Jedro

Ker se je začasno odsotni delavki dne 22. 9. 2014 iztekel dopust za nego in varstvo otroka in je tako tudi prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, tožnica pa ostala na delu tudi po poteku časa oziroma po prenehanju razloga, zaradi katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (delala je še dva dni po 22. 9. 2014), je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmeja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da se je tožničina pogodba o zaposlitvi št. ..., sklenjena za delovno mesto referent za določen čas od 1. 12. 2013, transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter da tožnici delovno razmerje dne 22. 9. 2014 ni zakonito prenehalo, zato jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in jo za čas od 23. 9. 2014 do poziva na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Posledično navedenemu je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 23. 9. 2014 dalje obračunati plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu referent v višini 973,62 EUR bruto, od navedenih bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 850,70 EUR na transakcijski račun pooblaščenca, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (pravilno: zoper izpodbijani del sodbe) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljenega, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pri tem pa zmotno štelo, da je tožnici delovno razmerje prešlo v nedoločen čas. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na obvestila tožnici in tožnici nadrejeni delavki. Tožnica, kot njena nadrejena sodelavka A.A., sta bili seznanjeni s tem, da se 22. 9. 2014 delavka B.B. vrne na delo, ker se je zaključuje dopust za nego in varstvo otroka. Seznanitev je opravil nadrejeni delavec C.C.. ZDR-1 ne opredeljuje dolžnosti delodajalca, da delavca pisno, ustno, ali kako drugače obvesti o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki je dvostranski konsenzualni akt dveh pogodbenih strank. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico za določen čas sklenjena za čas nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu, bi ta pogodba tudi brez posebnega obvestila prenehala po samem zakonu z zavrnitvijo nadomeščanje delavke oziroma najkasneje 30. 10. 2014. Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja je bilo nepotrebno. Kadar je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi nadomeščanja odsotnega delavca, takšna pogodba preneha z dnem, ko se takšen delavec vrne na delo oziroma z dnem, ko bi se moral vrniti na delo. Obdobje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno od 1. 12. 2013 do 30. 11. 2014. Do vključno 30. 11. 2014 je imela tožena stranka možnost in pravico tožnici ohranjati pogodbeno razmerje, saj sta se stranki tako dogovorili. A.A. ni imela nobenih pooblastil uprave, zato njenih odredb tožnici ne gre razumeti kot izraz volje tožene stranke, ki bi slednjo zavezovale v smislu soglasja tožene stranke k nadaljevanju delovnega razmerja. Merodajno za odločitev je, da je tožena stranka obvestilo poslala tako tožnici kot nadrejeni delavki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je jasno navedlo, zakaj je odločilo tako kot to izhaja iz izreka sodbe in tudi navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Razlogi o odločilnih dejstvih so, da je tožnica po vrnitvi delavke B.B., še dva dni po vrnitvi delavke z dopusta za nego in varstvo otroka delala na svojem delovnem mestu, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice ter prič C.C., A.A., D.D., E.E. in F.F., ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter posledično zahtevku in reintegracijo za reparacijo za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 11. 2013 na delovnem mestu referent v poslovnem področju, v okviru splošne službe, oddelka G. za določen čas od 1. 12. 2013 do 30. 11. 2014 oziroma za določen čas od 1. 12. 2013 do vrnitve delavke B.B. s porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka, s polnim delovnim časom, v trajanju 40 ur na teden in 3 mesečnim poskusnim delom, kot to določa 4. člen pogodbe o zaposlitvi. Med strankama ni bilo sporno, da se je začasno odsotni delavki dne 22. 9. 2014 iztekel dopust za nego in varstvo otroka in tako tudi prenehal razlog, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri čemer je tožena stranka tožnico z dnem 22. 9. 2014 odjavila iz pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti.

