8. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp- 8316/01 z dne 4. 7. 2002 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-10477/01 z dne 3. 7. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25. in 29. člena Ustave. Sodišče naj ne bi upoštevalo, da je prišlo do relativnega zastaranja pregona zaradi prekrška. Sodnik za prekrške naj bi dejstva ugotavljal selektivno, s čimer naj bi kršil pravico do poštene obravnave. Pritožniku naj bi bilo onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, s tem ko ni bil navzoč pri zasliševanju priče. Pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave naj bi mu bila kršena s tem, ker naj bi moral podpisati zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti proti svoji volji. Pravica do pritožbe (25. člen Ustave) naj bi bila kršena s tem, ker se Senat za prekrške ni opredelil do zatrjevanih kršitev in ni obrazložil odločbe.

B.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo prava, je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno ter procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekršku in Vrhovnemu sodišču, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju - ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem, pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up- 103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). Pritožnik takšnih kršitev ne izkaže. Tudi ni utemeljen očitek, da je Senat za prekrške odločal po tem, ko je že nastopilo relativno zastaranje. Prvostopenjska odločba je bila izdana 3. 7. 2001, pritožniku je bila vročena 27. 8. 2001, drugostopenjska odločba pa je bila izdana 4. 7. 2002. Torej ni poteklo eno leto med obema odločbama, ne da bi bilo zastaranje pretrgano. V čem naj bi bila sicer kršitev 14. oziroma 22. člena Ustave, pritožnik z ničimer ne izkaže.

4.Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

5.Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju ZP) organ druge stopnje dolžan, da v obrazložitvi odločbe oceni pritožbene navedbe in navede kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti. Pritožnik je v konkretnem primeru pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je drugostopenjski organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil. Zato je pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave neutemeljen.

6.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da ima obdolženec ustrezno in zadostno možnost, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov očitka, ki je nanj naslovljen. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena ZP daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Pritožniku daje ZP možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov. Pritožnik ni z ničimer izkazal, da mu ta pravica ni bila dana, zato za kršitev pravice očitno ne gre. Pritožnik pavšalne navedbe, da je podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti proti svoji volji, ni z ničimer izkazal. Očitek pritožnika tako ni utemeljen. Prav tako ni izkazal, da bi predlagal svojo prisotnost pri zaslišanju priče ali soočenju z njo.

7.V čem naj bi bila kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pritožnik ni z ničimer izkazal.

Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer