je bila izdana zaradi nezakonitega izkoriščanja mineralne surovine v zadevnem kamnolomu in na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Iz izreka izdane odločbe namreč sledi, da se prepoveduje izkoriščanje mineralne surovine brez podeljene rudarske pravice, iz obrazložitve pa še, da obseg izdanih inšpekcijskih ukrepov ne ovira izdaje zadevne koncesije. Čim pa je tako in ne gre za isto upravno stvar, ni podlage za zavrženje vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in s tem za izpodbijano odločitev.

Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovni postopek. Ker je izpodbijano odločbo odpravilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se v presojo ostalih tožbenih razlogov ni spuščalo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožeči stranki, skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila. O zahtevku za povračilo plačane sodne takse ni odločalo, ker se le-ta v primeru, ko je tožbi ugodeno, vrne tožeči stranki po uradni dolžnosti.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).