Jedro

Tožnica je šele v pritožbi imela možnost navajati, zakaj meni, da ni bila izbrisana, saj se ni sama odjavila. Drugostopenjski organ se je sicer do pritožbenih navedb opredelil, pred izdajo odločbe pa stranki ni dal možnosti, da se opredeli do vseh tistih navedb, zaradi katerih tožena stranka v drugostopenjski odločbi meni, da so neutemeljene. Treba je namreč upoštevati, da je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ sam odločil o prošnji za izdajo posebne odločbe. Ni odločil le o pritožbi, kateri je sicer ugodil in izpodbijani sklep odpravil, ampak je odločil tudi o sami zahtevi. V postopku, ki ga je sam izpeljal, je opravil poizvedbe, če je tožnica očeta pooblastila, da jo odjavi, prvostopenjski organ mu je poslal kopijo odjave, potem pa je odločil tako o pritožbi kot tudi o sami zahtevi za izdajo posebne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-472/2013/6 (1322-07) z dne 23. 5. 2014 v 2. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je s sklepom zavrgel prošnjo tožnice za izdajo posebne odločbe o ugotovitvi dovoljenja za stalno prebivanje in prijavljenem stalnem prebivališču na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Ugotovil je, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, ampak odjavljena na podlagi osebne odjave. Zahtevo je zavrgel, ker tožnica ne more biti stranka v postopku izdaje posebne odločbe.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, tožena stranka pa je prvostopenjski sklep odpravila, o sami prošnji za izdajo posebne odločbe pa je odločila po vsebini tako, da je prošnjo zavrnila. V obrazložitvi odločbe navaja, da iz ročno vodenega registra stalnega prebivalstva ter računalniško vodenega registra stalnega prebivalstva izhaja, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj je 7. 2. 1992 odjavila stalno prebivališče na naslovu A. V zvezi z navedbami tožnice, da odjave ni opravila sama, pač pa njen oče brez njenega pooblastila, se tožena stranka sklicuje na tedaj veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku, ki je na podlagi tretjega odstavka 59. člena dopuščal, da lahko posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila opravi član njene družine ali gospodinjstva, če uradna oseba ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Ker je oče tožnice predložil tudi njeno osebno izkaznico, to nakazuje na to, da dvom o obstoju in obsegu pooblastila ni bil podan. Razen tega tožnica odjavi prebivališča ni oporekala vse do uvedbe postopka za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožena stranka tudi zavrača navedbe tožnice v pritožbi, da je oče sploh ni želel odjaviti in da na obrazcu ni njegovega podpisa. Iz obrazca so razvidni vsi predpisani podatki, ki jih lahko pozna le tožnica oziroma od nje pooblaščena oseba. Ker je tožnica stalno prebivališče iz Republike Slovenije odjavila, ne izpolnjuje osnovnega pogoja za izdajo posebne odločbe, kar pomeni, da po nobeni od določb ZUSDDD ni upravičena do izdaje posebne odločbe.

3. Tožnica izpodbija 2. točko izreka izpodbijane odločbe in v tožbi glede sklicevanja na tretji odstavek 59. člena prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku navaja, da je lahko uradna oseba dovolila opravljati posamezna dejanja v postopku brez pooblastila le za posamezno dejanje, v primeru odjave stalnega prebivališča pa ne gre za posamezno dejanje, ampak za celoten postopek, njegov začetek in konec hkrati oziroma edino dejanje stranke v postopku. Razen tega, če je oče predložil osebno izkaznico hčerke, to še ni zanesljiv znak za to, da bi hčerka očeta pooblastila za tako pomembno dejanje, kot je odjava stalnega prebivališča. Ugovor, da je podpis tožničinega očeta sporen, je tožena stranka zavrnila samo z argumentom, da so bili v obrazcu navedeni podatki, ki jih upravni organ ni poznal. Ni pa resničnosti tega dejstva tožena stranka preverjala niti z zaslišanjem očeta niti s presojo sumljivosti odjavnega dokumenta, kjer je zadnja izpolnjena rubrika izpolnjena z očitno drugačno pisavo. Gre za pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar naj sodišče zadeve ne vrača nazaj v ponovno odločanje, ampak naj razpiše glavno obravnavo in samo ugotovi dejansko stanje ter namesto upravnega organa izda tožnici posebno odločbo. Tožnica je bila prisiljena zapustiti Slovenijo jeseni 1992 zaradi izbrisa, potem ko se brez dokumentov ni več mogla vpisati na fakulteto. Tožnica tudi zanika, da bi izrecno vložila prošnjo za izdajo posebne odločbe le na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD, ampak je le zahtevala izdajo posebne odločbe. Tožnica je dovoljenje za stalno prebivanje dobila kot izbrisana in mora zato tudi dobiti posebno odločbo. S predlogom, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri tem, da tožnica ni bila izbrisana, ker iz uradnih evidenc izhaja, da je 7. 2. 1992 odjavila stalno prebivališče po svojem očetu. Ponovno se sklicuje na tretji odstavek 59. člena prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku. Prijavno-odjavna obveznost ni odločanje o pravici, obveznost ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Vpis podatka o naslovu stalnega prebivališča je zgolj materialno dejanje upravnega organa. To, da je podpis očeta ponarejen, pa ni prepričana niti tožnica sama. Tožnica ni predložila nobenih dokazov, ki bi potrjevali, da je njegov podpis ponarejen. Pogoj izbrisa ne bo izpolnjen niti v primeru, če se izkaže, da tožnica 7. 2. 1992 zares ni odjavila stalnega prebivališča, ker bi to pomenilo zgolj to, da so zanjo začele veljati določbe 81. člena Zakona o tujcih dne 26. 2. 1992, ne pa tudi, da bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V tem upravnem sporu je sporno vprašanje, ali je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožena stranka zahtevo za izdajo posebne odločbe zavrnila zato, ker po njenem mnenju ta pogoj ni izpolnjen. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj je dne 7. 2. 1992 odjavila stalno prebivališče na naslovu A. Ob koncu odločbe je tožena stranka zapisala, da ker je tožnica stalno prebivališče iz Republike Slovenije odjavila, ne izpolnjuje osnovnega pogoja za izdajo posebne odločbe. Svojo odločitev je torej tožena stranka utemeljila na trditvi, da je tožnica stalno prebivališče odjavila, kar pa tožnica zanika, saj zatrjuje, da očeta ni pooblastila, da jo odjavi, zatrjuje pa tudi, da je njegov podpis na odjavi sporen.

7. Iz upravnega spisa je razvidno, da tožničin oče res ni imel pooblastila, da jo odjavi. Tožena stranka je namreč z dopisom z dne 25. 4. 2014 zaprosila Upravno enoto Ljubljana, naj ji pošlje tožničino pooblastilo, iz katerega je razvidno, da svojega očeta pooblašča za odjavo stalnega prebivališča iz Republike Slovenije. V odgovor na ta dopis je upravna enota v dopisu z dne 30. 4. 2014 poslala zgolj fotokopijo obrazca odjave stalnega prebivališča in napisala, da je odjavo podpisal oče tožnice ter da z drugimi dokumenti ne razpolagajo. Sodišče tako meni, da tožnica dejansko ni pooblastila očeta s pismenim pooblastilom, da jo odjavi. S tem v zvezi sodišče nadalje meni, da je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na tretji odstavek 59. člena prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku. Navedeno določilo je namreč določalo, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba v delovnem razmerju z njo ali pa funkcionar, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Iz navedenega besedila izhaja, da se je lahko dejanje opravilo brez pooblastila le izjemoma in to le za posamezno dejanje. S tem v zvezi se sodišče strinja s tožečo stranko, da odjava stalnega prebivališča ni le posamezno dejanje v postopku, ampak pomeni hkrati začetek in zaključek ter edino dejanje v postopku. Za tako dejanje pa se ni moglo uporabiti določila tretjega odstavka 59. člena prej veljavnega ZUP. Razen tega je tretji odstavek 59. člena tedaj veljavnega ZUP določal, da mora uradna oseba poznati pooblaščenca, ki nima pooblastila, tega pa tožena stranka ni ugotavljala. Sodišče meni, da gre pri odjavi stalnega prebivališča za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, saj gre za uresničevanje pravice do svobode gibanja, ki pomeni tudi pravico posameznika, da si izbira svoje prebivališče (32. člen Ustave RS). Za tako pomembna procesna dejanja, kot je odjava stalnega prebivališča pa vsekakor ni bilo možno uporabiti določila upravnega postopka, kjer bi nekdo smel nekoga odjaviti brez pooblastila. Glede na vse navedeno je torej po mnenju sodišča odprto vprašanje, ali je tožnica res želela odjaviti stalno prebivališče. Iz navedenega razloga sodišče meni, da dejansko stanje, ki se nanaša na ključno vprašanje, ni bilo popolno ugotovljeno.

8. Sodišče pa tudi meni, da so bila kršena pravila postopka, ki se nanašajo na načelo zaslišanja stranke. Prvostopenjski organ je tožničino zahtevo sicer zavrgel, ker je menil, da niso podane procesne predpostavke za obravnavo njene vloge. Tožnica je tako šele v pritožbi imela možnost navajati, zakaj meni, da ni bila izbrisana, saj se ni sama odjavila. Drugostopenjski organ se je sicer do pritožbenih navedb opredelil v drugostopenjski odločbi, pred izdajo odločbe pa stranki ni dal možnosti, da se opredeli do vseh tistih navedb, zaradi katerih tožena stranka v drugostopenjski odločbi meni, da so neutemeljene. Treba je namreč upoštevati, da je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ sam odločil o prošnji za izdajo posebne odločbe. Ni odločil le o pritožbi, kateri je sicer ugodil in izpodbijani sklep odpravil, ampak je odločil tudi o sami zahtevi. V postopku, ki ga je sam izpeljal, je opravil poizvedbe, če je tožnica očeta pooblastila, da jo odjavi, prvostopenjski organ mu je poslal kopijo odjave, potem pa je odločil tako o pritožbi kot tudi o sami zahtevi za izdajo posebne odločbe. Šele v drugostopenjski odločbi je navedel, zakaj so neutemeljene pritožbene navedbe glede tega, da tožnica ni pooblastila očeta ter da je oče sploh ni želel odjaviti in da na obrazcu ni njegov podpis. Pred izdajo drugostopenjske odločbe pa tožnica ni imela možnosti, da se do teh navedb drugostopenjskega organa opredeli, ampak je to možnost dobila šele s tožbo v upravnem sporu. Zaradi tega je po mnenju sodišča prišlo tudi do kršitve načela zaslišanja stranke, saj prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

9. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku dati tožnici možnost, da se pred izdajo odločbe opredeli do dejstev in okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe. V kolikor bo tožena stranka ocenila, da je to potrebno, pa bo dejansko stanje potrebno ugotoviti tudi z zaslišanjem tožnice oziroma morebitnih prič.

10. Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) 2. točko izpodbijane odločbe odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagala tožnica, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker pa sodišče ni opravilo glavne obravnave, tudi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj se skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 lahko s sodbo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča samo, če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje ali pa če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. V konkretnem primeru pa podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije, saj je bilo ugotovljeno, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.