Jedro

Izpovedba priče bi bila le posreden dokaz (o vsebini korespondence), medtem ko je imel toženec možnost predložiti neposreden dokaz, tj. e-mail korespondenco sámo. Toženec ni pojasnil, zakaj ne predlaga neposrednega dokaza, zato je bil predlog za izvedbo posrednega dokaza pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka).

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.174,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka dalje do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ostane v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa (glede plačila 38.978,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 36.416,10 EUR od 13. 8. 2014 dalje do plačila ter od zneska 2.561,93 EUR od 30. 8. 2014 dalje do plačila) in v tretjem odstavku izreka sklepa glede izvršilnih stroškov 289,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od prejema sklepa o izvršbi, tj. od 17. 9. 2014 dalje do plačila. V preostalem delu (tj. za zakonske zamudne obresti od zneska 2.561,93 EUR od 14. 8. 2014 do 29. 8. 2014 dalje do plačila) je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.508,02 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V tem postopku je tožnik od toženca zahteval plačilo za pohištvo, ki ga je decembra 2012 dobavil tožencu, in sicer na podlagi več prodajnih pogodb v skupnem znesku 36.416,10 EUR. Poleg tega naj bi toženec dolgoval še 20,00 EUR manipulacijskih stroškov, 2.561,93 EUR zamudnih obresti za čas od zapadlosti posamezne terjatve do dne 12. 8. 2014 ter zamudne obresti od 13. 8. 2014 dalje do plačila.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec in predlaga njeno razveljavitev ter ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da je bila sodba izdana v njegovi odsotnosti oz. mu je bil - zaradi neudeležbe na zadnjem naroku - onemogočen dodatni zagovor in obrazložitev (in to kljub temu, da je pravočasno prosil za preložitev glavne obravnave). Nadalje očita, da prevzemnik dolga toženca (D. S.) sploh ni bil vabljen in zaslišan na sodišču, ki tudi ni upoštevalo njegove izjave o prevzemu dolga, niti ni sledilo njegovemu predlogu, da na glavno obravnavo pripelje svojega in cenejšega sodnega tolmača, s čimer mu je bilo, zaradi njegove finančne stiske in posledične nezmožnosti plačila predujma, onemogočeno zaslišanje že omenjene ključne priče. Ta naj bi bil pripravljen iz Švice na narok priti na lastne stroške in tudi priznati, da je celotni dolg prevzel sam. Očita še, da ni bil zaslišana kot priča V. Č., ki naj bi bil po njegovem tudi ključna priča. Toženec je prepričan, da je z izpodbijano sodbo oškodovan. Tožnik naj mu tudi ne bi poslal specifikacije računov, zaradi česar tožnik ne more dokazati, kaj in za kakšno ceno naj bi bilo po izstavljenih računih prodano; prodano je bilo staro pohištvo, poškodovan razstavni eksponat. 4. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter zahteval in opredelil stroške v zvezi s podanim odgovorom. Navaja, da je dejstvo, da je tožnik pohištvo dobavil in tako svojo obveznost iz prodajne pogodbe v celoti izpolnil, med strankama nesporno. Toženec je namreč že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da je tožnik izstavil in dobavil pohištvo po izstavljenih računih v skupnem znesku 36.396,10 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe po njegovem jasno izhaja, da toženec upravičenih razlogov za preložitev naroka ni izkazal in očitno zavlačuje postopek. Sodišče je po njegovem pravilno zavrnilo dokazna predloga toženca za zaslišanja prič D. S. in V. Č., prvega zaradi neplačila predujma za sodnega tolmača. Sodišče je po mnenju tožnika toženca pravilno prepoznalo kot dolžnika v spornem razmerju, prav tako pa je sodišče pravilno zavrnilo navedbe toženca, da naj bi imelo pohištvo stvarne napake.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva in nanje pravilno apliciralo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku odgovoren za izpolnitev obveznosti za dobavljeno pohištvo (239. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Toženec je že sam v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel, da mu je tožnik dobavil pohištvo po izstavljenih računih v skupnem znesku 36.396,10 EUR. Že zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ne more dokazati, kaj in za kakšno ceno naj bi po izstavljenih računih bilo prodano; gre za nesporna dejstva, ki se ne dokazujejo (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8. Pravilna in docela prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da D. S. ni prevzel toženčevega dolga: tožencu ni uspelo dokazati, da je tožnik privolil v spremembo dolžnika, s čimer je v razmerju do upnika (tožnika) še naprej vezan zgolj dolžnik - toženec (sodba o tem obširneje v 10. do 15. točki obrazložitve). To sicer ne izključuje možnosti, da se je omenjeni D. S. tožencu zavezal, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti tožniku. Vendar to ni prevzem dolga (427. člen OZ), ampak prevzem izpolnitve (434. člen OZ), ki pa za sporno pogodbeno razmerje ni relevanten.

