Jedro

Zmotno je tožničino stališče, da gre pri položnicah, ki se višajo zaradi dviga trošarine, za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile v smislu 3. odstavka 33. člena ZSVarPre, zaradi katere bi bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Pri višji sili, ki na zakonski abstraktni ravni ni konkretizirana, gre za t.i. pravni standard, ki ga je potrebno šele napolniti. V pravni teoriji in sodni praksi višja sila predstavlja okoliščine, ki niso odvisne od volje strank in jih ni mogoče preprečiti. Za elemente višje sile štejejo: zunanji vzrok, nepričakovanost, neizogibnost in nepredvidljivost. Višanja cene trošarine, ki je administrativni ukrep države ali lokalne skupnosti, ni mogoče šteti za višjo silo. Ker je tožnica v letu 2014 že prejela dve izredni denarni socialni pomoči zaradi plačila položnic, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu, ni upravičena do dodelitve tretje izredne denarne socialne pomoči. Za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke v predsodnem upravnem postopku mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in bi moralo hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Izvajanje funkcije bi moralo odstopati od potrebne skrbnosti. To pa v predmetni zadevi ni izkazano. Nenazadnje izpodbijana upravna akta pri katerih naj bi prišlo do zatrjevane protipravnosti, nista nepravilna, niti nezakonita. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 9. 2014 in prvostopenjske št. ... z dne 29. 7. 2014 ter priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči v višini 265,94 EUR mesečno od 1. 7. 2014 do 31. 8. 2014 (I. točka izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da ji tožena stranka plača 531,88 EUR neplačane izredne denarne socialne pomoči z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo vtoževano odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter izreklo, da nosi tožnica sama svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da po opravljeni pritožbeni obravnavi izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi vsem tožbenim zahtevkom.

Sklicuje se na namen izredne denarne socialne pomoči iz 33. člena ZSVarPre. Izredno denarno socialno pomoč uveljavljala zaradi plačila položnic, ki se nenehno višajo zaradi dviga trošarine, kar po njenem pomeni višjo silo. Ker ni ugotovljeno, kakšni stroški so ji nastali s tem v zvezi, in ali te okoliščine predstavljajo višjo silo, ki bi opravičevala dodelitev tretje izredne denarne socialne pomoči, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Hkrati naj bi sodišče bistveno kršilo pravila postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič A.A. in B.B., ki sta sestavljala izpodbijani upravni odločbi. Kršena je človekova pravica iz 6. člena Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah.

Meni, da tožena stranka ne pozna zakonodaje. Višina minimalnega dohodka, ki se ureja z Zakonom o minimalni plači, se usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin, ZUJF in ZSVarPre pa ne moreta določiti minimalnega dohodka, ki bi bil manjši od minimalne plače. Povzema 1. odstavek 33. člena in 2. ter 3. odstavek 36. člena ZSVarPre. Ker iz izpodbijanih odločb ne izhaja, kateri so njeni lastni dohodki niti kakšna je višina, bi bilo potrebno ugotavljati, ali ti dosegajo minimalno mesečno plačo in ali se dohodek enkrat letno uskladi najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin ob uporabi podatkov Statističnega urada RS. Sodišče naj bi napačno razlogovalo, da sta višina minimalnega dohodka in višina minimalne plače dva različna pojma, kar slovnično ne drži, saj gre za isto stvar.

Glede zavrnjene denarne odškodnine v višini 2.500,00 EUR poudarja, da je tožena stranka očitno naklepno kršila materialni zakon in torej ravnala protipravno. Z naklepnim izigravanjem in tolmačenjem nadomešča veljavno zakonodajo in preprečuje uveljavitev pravice do izredne denarne socialne pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja le še naslednje.

K pritožbi v zvezi z zavrnjeno odpravo izpodbijanih upravnih odločb in pravico do izredne denarne socialne pomoči

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica 8. 6. 2014 vložila vlogo za izredno denarno socialno pomoč zaradi plačila položnic, ki se kot posledica višje sile nenehno višajo zaradi dviga trošarine. Vloga je bila v predsodnem upravnem postopku zavrnjena. Tožnica, ki je sicer uživalka denarne socialne pomoči (po odločbi z dne 6. 6. 2014 v višini 265,22 EUR), je v letu 2014 že prejela izredno denarno socialno pomoč v višini 530,44 EUR, kar predstavlja dvakratnik zneska minimalnega dohodka, do tretjega pa ni upravičena.

6. Ob predhodno ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve izključno podana v noveliranem 33. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 99/2013; v nadaljevanju ZSVarPre). Navedena določba ZSVarPre ureja namen in dodelitev izredne denarne socialne pomoči. V 1. odstavku je tako med drugim izrecno določeno, da se lahko samski osebi kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz., če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Po 2. odstavku 33. člena ZSVarPre se ta denarna dajatev glede na potrebe samske osebe dodeli v enkratnem znesku ali za obdobje iz 2. in 3. odstavka 36. člena(1) ZSVarPre. V 3. odstavku 33. člena ZSVarPre pa je eksplicitno določeno, da višina izredne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe, v enem koledarskem letu pa višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile.

Minimalni dohodek, kot kriterij za določanje višine izredne denarne socialne pomoči po 3. odstavku 33. člena ZSVarPre, seveda ni identičen višini minimalne plače, določene z Zakonom o minimalni plači(2) , kot zmotno meni pritožnica. Gre za pravno povsem različni kategoriji. Minimalna plača je zakonsko zagotovljena pravica delavca do plačila za delo v polnem delovnem času pri delodajalcu v Republiki Sloveniji. Minimalni dohodek iz sistema socialne varnosti je določen v drugačni višini in se usklajuje po zakonu, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Slednji je v obravnavanem obdobju znašal 265,22 EUR.

Zmotno je nadalje tudi pritožničino stališče, da gre pri položnicah, ki se nenehno višajo zaradi dviga trošarine za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile v smislu 3. odstavka 33. člena ZSVarPre. Pri višji sili, ki na zakonski abstraktni ravni ni konkretizira gre za t.i. pravni standard, ki ga je potrebno šele napolniti. V pravni teoriji in sodni praksi višja sila predstavlja okoliščine, ki niso odvisne od volje strank in jih ni mogoče preprečiti. Za elemente višje sile štejejo: zunanji vzrok, nepričakovanost, neizogibnost in nepredvidljivost. Višanja cene trošarine, ki je administrativni ukrep države ali lokalne skupnosti, ni mogoče šteti za višjo silo.

7. V obravnavanem primeru torej plačila položnic ni mogoče šteti za izredni strošek, ki bi bil posledica višje sile. Ker je tožnica v letu 2014 že prejela dve izredni denarni socialni pomoči zaradi plačila položnic, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu, je bila njena vloga v predsodnem upravnem postopku za dodelitev tretje izredne denarne socialne pomoči, zakonito zavrnjena. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih posamičnih upravnih aktov ter posledično tudi vtoževan znesek izredne denarne socialne pomoči. K pritožbi v zvezi z odškodninsko terjatvijo

8. Povsem neutemeljena je nadalje pritožba zoper zavrnilni del sodbe o vtoževani odškodninski terjatvi iz naslova negmotne škode.

Že iz razloga, ker sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita, ni mogoče uspešno zatrjevati, kaj šele dokazati protipravnosti v predsodnem upravnem postopku. Pa tudi sicer, če upravni odločbi ne bi bili zakoniti, to samo po sebi še ni zadosten razlog za ugotovitev protipravnosti, kot enega od štirih temeljnih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno.

V ustaljeni sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti moralo biti ravnanje zaposlenih pri izdaji posamičnih upravnih aktov takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje nasprotne stranke bilo mogoče šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je pri izvajanju funkcije prišlo do odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da bi iz tega razloga bilo potrebno oceniti ravnanje kot protipravno. Takšno dejansko stanje pa v okoliščinah konkretnega primera zagotovo ni izkazano.

9. Glede na vse obrazloženo je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zakonito zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ki ureja obdobje dodelitve denarne socialne pomoči (ni isto kot izredna denarna socialna pomoč), in sicer prvič lahko največ za obdobje treh mesecev oz. v določenih okoliščinah ponovno največ za obdobje šestih mesecev.

(2) Ur. l. RS, št. 13/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZMinP.