Jedro

Če davčni organ davka od dobička iz kapitala ne odmeri po davčni napovedi, ugotavlja osnovo za davek po pravilih postopka, ki urejajo dokazovanje z izvedencem, davčnemu zavezancu pa mora dati možnost, da v postopku sodeluje.

Cenitev po pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ni edina podlaga za ugotavljanje v davčnem postopku upoštevane prodajne cene stanovanja, če so se v času prodaje stanovanja v prostem prometu dejansko oblikovale nižje cene.

Vrednost kapitala v času pridobitve se ugotavlja z valorizacijo dejanske cene, plačane za stanovanje po stanovanjskem zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 27.7.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo z dne 11.5.1992, s katero ji je izpostava Republiške uprave za javne prihodke odmerila davek od dobička iz kapitala v znesku 418.634,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica predložila prvostopnemu organu pogodbo z dne 29.4.1992, s katero je prodala stanovanje v ..., ki ga je pridobila z nakupom po stanovanjskem zakonu s pogodbo z dne 30.3.1992 za ceno 386.018,00 SIT. Ker po oceni prvostopnega organa prodajna cena v pogodbi z dne 29.4.1992 v znesku 1.650.000,00 SIT ni ustrezala njegovi prometni vrednosti, je skladno z določbo 2. odstavka 58. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92 p.b.) upošteval pri ugotavljanju davčne osnove s cenitvijo ugotovljeno vrednost stanovanja v času prodaje v višini 2.549.479,00 SIT. Od navedene vrednosti je odštel valorizirane nabavne stroške stanovanja v znesku 405.319,00 SIT (386.018,00 SIT x 1,05) in ob prodaji plačani davek na promet nepremičnin (50.990,00 SIT), od ugotovljene razlike v višini 2.093.170,00 SIT pa odmeril davek od dobička iz kapitala po stopnji 20 %. Po mnenju tožene stranke je odločba prve stopnje pravilna in zakonita.

Tožnica v tožbi uveljavlja kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega zakona. Navaja, da organ prve stopnje ni navedel, zakaj meni, da prodajna cena stanovanja ni sprejemljiva, tega pa tudi ni pojasnila tožena stranka. Meni, da ugotavljanje cene stanovanja na podlagi cenitve po določbah pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Uradni list SRS, št. 8/87), ki je glede na določbo 159. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91) celo prenehal veljati, ne more biti edina podlaga za ugotavljanje dejanske prodajne vrednosti stanovanja. Navaja, da iz številnih oglasov v dnevnem časopisju izhaja, da so bile v času prodaje cene stanovanj v prostem prometu le cca 15000 DEM višje od cene, po kateri so bila stanovanja prodana po stanovanjskem zakonu. Meni, da bi bilo potrebno vrednost kapitala v času pridobitve ugotavljati glede na vrednost stanovanja takrat, ko ga je pridobila, to je od zneska 965.045,00 SIT na dan 30.3.1992, ne pa po vrednosti kupnine, oblikovane glede na možnost uveljavljanja pravice do popusta, upoštevaje predčasno plačilo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Osnova za odmero davka od dobička iz kapitala je po določbah 53. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91-I) oziroma 58. člena njegovega prečiščenega besedila (Uradni list RS, št. 14/92 - ZDOH) razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Če prodajna cena kapitala ni ustrezna ceni kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času prodaje, se za ugotavljanje osnove za davek upošteva kot prodajna cena v odmernem postopku ugotovljena vrednost kapitala. Same uvedbe posebnega ugotovitvenega postopka davčni organ sicer ni dolžan posebej pojasnjevati, kot neutemeljeno meni tožnica, mora pa pri ugotavljanju davčne osnove seveda upoštevati pravila postopka, zlasti dokazovanja z izvedencem, davčnemu zavezancu pa dati možnost, da v postopku sodeluje (8. in 143. člen ter 183. do 192. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Tožnica zato utemeljeno opozarja na kršitev pravil postopka, saj iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi davčni organ ravnal po navedenih pravilih postopka. Tožnica ima tudi prav, ko navaja, da cenitev, izdelana po določbah pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (ta pravilnik glede na izrecno določbo 1. alinee 3. odstavka 159. člena stanovanjskega zakona namreč še velja), ni nujno edina podlaga za ugotavljanje v davčnem postopku upoštevne prodajne cene stanovanja, če so se v času prodaje stanovanja v prostem prometu dejansko oblikovale nižje cene. Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da je tožnica imela v davčnem postopku možnost, da to navaja in dokazuje.

Neutemeljeno pa tožnica meni, da davčni organ pri ugotavljanju razlike med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve ne bi smel izhajati iz cene, po kateri je s popustom po stanovanjskem zakonu odkupila stanovanje, ampak bi moral upoštevati vrednost stanovanja brez popusta. Edino logično je, da se vrednost kapitala v času pridobitve ugotavlja z valorizacijo cene, ki jo je tožnica dejansko plačala za stanovanje, kupljeno po stanovanjskem zakonu.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.