7. Pritožba navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) ne opredeljuje dolžnosti delodajalca, da delavca pisno, ustno ali kako drugače obvesti o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker je pogodba o zaposlitvi dvostranski konsenzualni akt dveh pogodbenih strank. Navedeno sicer drži, vendar za rešitev konkretnega spora ni relevantno, saj 56. člen ZDR-1 določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po izteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navedeno je kot relevantno štelo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnica ostala na delu tudi po poteku časa oziroma razloga, zaradi katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (do vrnitve delavke B.B. s porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka) in sicer je delala še dva dni po 22. 9. 2014, kar so potrdile tudi številne zaslišane priče, tako E.E., D.D., kot tudi priči A.A. - tožničina nadrejena in C.C., pristojen za urejanje kadrovskih zadev. Navedeno potrjuje tudi listinska dokumentacija, ki jo je predložila tožnica, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica dne 23. 9. 2014 na službeni poti, pri čemer je po odredbi nadrejene A.A., vodje arhiva, prevzela službeni avto in se odpeljala v H., kar je bilo sicer običajno že od maja 2014. Dne 24. 9. 2014 je tožnica prav tako zjutraj prevzela službeno vozilo in se po navodilu nadrejene A.A. odpeljala v I., kjer je poiskala zahtevano arhivsko gradivo - veliko število fasciklov, ki so jih po računalniku iskali prejšnji dan, nato pa se vrnila v J.. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica vedela, kdaj ji preneha delovno razmerje, saj pogodba natančnega datuma ni določala, pač pa je določala, da se sklepa delovno razmerje od 1. 12. 2013 do 30. 11. 2014 oziroma do vrnitve delavke B.B. s porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka.

8. Datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi je bil sicer določljiv, ne pa tudi določen, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka tožnici ni preprečila dela po prenehanju razloga pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pač pa ji je celo dva dni odrejala delovne naloge. Tožnica je tudi pojasnila, da se je kakšen mesec pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v kadrovski službi oglasila in vprašala, kako je z njeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer so ji v zvezi z delovnim razmerjem povedali, da je to poslovna skrivnost, kar je povedala nadrejeni A.A., ki ji je konkretno zabrusila, naj se nanjo v zvezi s tem ne obrača, ker nima s kadrovskimi zadevami nič, saj je to stvar C.C.. Priča A.A. je tudi pojasnila, da ji C.C. ni naročil, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi in naj ne hodi v službo.

9. Pritožbeno sodišče navaja, da je organizacija delovnega procesa avtonomna pravica tožene stranke, ki pa seveda mora organizirati delovni proces tako, da ne krši delovnopravne zakonodaje. Tako je nerelevanten pritožbeni ugovor tožene stranke o tem, da A.A. ni imela pooblastil uprave, da bi lahko odločala o delovnem razmerju tožnice. ZDR-1 navedenega ne določa, pač pa izrecno določa, da pride do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas iz razloga, če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnica ni samovoljno delala pri toženi stranki dne 23. 9. 2014 in 24. 9. 2014, pač pa je izvrševala delovne naloge, ki jih je naložila njena nadrejena vodja.

10. Tožnica je prejela pisno obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi šele 24. 9. 2014 z navadno pošto, kar tožena stranka tudi ni prerekala, pač pa je zatrjevala, da je obvestilo poslala zgolj zaradi tožničine prošnje. Tako tožnica ni bila pravočasno obveščena o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa tudi ni mogla vedeti, kdaj ji preneha delovno razmerje glede na določilo pogodbe o zaposlitvi (do vrnitve B.B. s porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka). Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas do 30. 11. 2014, kar pomeni, da je bila zakonita vse do tega trenutka. Dejstvo, da je C.C., zadolžen pri toženi stranki za kadrovske zadeve, dne 18. 9. 2014 F.F. napisal, da je govoril s tožnico, ki mu je potrdila, da je seznanjena, da je njen zadnji delovni dan 22. 9. 2014, na odločitev v predmetni zadevi ne more imeti vpliva, saj ne gre za obvestilo tožnici, pač pa za komunikacijo med zaposlenimi tožene stranke.

11. Tožničina predpostavljena vodja A.A. je na zaslišanju jasno izpovedala, da s strani kadrovske službe ni prejela nikakršnega uradnega obvestila oziroma pravočasnega obvestila, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi z dnem 22. 9. 2014. Ker tožena stranka tožnici ni preprečila njenega dela 23. 9. in 24. 9. 2014, pač pa jo je celo poslala na službeno pot s službenim vozilom v H. in I., je tudi po oceni pritožbenega sodišča prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas po določilih 56. člena ZDR-1. Posledično navedenemu je tožena stranka dolžna tožnici za čas od prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejela, če bi delala v višini 973,62 EUR bruto, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec.

12. Pritožba sicer nepravilno navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo iz 54. člena ZDR (pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnici sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 28. 11. 2013 in ji je tudi delovno razmerje prenehalo 22. 9. 2014, oboje pa je v času veljavnosti novega ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013 in ki posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ureja v 56. členu), vendar pa navedeno ne vpliva na odločitev, prav tako je tudi sicer dikcija členov tako po starem kot po novem ZDR enaka.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.