Jedro

Opis prostorskih meja stvarne služnosti v nasprotni tožbi ne zadošča standardu iz 19. člena ZZK-1, saj sta natančno določeni le širina in dolžina poti ter stran neba, kjer poteka služnostna pot, kar pa ne omogoča natančne predstave, kje pot dejansko poteka. Sodišče je dolžno v okviru materialno procesnega vodstva stranko opozoriti naj popravi tožbeni zahtevek. Iz zahtevka mora izhajati jasen obseg pravice služnostnih upravičencev ter z merili, ki jih zahteva 19. člen ZZK-1, opredeljena služnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za ugotovitev obstoja stvarne služnosti in ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine 841/2 k. o. ... (ID ...) obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po že obstoječi makadamski poti, ki poteka preko severozahodnega dela v dolžini 41 m in širini 3,5 m služeče nepremičnine parc. št. 841/20 (ID ...) k. o. ... (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po tožbi, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico na splošnem skupnem delu stavbe v etažni lastnini na parc. št. 841/20 k. o. ..., ki jo imajo v solasti tožniki, še posebej pa sta dolžna opustiti vsakršne vožnje po tej nepremičnini ter da se tožencema pod pretnjo denarne kazni 5.000 EUR prepove na tak ali drugačen način vznemirjati tožnike oz. posegati v njihovo lastninsko pravico na nepremičnini (II. točka izreka). Odločilo je, da so tožniki dolžni tožencema povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.128,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Pritožujejo se tožniki (po nasprotni tožbi toženci) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnikov ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev je materialnopravno napačna, kar je posledica nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, saj sodišče ni izvedlo vseh s strani tožnikov predlaganih dokazov. Odločitve o zavrnitvi dokazov ni obrazložilo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Predlagani dokazi (zgodovinski kronološki izpisek iz ZK in poizvedbe pri Občini) bi pokazali, da zaslišani priči iz Občine (A. A. in B. B.) očitno nista poznali pravega pravnega statusa nepremičnine in sta mimo dejanskega stanja govorili o lastništvu Občine, kar je bistvenega pomena za postopek. Ogled na kraju samem pa je pomemben z vidika dokazovanja navedb glede okoliščine, da imata toženca dostop preko svoje nepremičnine, ki je predviden z javne ceste, medtem ko sporna pot poteka dejansko povsem ob hiši tožnikov, preko dvorišča, kar je nevarno ter prekomerno in po nepotrebnem obremenjuje nepremičnino in predstavlja nevarnost za prebivalce nepremičnine. Zato je napačno stališče, da okoliščine, ki so moteče, ne presegajo običajne rabe makadamske poti. Sodišče je tudi napačno zavrnilo ugovor litispendence. Tožniki so bili dvojno izigrani, saj jim je Občina prodala nepremičnino brez kakršnegakoli bremena, potem pa je v drugem postopku P 00/2018 pripoznala zahtevek tožencev glede obstoja služnosti po parceli 841/18 k. o. ... To ni sprejemljivo, slabo pravdanje Občine ne bi smelo imeti vpliva na odločitev sodišča v tej zadevi. Tudi sam nasprotni zahtevek tožencev ni sklepčen in mu sodišče ne bi smelo ugoditi zaradi spremenjenih predpisov, med drugim sedaj veljavnega Zakona o katastru nepremičnin, saj mora obstajati tudi grafični prikaz območja služnosti, sicer služnosti v kataster nepremičnin ni mogoče vpisati. Zato bi sodišče moralo zahtevek po nasprotni tožbi zavreči ali zavrniti. Sporna pot ne more biti široka 3,5 m in dolga 41 m, saj je širša od predpisov s tega področja, pri čemer pa mora služnost v čim manjši meri obremenjevati služečo nepremičnino. Sploh pa nepremičnina 841/20 k. o. ... v obdobju, za katero je sodišče štelo, da teče priposestvovalna doba, ni mogla biti predmet priposestvovanja stvarne služnosti. Nesprejemljivo je namreč stališče sodišča, da vse od uveljavitve ZLNDL dne 25. 7. 1997 splošno ljudsko premoženje ni več obstajalo. Za presojo statusa nepremičnine je ključen izpisek iz zemljiške knjige, ki je edini, ki ustvarja pravne posledice za nepremičnino. Vsakdo, ki je vpogledal v izpis iz zemljiške knjige, se je lahko zanašal, da gre pri obravnavani nepremičnini za javno dobro. Občina je leta 2019 prodala nepremičnino tožnikom, kar pomeni, da so kupili bremen prosto nepremičnino. Do leta 2019 je bila obravnavana nepremičnina vpisana kot javno dobro občine in do priposestvovanja ni moglo priti. Od leta 1958 do leta 2019 služnostne pravice na nepremičnini nihče ni mogel priposestvovati. Leta 2019 je nepremičnina izgubila status javnega dobra. Sodišče je tako napačno štelo, da je Občina 25. 7. 1997 na tej nepremičnini dobila lastninsko pravico in je s tem začela teči priposestvovalna doba 20 let. Do tega ni moglo priti, ker je zemljiškoknjižno stanje izkazovalo drugačno situacijo. Še toliko bolj pa je odločitev napačna, ker imata toženca na voljo pot do svojih nepremičnin z javne ceste. Pritožujejo se tudi zoper stroškovno odločitev, ki ni obrazložena, saj ni razvidno, katere stroške je sodišče tožencema priznalo.

