Jedro

Padec tožnika po stopnicah je posledica zasneženih stopnic, kakor tudi posledica poškodovane stopnice. Drugotožena stranka je bila dolžna s stopnic odstraniti sneg, posebej glede na okoliščino, da je sneg zapadel nekaj dni pred škodnim dogodkom in da se stopnice nahajajo na avtobusni postaji, kjer jih vsakodnevno uporablja večje število ljudi. Toženi stranki pa sta odgovorni tudi iz razloga, ker nista popravili poškodovane stopnice.

Izrek

I. Pritožbama prve in druge tožene stranke se deloma ugodi in se sodba spremeni tako, da se v I. točki znesek 5.050,00 EUR nadomesti z zneskom 3.850,00 EUR, v II. točki pa se znesek 1.062,39 EUR nadomesti z zneskom 890,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi prvo in drugotožene stranke zavrneta, v celoti pa se zavrne pritožba tožeče stranke ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka in drugotožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 5.050,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje do plačila, v presežku do zahtevanih 10.550,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I) in toženima strankama naložilo, da sta solidarno dolžni povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.062,39 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (točka II).

2. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da na podlagi izvedeniškega mnenja izhaja, da je tožnik trpel hude telesne bolečine mesec dni, bolečine srednje intenzivnosti več kot mesec dni ter bolečine manjše intenzivnosti po nekajkrat letno po več dni, ki bodo prisotne tudi v bodoče. Prvo sodišče bi tožniku za telesne bolečine moralo priznati odškodnino v višini 4.500,00 EUR. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je poškodba pri tožniku pustila posledice v obliki občasnih bolečin in izboklino nad kolkom (burzitis), ki bodo tožnika omejevale pri gibanju in mu oteževale hojo. Tožnik je zaradi kroničnega burzitisa, ki je posledica škodnega dogodka, omejen pri vsakdanjem življenju, zato je upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR. Tožnik je po padcu zaradi bolečin utrpel strah; strah ga je bilo, kakšno poškodbo je utrpel. Hud strah ob škodnem dogodku je bil kratkotrajen in je trajal nekaj minut. Tožnik je trpel srednje hud sekundarni strah od poškodbe do zdravniške oskrbe. Pri zdravniški oskrbi je ob vsakokratnem kontrolnem pregledu trpel še občasen srednje hud sekundarni strah, občasen lažji sekundarni strah pa več mesecev po poškodbi. Tožnik je zato upravičen do odškodnine za strah v znesku 500,00 EUR.

3. Prva tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prva tožena stranka je s pogodbo o izvajanju gospodarske javne službe urejanja in čiščenja javnih površin v MONM z dne 20. 3. 2009 prenesla na drugo toženo stranko izvajanje te službe. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da drugotožena stranka ni bila samostojna pri odločanju o tem, katera dela bo kot nepredvidena in neodložljiva opravila sama in da je potrebovala predhodno soglasje prvotožene stranke za takšna dela. Prvo sodišče ni natančno ugotovilo, kje je tožnik padel, in ali je padel na tistem delu stopnice, kjer ni bilo roba. Prva tožena stranka je trdila, da sta bili poškodovani le dve izmed 25 stopnic. Stopnice se nahajajo na delu, kjer je „frekventnost“ ljudi visoka in obstaja večja možnost poškodbe stopnic med dvema nadzoroma, ki jih je bila dolžna opravljati drugotožena stranka. Iz izpovedb prič izhaja, da težavo na teh stopnicah predstavljajo granitni robovi, ki so bili zamenjani takoj, ko je bilo ugotovljeno, da kakšen rob manjka. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da so bile stopnice v času nezgode zasnežene, kar ne izhaja iz delovnega poročila drugotožene stranke in izpovedbe B. A.. Tožnik je pred škodnim dogodkom istega dne že uporabljal stopnice, ko je odšel v zdravstveni dom, kar pomeni, da je bilo tožniku stanje stopnic poznano, zato bi moral biti bolj previden in je soodgovoren za škodo v višini 50%. Tožnik nima duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izboklino, ki se mu nekajkrat letno pojavi, je treba upoštevati v okviru telesnih bolečin.

4. Drugotožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugotožena stranka obvestila prvotoženo stranko, katera nujna in neodložljiva dela je treba opraviti v zvezi s popravilom stopnic, na katerih je tožnik padel, drugotožena stranka pa ni samostojno odločala o tem, katera nujna in nepredvidena dela se bodo v okviru javne gospodarske službe izvedla in kdaj. Drugotožena stranka je urejala in čistila javne površine v skladu z določbami Odloka o urejanju in čiščenju javnih površin v MONM in v skladu s pogodbo, ki sta jo sklenili toženi stranki. Iz sodbe ni razvidno, kaj je bil vzrok poškodbe tožnika, ali poškodovane stopnice, slabo vzdrževanje stopnic, ali okoliščina, da stopnice niso bile očiščene. Iz analize dnevnikov in delovnih poročil v zvezi z vzdrževanjem in čiščenjem stopnic izhaja, da se je izvajalo ročno čiščenje snega in ročno posipanje 19. 12. 2009 in 20. 12. 2009. Dne 21. 12. ni snežilo, zaradi nizkih temperatur pa je bilo izvedeno posipanje proti poledici. Zmotna je zato ugotovitev prvega sodišča, da stopnišče ni bilo očiščeno. Tožnik ni prilagodil hoje po stopnicah zimskim razmeram, zato je v višini 50% soprispeval k škodnemu dogodku. Pri hoji v zimskih razmerah bi moral biti bolj pazljiv, ker je tudi šepal. Tožnik je utrpel lahke telesne bolečine, pri odmeri odškodnine pa bi prvo sodišče moralo upoštevati, da ima tožnik že od leta 2005 dalje kronične bolečine v predelu hrbtenice in levem kolenu ter levem kolku. Glede na navedeno, odškodnina za telesne bolečine ne bi smela preseči zneska 2.500,00 EUR. Tožnik ne trpi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Gre za telesne bolečine, ki jih trpi zgolj ob določenih gibih in aktivnosti, poškodba pa ni pustila trajnih posledic. Občasno prisotna izboklina ni trajna posledica, do danes se je pojavila le enkrat, kar ne predstavlja trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi prvo in drugotožene stranke sta deloma utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo le materialno pravo pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (2).

7. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je prvotoženka kljub sklenjeni pogodbi z drugotoženo stranko glede urejanja in čiščenja javnih površin na območju MONM obdržala izvajanje strokovnega nadzora nad izvajanjem javne službe v MONM, zato je solidarno odgovorna z drugotoženo stranko za škodni dogodek. Prvotoženka je bila obveščena o poškodovanih stopnicah na avtobusni postaji, kjer je prišlo do škodnega dogodka, hkrati pa je bilo ugotovljeno na podlagi zaslišanja prič, da je morala drugotožena stranka za investicije nad vrednostjo 1.000,00 EUR pridobiti soglasje prvotožene stranke, kar pomeni, da drugotožena stranka ni samostojno odločala o delih, ki so bili vezani na urejanje in čiščenje javnih površin. Pravilno je tudi postopanje prvega sodišča, ki v dokaznem postopku ni moglo ugotoviti vrednosti investicije v zvezi s sanacijo stopnic, ki je bila izvedena po škodnem dogodku in tudi ne, kdo je navedeno sanacijo od toženih strank naročil oziroma dejansko izvedel, zato tudi ni ugotavljalo medsebojne odgovornosti toženih strank, ki je vezana na opustitev dolžnega ravnanja pri popravilu stopnic.

8. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da so bile stopnice poškodovane in da prvo in drugotoženi stranki nista pravočasno poskrbeli, da bi poškodovane stopnice popravili in na ta način zagotovili varno hojo, še posebej ob okoliščini, da gre za avtobusno postajo, in da stopnice uporablja veliko število ljudi, zato sta bili toženi stranki dolžni dnevno skrbeti za čiščenje in vzdrževanje stopnic. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da je na nekaterih stopnicah manjkal zaključni rob iz granita, ki je konstantno izpadal iz stopnic, zato se je po škodnem dogodku v letu 2010 izvedla sanacija vseh poškodovanih stopnic. Drugotožena stranka je bila na podlagi pogodbe dolžna čistiti in vzdrževati stopnice, med ta dela pa sodi tudi popravilo in vzdrževanje stopnic.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi delovnega poročila podizvajalca drugo tožene stranke ugotovilo, da je podizvajalec 19. 2. 2009 čistil sneg s stopnišč, z delom je nadaljeval tudi 20. 12. 2009, 22. 12. 2009 pa je izvajal popravke, med drugim tudi na stopnišču. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da stopnišče očitno 22. 12. 2009 le ni bilo očiščeno vsega snega, saj drugače ne bi bilo treba izvajati popravkov na vseh površinah in širiti prehodnost stopnišča. Na podlagi izpovedbe tožnika in očividca nezgode priče E. V. pa je dokazno ocenilo, da so bile stopnice v času nezgode zasnežene, saj je bil sneg strnjen, in da tudi kovinska stopničasta ograja ni služila svojemu namenu za oporo, ker je bila zasnežena, zato njen oprijem pri hoji po stopnicah ni bil mogoč. Padec tožnika po stopnicah je po prepričljivih ugotovitvah prvega sodišča posledica zasneženih stopnic, kakor tudi posledica poškodovane stopnice. Drugotožena stranka je bila dolžna s stopnic odstraniti sneg, posebej glede na okoliščino, da je sneg zapadel nekaj dni pred škodnim dogodkom in da se stopnice nahajajo na avtobusni postaji, kjer jih vsakodnevno uporablja večje število ljudi. Toženi stranki pa sta odgovorni tudi iz razloga, ker nista popravili poškodovane stopnice, ki je bila dodatna okoliščina, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka. O vseh navedenih okoliščinah, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka in glede solidarne odgovornosti toženih strank za škodni dogodek, se je prvo sodišče v sodbi opredelilo, zato je pritožbena graja v tem delu neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k škodnemu dogodku. Škodni dogodek je izključno posledica opustitve dolžnega ravnanja prvo in drugotožene stranke. Okoliščina, da je imel tožnik težave pri hoji in da je poznal razmere kritičnega dne, ker je stopnice predhodno uporabljal, ko je odšel v zdravstveni dom po isti poti, po kateri se je potem vračal, ne nudi opore za očitek tožniku, da je bil pri hoji po stopnicah ob škodnem dogodku neskrben. Varna hoja po stopnicah ni bila možna, ker so bile stopnice zasnežene in spolzke, zasnežena je bila tudi ograja, hkrati pa je bila poškodovana tudi stopnica, kjer je prišlo do škodnega dogodka.

11. Pri višini nepremoženjske škode pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, še posebej glede na okoliščino, da je tožnik utrpel ob škodnem dogodku le udarnino in odrgnino kolka in gležnja levo. Zaradi takšnih poškodb tožnik ni mogel imeti zelo hudih telesnih bolečin (3), imel pa je 35 dni hudih bolečin in 37 dni srednje intenzivnih bolečin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pred škodnim dogodkom številne druge zdravstvene težave, zaradi katerih je bil upokojen in so ga omejevale pri njegovem gibanju, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni imel zapletov pri zdravljenju, imel je nekaj obiskov pri zdravnikih in pri obiskovanju fizioterapije, v bodoče obstaja možnost, da bo imel zelo občasno nekaj dnevne bolečine zaradi burzitisa, zato so utemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke, da odškodnina za telesne bolečine ne more presegati zneska 2.500,00 EUR, zato je takšen znesek tožniku pritožbeno sodišče tudi prisodilo. Izboklina (burzitis) bo tožnika ovirala (oziroma ga je že ovirala) pri hoji, pritožbeno sodišče pa je upoštevalo obsežne predhodne zdravstvene težave pri tožniku, zaradi katerih je bil upokojen in je tudi omejen v gibanju in izvajanju splošnih življenjskih aktivnosti, zato je tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

12. Tožnik je imel strah, ko je padel in se ni mogel pobrati. Utemeljeno je bil v strahu za izid zdravljenja, še posebej iz razloga, ker je imel pred škodnim dogodkom številne zdravstvene težave, zato je bil utemeljeno v strahu, da se bo zaradi škodnega dogodka njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo. Pri tožniku je obstajal srednje intenzivni strah do prihoda k zdravniku, ki je tožniku diagnosticiral poškodbe in mu predpisal način zdravljenja poškodbe. Glede na trajanje in intenzivnost strahu je prvo sodišče priznalo tožniku primerno odškodnino za to vrsto nepremoženjske škode v višini 300,00 EUR.

13. Tožnik je iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode upravičen do odškodnine v višini 3.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je določilo sodišče prve stopnje, ker začetka teka zamudnih obresti, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, nobena pravdna stranka v pritožbi ni izpodbijala.

14. Nobena pravdna stranka ne izpodbija stroškov postopka, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje za tožnika in drugotoženo stranko. Glede na to, da je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino, kot je bila priznana tožniku s sodbo sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče tudi spremenilo odločitev o stroških postopka ter glede na uspeh tožnika (68 %) priznalo tožniku stroške v višini 1.231,00 EUR, drugi toženki pa 341,00 EUR, tako da sta po pobotanju stroškov toženi stranki dolžni solidarno povrniti tožniku pravdne stroške v višini 890,00 EUR.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi drugotožena stranka, saj s pritožbenimi navedbami, s katerimi je izpodbijala temelj tožbenega zahtevka ni uspela, glede višine pa le deloma, zato mora tudi sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

(3) Glej sodno prakso NEGM in Fischerjev sistem razvrščanja telesnih poškodb v skupine.