Jedro

Zastavna pravica na nepremičnini je bila ustanovljena na podlagi pravnega posla. Za presojo (ne)dopustnosti izvršbe zaradi zatrjevane (so)lastninske pravice tožnika je zato ključnega pomena dobra vera in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tožnik bi s svojim zahtevkom lahko uspel le, če bi uspel izpodbiti domnevo, da toženec ni vedel, da podatki v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja oziroma da ni bil dobroveren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča I. stopnje.

II. Tožnik sam krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožnika glede nedopustnosti izvršbe zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da mora tožnik toženi stranki plačati stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo, ob zmotnem materialnopravnem izhodišču pa je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, sodišče pa se ni opredelilo do več trditev tožnika. Bistveni zaključek sodišča prve stopnje je bil, da naj bi bil toženec v času sklepanja posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke z družbo V. P. d.o.o. dne 26.11.2010 v dobri veri, da je družba V. P. d.o.o. solastnik predmetne nepremičnine do 1/3, zato naj bi bila kasnejša dogajanja irelevantna. Pri tem je sodišče prezrlo več pomembnih okoliščin, in sicer da sta tožnik in družba V. P. d.o.o. pred zaključkom obravnavanja v tej zadevi uskladila napako in popravila solastniški delež nepremičnine iz prvotno zapisane 1/3 na 1/6. Sodišče se tudi ni jasno opredelilo do trditve tožnika o obsegu njegovega solastnega deleža navedene stavbe pred prodajo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je pri predmetni stavbi, kjer je etažiran samo del pritličja, navkljub vknjiženim idealnim solastnim deležem prostorsko s sodno poravnavo v celoti določeno, kateri posamezni deli stavbe fizično pripadajo posameznim solastnikom. Tožniku je pred prodajo pripadala srednja vertikalna tretjina stavbe. Med strankama ni bilo sporno, da tožnik družbi V .P. ni prodal pritličnih prostorov. Če bi obveljala odločitev prvostopenjskega sodišča, bi tožnik izgubil tudi tisti solastniški delež po stanju katastra oziroma zemljiške knjige, katerega dejanski lastnik je še vedno in temu toženec tudi ne oporeka. Ker je tožnik posebej poudarjal, da ni lastnik podstrešja niti na vzhodni niti na zahodni tretjini stavbe, bi bilo o tem dejstvu potrebno zaslišati predstavnika družbe V. P. d.o.o., da bi pojasnil to okoliščino. V kupni pogodbi zapisana izmera podstrešja 146,10 m2 je napačna. Opozarja, da ni mogel prodati V. P. dela podstrešja, ki sploh ni bilo njegovo. Sodišče se ni opredelil do okoliščine, zakaj se je zemljiškoknjižno dovolilo nanašalo samo na ¼ stavbe, čeprav tudi to ni točno. Med pravdnima strankama je nesporno, da izvršba v korist toženca ne poteka na prostore v pritličju, ampak samo na prostore v nadstropju in na podstrešju. V smislu navedenega je tudi napačen zaključek sodišča, da je za pravdo nepomembna okoliščina, da pritlični prostori srednjega dela niso predmet izvršbe. Tožnik je prepričan, da je uspel dokazati, da prejšnji solastni delež 1/3 družbe V.P. d.o.o. ne odraža realnega stanja v naravi, ki je takšno, kot ga je opisal pred prvostopenjskim sodiščem in kot je sedaj tudi stanje v zemljiški knjigi. Tako ne drži tudi zaključek sodišča, da je bil toženec glede višine solastnega deleža družbe V. P. d.o.o. ves čas v dobri veri, saj je sam pojasnil, kaj si je predstavljal, da takšen delež obsega, kar pa je v nasprotju z dejanskim stanjem. Toženec je bil torej v slabi veri ves čas, saj je vedel, katere prostore je družba V. P. d.o.o. kupila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tretji lahko s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (3. odstavek. 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ v zvezi s 64. členom ZIZ). Velja, da tretji lahko izvršbo upniku prepreči, če ima takšno pravico, zaradi katere bi bilo tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar, poseženo v njegov pravni položaj tretjega in bi zato dolžniku lahko odtujitev preprečil. Toženec v izvršbi zahteva prodajo 1/3 nepremičnine, stavbe 1541 k.o. X. na podlagi pogodbeno pridobljene zastavne pravice na navedenem deležu nepremičnine hipotekarnega dolžnika – družbe V.P. d.o.o.. V času ustanovitve hipoteke v korist toženca je bil kot zemljiškoknjižni lastnik do 1/3 vknjižen dolžnik oziroma družba V. P. d.o.o., ki je navedeni solastni delež nepremičnine pridobila na podlagi pogodbe z dne 30.3.2010 in dodatka z dne 11.11.2010 (1). Tožnik je zatrjeval, da je izvršba nedopustna na 1/6 zastavljenega solastnega deleža, ker ima na tem delu (so)lastninsko pravico dejansko on. V konkretnem primeru sta si tako nasproti stali trditev toženca, da je hipoteko na 1/3 predmetne nepremičnine pridobil na podlagi zaupanja v podatke zemljiške knjige ter trditev tožnika, da je dejanski solastnik obravnavane nepremičnine do 1/6. Pri pogodbeno ustanovljeni zastavni pravici sta ključnega pomena dobra vera in načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kar pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (2). Prvostopenjsko sodišče je natančno in zadostno obrazložilo, zakaj šteje, da se je toženec upravičeno zanašal na podatke iz zemljiške knjige in da je posledično varovan z načelom zaupanja v zemljiško knjigo. Tožnik bi s svojim zahtevkom uspel, če bi uspel izpodbiti domnevo, da toženec ni vedel, da podatki v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja oziroma da ni bil dobroveren. Tega pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjeval. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da sta tožnik in družba V. P. d.o.o. pred zaključkom obravnavanja v tej zadevi uskladila napako in popravila solastniški delež nepremičnine iz prvotno zapisane 1/3 na 1/6, sodišče pa tega dejstva ni upoštevalo. Sodišče tega dejstva utemeljeno ni upoštevalo, saj je nastalo po pridobitvi veljavne pogodbene zastavne pravice toženca na dolžnikovem solastnem deležu 1/3 nepremičnine. Prav tako je neutemeljen očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditve tožnika o obsegu njegovega solastnega deleža navedene stavbe pred prodajo, da ni upoštevalo, da je bilo s sodno poravnavo z dne 17.12.1962 med solastniki v celoti določeno, kateri posamezni deli stavbe pripadajo posameznim solastnikom in da tožnik ni mogel prodati dolžniku dela podstrešja, ker ni njegovo.