3. Toženca (po nasprotni tožbi tožnika) v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki nepremičnino 841/20 kupili leta 2019 od Občine ter da je bila nepremičnina splošno ljudsko premoženje in je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) 25. 7. 1997 postala zasebna lastnina Občine, ki je na nepremičnini na dan uveljavitve ZLNDL imela pravico uporabe. Na podlagi izpovedb pravdnih strank in vseh zaslišanih prič (C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., A. A. in B. B.) je ugotovilo, da so toženca in njuni pravni predniki pot, ki poteka po nepremičnini 841/20, uporabljali od leta 1967 dalje ter da tožniki uporabi poti s strani tožencev vse do vložitve tožbe v tem postopku niso nasprotovali. Zaključilo je, da so podani pogoji za priposestvovanje služnosti po 217. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

6. Da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožnikov predlaganih dokazov, in sicer ogleda, vpogleda v zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige ter poizvedb pri Občini glede pravnega statusa nepremičnine 841/20, ne drži, niti ne, da je zavrnitev dokazov povsem neobrazložena. Sodišče je v 18. točki izpodbijane odločbe navedlo, da izvedenih dokazov, ki za odločitev v zadevi niso pomembni, ni upoštevalo, iz enakega razloga pa ni upoštevalo vseh predlaganih dokazov. Izvedba ogleda ni potrebna, saj med pravdnima strankama stanje v naravi, ki je vidno tudi iz slik v prilogah, ni bilo sporno. Toženca nista prerekala navedb tožnikov, da imata do svoje nepremičnine direkten dostop z javne ceste 839/7, da imata tam tudi znižan pločnik in robnik. Toženca sta ugovarjala le, da bi bila izdelava nove poti povezana z nesorazmernimi stroški. Glede vpogleda v zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek pritožba zmotno meni, da dokaz ni bil izveden, saj je sodišče prve stopnje vanj vpogledalo in nanj tudi oprlo svoje ugotovitve glede pravnega položaja nepremičnine 841/20 (10. točke obrazložitve). Pritožniki so zaradi pravnega položaja nepremičnine 841/20, ki je po njihovem mnenju predstavljala javno dobro do leta 2019, predlagali poizvedbe pri Občini. Dokaz s poizvedbami je neprimeren dokaz, saj je pravni položaj nepremičnine 841/20 razviden iz zemljiškoknjižnega izpiska. Zato je zavrnitev tega dokaza utemeljena.

7. Pritožba zmotno meni, da je nepremičnina 841/20 predstavljala javno dobro. To iz zemljiškoknjižnega izpiska ne izhaja. Z uveljavitvijo ZLNDL 25. 7. 1997 ni bila več splošno ljudsko premoženje. Občina je na tej nepremičnini imela pravico uporabe in je na podlagi določila prvega odstavka 5. člena ZLNDL, kot je materialno pravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pridobila lastninsko pravico na izviren način z dnem uveljavitve ZLNDL. Od uveljavitve ZLNDL do vložitve nasprotne tožbe 28. 6. 2019 je 20 letna priposestvovalna doba za priposestvovanje stvarne služnosti potekla. Stališče pritožbe, da stvarne služnosti od leta 1958 do 2019 zaradi določila 55. člena Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) nihče ni mogel priposestvovati1, je neutemeljeno, saj od uveljavitve ZLNDL nepremičnina 841/20 ni bila več v družbeni lastnini. Okoliščina, da imata toženca na voljo pot do svojih nepremičnin, v postopku za ugotovitev obstoja stvarne služnosti ni relevantna (relevantna bi bila lahko v morebitnem postopku za prenehanje služnosti po 222. člena SPZ).

8. Ugovor litispendence je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Iz sodbe na podlagi pripoznave Okrajnega sodišča v Krškem P 00/2018, s katero je bil ugotovljen obstoj stvarne služnosti po poti, ki poteka po nepremičnini 841/18, izhaja, da je bila tožba v delu, ki se je nanašal na nepremičnino 841/20, umaknjena. Zato ugovor litispendence ni podan.

9. Utemeljena pa je pritožbena navedba glede zahtevka za ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Sodišče je ugodilo zahtevku, da obstoji služnostna pravica hoje in vožnje po že obstoječi makadamski poti, ki poteka preko severozahodnega dela v dolžini 41 m in širine 3,5 m služeče nepremičnine 841/20 k. o. ... v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine 841/2 k. o. ... Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 19. členu določa, da morajo biti prostorske meje v zemljiški knjigi vpisane stvarne služnosti natančno opisane. Kot izhaja iz spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022, stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti, zato mora biti oboje natančno opisano (14. točka sklepa II Ips 32/2022). Opis prostorskih meja stvarne služnosti v nasprotni tožbi ne zadošča standardu iz 19. člena ZZK-1, saj sta natančno določeni le širina in dolžina poti ter stran neba, kjer poteka služnostna pot, kar pa ne omogoča natančne predstave, kje pot dejansko poteka. Sodišče je dolžno v okviru materialno procesnega vodstva stranko opozoriti naj popravi tožbeni zahtevek. Višje sodišče zato opozarja, da mora iz zahtevka izhajati jasen obseg pravice služnostnih upravičencev ter z merili, ki jih zahteva 19. člen ZZK-1, opredeljena služnost. 10. Ostale pritožbene navedbe za odločitev pritožbenega sodišča niso odločilne, zato nanje ni posebej odgovarjalo (prvi dostavek 360. člena ZPP).

11. Ker je pritožba, ki izpodbija odločitev o ugotovitvi obstoja stvarne služnosti poti po nepremičnini 841/20 zaradi zmotne uporabe 19. člena ZZK-1 utemeljena, od odločitve o utemeljenosti nasprotne tožbe pa je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku za prepoved vznemirjanja, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Če bosta toženca v ponovljenem sojenju ustrezno popravila tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in v zvezi s tem predlagala ustrezne dokaze, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno, ob upoštevanju dosedanje trditvene podlage in dokazov, presoditi obstoj pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti in njen obseg.

12. Za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje se je pritožbeno sodišče odločilo, ker bi v nasprotnem primeru nesorazmerno poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS) in v pravico do kontradiktornega postopka. Ocenilo je, da razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj se bo postopek na sodišču, ki je bližje strankam postopka in predmetu spora, lahko izvedel hitreje in z manj stroški.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Tudi sicer je 55. člen ZTLR določal, da se stvarna služnost ne more priposestvovati zgolj na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Kaj je družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi, pa je določal 223. člen Zakona o združenem delu (VSL I Cp 1395/2022, II Ips 34/2000).