Jedro

Iz izreka izhaja, služnostna pravica hoje in vožnje brez omejitev, iz obrazložitve pa, da gre za služnost za potrebe gnojišča.Sodišče prve stopnje bo moralo tudi še raziskati, kakšne vrste voženj so se opravljale, da bo mogoče odločiti o zahtevku.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po tožbi J.K. ugotovilo, da ne obstaja služnostna pravica voženj za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 126 stavbišče in 203/2 k.o., last toženca J.P., po trasi, ki se odcepi od javne poti in vodi pred glavnim vhodom v hišo J.K., naravnost v smeri glavnega vhoda v hišo J. K.(pravilno J.P.). Presežek, ki se je nanašal na drugo služnostno pot, ki teče za hišo J.K., je sodišče prve stopnje zavrnilo. Po tožbi J.P. je ugotovilo, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje po obstoječih poteh za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine parc. št. 126 stavbišče in parc. št. 203/2 k.o., ki sta last tožnika J.P. v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 34 stavbišče in 203/1, oboje k.o., sedaj last toženca J.K.in sicer služnostna pot od javne poti za hišo toženca ob meji s parcelo 203/4 k.o., naravnost na zadnjo stran hiše tožnika parc. št. 126 k.o.. Tožencu J.K. je tudi naložilo, da mora tožniku izstaviti za vknjižbo v zemljiški knjigi primerno listino. Presežek zahtevka pod 1. in 2. je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe in navajata: Tožeča stranka J.K.: Če so K. P-jom vožnje dovoljevali, potem ni mogoče govoriti o priposestvovanju. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi pravi, da je služnostna pravica opredeljena za potrebe gnojišča. V izreku sodbe te omejitve ni. V izreku sodbe bi morala biti določena širina trase. V izreku sodbe gre tudi za očitno napako, ker se govori o hiši J. K., očitno pa gre za hišo J.P.. Tudi v obrazložitvi gre za enako napako. Nasprotni tožnik na podlagi priposestvovanja služnostne pravice ni mogel pridobiti. J.P. navaja: Sodišče prve stopnje je odločalo preko meja postavljenega zahtevka. Tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev neobstoja služnostne pravice voženj kjerkoli po zemjišču tožnika. Iz zahtevka ne izhaja, da bi tožnik zahtevel to, o čemer je odločeno. Izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi v tistem delu, kjer je govor o služnosti za potrebe gnojišča, ker izrek te omejitve nima. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je prezrlo, da so se za vsakodnevno rabo po poti pred hišo J.K.uporabljala motorna kolesa. Sodišče ni raziskalo, na kaj se je nanašala situacija pred poravnalnim svetom. Šlo je za opustitev poti, kar predpostavlja, da je pot že obstajala. Opozarja na neutemeljenost zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na vtoževano služnostno pravico hoje pred hišo. V pritožbi nato podrobno pojasnjuje, zakaj šteje, da je v celoti priposestvovana tudi služnostna pravica vožnje pred hišo in za hišo - torej za hišo ne samo za potrebe gnojišča. Pritožbi sta utemeljeni. Sodbo je bilo treba razveljaviti deloma zaradi bistvene kršitve določb postopka, deloma zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (člen 354/2 tč. 13 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in člen 355/1 ZPP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (člen 369/1 in člen 370/1 ZPP). O poti za hišo J.K. (tč. I/2. odstavek tč. II/1 in 2 sodbe, tč. II/3, kolikor se nanaša na zahtevek pod 2.): Glede te poti obe pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Iz izreka izhaja služnostna pravica hoje in vožnje za hišo brez omejitev, iz obrazložitve pa, da gre za služnost za potrebe gnojišča. Ob takem nasprotju torej sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato tudi na ostale pritožbene trditve ni mogoče odgovoriti. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje to pomanjkljivost odpraviti s tem, da bo morala sodba obsegati vse razloge, da bo mogoč preizkus. O poti pred hišo J.K. (tč. I/1. odstavek, tč. II/3, kolikor se nanaša na zahtevek pod 1). Že v prvem sklepu pritožbenega sodišča je bilo opozorjeno, da zahtevek J.P. ni dovolj določen, ker niso opredeljene vrste voženj, to pa seveda velja tudi za zahtevek po tožbi J.K.. Ker pa očitno vsaka od pravdnih strank šteje, da je zahtevek pravilen in da so torej mišljene po eni in drugi tožbi vsakršne vožnje - in tako je v izpodbijani sodbi tudi odločeno - tedaj je treba ugotoviti, da ni v zadostni meri raziskano dejansko stanje, da bi se lahko reklo bodisi da obstaja služnostna pravica vsakršnih voženj bodisi da take služnostne pravice ni. Kot je v ponovljenem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, je leto 1986 odločilno v zvezi z vprašanjem priposestvovalne dobe. Tega leta se je vprašanje poti obravnavalo pri poravnalnem svetu. Glede na doslej zbrane dokaze in tudi glede na pritožbene trditve v zvezi s tem, pritožbeno sodišče zaenkrat nima pomislekov proti tem ugotovitvam sodišča prve stopnje, čeprav pritožba J.P. v zvezi s tem postavlja drugačne trditve. Če bi bilo torej mogoče vprašanje voženj avta in traktorja obravnavati povsem ločeno, tedaj bi glede na doslej zbrane podatke sicer bilo mogoče reči, da je do leta 1986 preteklo premalo časa od tedaj, ko sta se začeli uporabljati ti dve prevozni sredstvi, da bi se služnostna pravica voženj s tema dvema prevoznima sredstvoma lahko priposestvovala. Vendar pa: v obeh zahtevkih je govor samo o vožnjah, ne da bi bile te natančneje določene. Torej gre za vsakršne vožnje. Glede na zbrano dokazno gradivo, pa ni mogoče reči, da so vožnje z avtom in traktorjem hkrati vse vožnje, ki so se po sporni poti pred hišo kadarkoli opravljale. Iz izpovedb strank in prič namreč izhaja, da se je v določenem obsegu po poti tudi vozilo - samokolnica, ročni voziček in končno se omenja tudi motorno kolo, kar izpostavlja pritožba J.P. in do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zaradi tega zavrnitev zahtevka, ki se nanaša na vsakršne vožnje, zaenkrat v spisu še nima dovolj podlage. V ponovljenem postopku bo torej treba z dodatnim zaslišanjem prič, ki jih navaja pritožba J.P., po potrebi pa tudi z zaslišanjem pravdnih strank najprej ugotoviti, kakšen pomen imajo vožnje s samokolnico in ročnim vozičkom in morebitne druge občasne vožnje z drugimi prevoznimi sredstvi. Gre za vprašanje, ali so se te vožnje opravljale zadosti dolgo ob pogojih, ki jih zahteva institut priposestvovanja oziroma, ali je šlo za uporabo še kakšnih drugih prevoznih sredstev. Pri tem se bo treba opredeliti, ali uporaba modernejših prevoznih sredstev - traktorja pomeni razširitev služnosti. Na enak način bo treba ugotavljati vožnje z motornim kolesom in s tem v zvezi odgovoriti na vprašanje, ali uporaba avta pomeni razširitev služnosti. Vse povedano pa velja seveda ob pogoju, ki je zgoraj zapisan, da bo torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vožnje s tehnološko starejšimi prometnimi sredstvi priposestvovane. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek J.P., ki se nanaša na služnostno pravico hoje, vendar sodba o tem nima razlogov, na kar pritožba J.P. tudi upravičeno opozarja. V ponovljenem postopku bo tudi o tem moralo sodišče prve stopnje obrazloženo odločiti in paziti na pravilnost izreka glede imena strank, kar je v pritožbi J. P. prav tako očitano sodišču prve stopnje. Iz razlogov, zaradi katerih je bilo treba sodbo razveljaviti, pritožbeno sodišče ne odgovarja podrobneje na vse ostale pritožbene trditve. Ker je bila razveljavljena sodba glede glavne stvari, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, kar temelji na določilu čl. 166/3 ZPP. Določbe ZPP/77 so uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.