Načelo, da na drugega ni mogoče prenesti več pravic, kot jih ima posameznik sam, se v solastninskih razmerjih nanaša na idealni delež stvari in ne na stvar samo. Toženec je bil tretjinski solastnik sporne nepremičnine in s tem idealnim deležem je tudi razpolagal, zato ne drži, da je na drugega prenesel več pravic, kot jih je imel sam. Tožnik je šele leta 2012 z družbo V. P. d.o.o. sklenil dodatek h kupni pogodbi, s katero naj bi pogodbenika zemljiškoknjižno stanje uskladila z namenom, ki naj bi ga zasledovala že ob sklenitvi kupne pogodbe z dne 30.3.2010 (3). Ne glede na navedeno pa iz tožnikovih pritožbenih navedb izhaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da izvršba v korist toženca ne poteka na prostore v pritličju, ampak samo na prostore v nadstropju in na podstrešju. Očitno pa je sporno, ali toženec upravičeno predlaga izvršbo na podstrešju ne le na srednji vertikalni tretjini stavbe, ampak tudi na vzhodnem in zahodnem delu stavbe, torej tistem delu, ki naj bi bil predmet kupoprodajne pogodbe in s katerim, potrditvah pritožbe, tožnik ni mogel razpolagati, ker da ni njegov. Če je tako oziroma če na tem delu nima pravice, ki bi preprečevala izvršbo, glede tega dela tudi ne bi mogel zahtevati ugotovitve nedopustnosti izvršbe. To bi lahko zahteval tisti, ki bi na tem delu podstrešja zatrjeval pravico, ki preprečuje izvršbo. Očitno je spor pogojevan prav z okoliščino, da je tožnik kot predmet prodaje dolžniku (v naravi) označil celotno podstrešje v izmeri 146,10 m2. Celotno podstrešje pa je dolžnik pred zastavitvijo nepremičnine tudi pokazal tožencu, ki je zato, kot je navedel, štel, da pokazana kvadratura ustreza velikosti solastnega deleža 1/3. Tožencu tako ni mogoče očitati, da ni pošteno zaupal v podatke zemljiške knjige (1. odstavek 8. člena ZZK-1). Po drugi strani bi bilo tožniku mogoče očitati neskrbnost, če ni poskrbel za pravilen vpis svoje pravice v zemljiško knjigo (2. odstavek 8. člena ZZK-1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), potem, ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350 člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP. Tožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1) Dodatek k pogodbi z dne 11.11.2010 ni bil del dokaznega gradiva.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 972/2006, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2220/2011 z dne 15.2.2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1335/2011 z dne 24.4.2012 in sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-128/03 z dne 27.1.2005. (3) Tožnik ni nikoli zatrjeval, da naj bi bil vpis 1/3 solastnega deleža posledica pomotnega vpisa.