Jedro

Po določilu 34. člena zakona o nepravdnem postopku (naprej ZNP) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva je torej po določbah ZNP izjema in ne pravilo. V drugem odstavku 111. člena ZNP, na katerega se vlagateljica revizije tudi sklicuje, je določeno, da je revizija dovoljena proti odločbi sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. Toda tako zakonito določilo v ZNP pa je bilo sprejeto v času, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je stanovanjsko pravico opredeljeval ne kot čisto premoženjsko pravico ampak kot pravico posebne vrste. Ob taki naravi stanovanjske pravice je zakonodajalec tudi v nepravdnem postopku (111. člen ZNP) dopustil revizijo proti drugostopnim odločbam, s katerimi se je odločalo o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91, naprej SZ), ki je že veljal v času, ko je predlagateljica v tem primeru sprožila obravnavani nepravdni postopek, pa stanovanjske pravice ne pozna več. Pozna le najemna razmerja, ki pa so po svoji pravni naravi premoženjska razmerja. Zato izpodbijana pravnomočna odločba sodišča druge stopnje ni odločba, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja v pomenu drugega odstavka 111. člena ZNP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se za najemnico stanovanja št. 17, ki se nahaja v IV. nadstropju stanovanjskega objekta P. v R., določi predlagateljica M. Č., nasprotni udeleženec pa da se mora izseliti v roku 90 dni po pravnomočnosti sklepa. Na pritožbo nasprotnega udeleženca je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da ostane najemnik stanovanja S. Č. in da se je predlagateljica dolžna izseliti iz spornega stanovanja v 60 dneh po pravnomočnosti sklepa.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo predlagateljica, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da naj se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ali spremeni. V reviziji izvaja, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določila 57. člena stanovanjskega zakona, ker ni pravilno presodilo odločilnih okoliščin. Tako bi moralo upoštevati, da je v spornem stanovanju ostala predlagateljica in sama plačevala vse stroške bivanja, da premoženjske razmere nasprotnega udeleženca niso slabše od njenih, da je slabšega zdravstvenega stanja in da je za razvezo odgovoren nasprotni udeleženec.

Nasprotni udeleženec na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določilu 34. člena zakona o nepravdnem postopku (naprej ZNP) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva je torej po določbah ZNP izjema in ne pravilo. V drugem odstavku 111. člena ZNP, na katerega se vlagateljica revizije tudi sklicuje, je določeno, da je revizija dovoljena proti odločbi sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. Toda tako zakonito določilo v ZNP pa je bilo sprejeto v času, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je stanovanjsko pravico opredeljeval ne kot čisto premoženjsko pravico ampak kot pravico posebne vrste. Ob taki naravi stanovanjske pravice je zakonodajalec tudi v nepravdnem postopku (111. člen ZNP) dopustil revizijo proti drugostopnim odločbam, s katerimi se je odločalo o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91, naprej SZ), ki je že veljal v času, ko je predlagateljica v tem primeru sprožila obravnavani nepravdni postopek, pa stanovanjske pravice ne pozna več. Pozna le najemna razmerja, ki pa so po svoji pravni naravi premoženjska razmerja. Zato izpodbijana pravnomočna odločba sodišča druge stopnje ni odločba, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja v pomenu drugega odstavka 111. člena ZNP, na katerega se vlagateljica izrecno sklicuje. Ker iz navedenih razlogov izhaja, da predlagateljičina revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (členi 392 in 400 ZPP v zvezi s 34. in 37. členom ZNP).