9. Za ugotovitev dejstva, ali je tožnik privolil v spremembo dolžnika, je sodišče izvedlo več dokazov in napravilo prepričljivo in obširno dokazno oceno (13. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi z ugotavljanjem navedenega dejstva sodišče sicer ni upoštevalo vseh dokaznih predlogov strank, kar pa je ustrezno obrazložilo (6., 13. in 14. točka obrazložitve); tudi neizvedeni zaslišanji prič D. S in V. Č. V zvezi s prvo, nemško govorečo pričo, je sodišče pojasnilo, da toženec ni plačal predujma za sodnega tolmača, zaradi česar te priče ni zaslišalo. Krivda za tako odločitev sodišča je bila zato na tožencu, saj mu je sodišče prve stopnje rok za plačilo predujma celo dvakrat podaljšalo in mu na ta način omogočilo dovolj časa za plačilo. Ob nadaljnji pasivnosti toženca pa je izvedbo tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (tretji odstavek 153. člena ZPP). Navedba toženca, da naj bi bil D. S. pripravljen na narok iz Švice priti na lastne stroške, v zvezi z navedenim ni relevantna.

10. Zatrjevana finančna stiska sama po sebi ne more biti razlog, da bi sodišče toženca oprostilo plačila predujma za sodnega tolmača. Toženec je imel vse možnosti, da bi predujem (pravočasno) poravnal, lahko pa bi tudi zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Očitki o nepoštenem ravnanju sodišča so zato popolnoma neumestni in nekorektni. Predlog toženca, da bi pripeljal svojega, cenejšega sodnega tolmača ni mogel biti upoštevan, saj sodne tolmače – iz razloga strokovnosti, neodvisnosti in pravilne izvedbe dokazovanja, ob upoštevanju interesov vseh strank postopka – postavlja sodišče samo (240. in 244. člen v zvezi z 256. členom ZPP).

11. Glede zavrnitve zaslišanja V. Č. je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in pojasnilo (6. in 14. točka obrazložitve), da je bil ta predlagani dokaz neprimeren. Izpovedba priče bi bila le posreden dokaz (o vsebini korespondence), medtem ko je imel toženec možnost predložiti neposreden dokaz, tj. e-mail korespondenco sámo. Toženec ni pojasnil, zakaj ne predlaga neposrednega dokaza, zato je bil predlog za izvedbo posrednega dokaza pravilno zavrnjen.

12. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bil tožencu z izdajo sodbe v odsotnosti (smiselno na naroku) onemogočen „dodatni zagovor in obrazložitev“. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in pravilno tudi obrazložilo, da je narok 15. 9. 2017 izvedlo v odsotnosti toženca. Njegov odhod v tujino ni bil upravičen razlog za preložitev naroka (115. člen ZPP). Kot navaja že sodišče prve stopnje, bi toženec to lahko predvidel in preprečil. Sodišče je ravnalo smotrno in korektno, ko mu je predhodno prilagodilo datum naroka na njegovo lastno željo.

13. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko toženec navaja, da je bilo prodano pohištvo staro oz. poškodovano. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (18. točka obrazložitve), da toženec ni niti navedel, posledično pa tudi ne dokazal, da bi napake pravočasno grajal in o njih pravilno obvestil tožnika, zaradi česar iz naslova jamčevanja za stvarne napake nima zahtevkov. Po 37.a členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) lahko namreč potrošnik uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita.

14. Na podlagi prvega odstavka 435. člena in prvega odstavka 239. člena OZ je torej toženec kot kupec tožniku dolžan plačati, kar mu dolguje po računu za dobavljeno pohištvo, z obrestmi in stroški vred.

15. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora tožniku povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP), in sicer za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT) v znesku 942,40 EUR in materialne stroške v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar skupaj z 22% DDV znaša 1.174,13 EUR. Pritožbeno sodišče je za izračun stroškov uporabilo ZOdvT na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).