Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker v konkretnem primeru zaradi zamude subjektivnega šest-mesečnega roka za obnovo postopka iz prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2 niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, je po presoji sodišča davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel in ga vsebinsko ni obravnaval.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Ljubljana (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) zavrgel tožnikov predlog z dne 17. 2. 2020 za obnovo postopka v zadevi DT 0610-11430/2015 oz. za izredno razveljavitev odločbe DT 0610-11430/2015-10 z dne 15. 9. 2017 (točka I izreka). Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka je zavrnil (točka II izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je predmetni predlog za obnovo postopka oz. za izredno razveljavitev odločbe (v nadaljevanju tudi predlog) davčni organ prejel 18. 2. 2020. Tožnik je navedeni predlog vložil zaradi različnega izračuna obdavčitve v primerljivih zadevah, zaradi napačnega obrutenja gotovinskih dvigov iz bančnega računa družbe ter zaradi odločitve brez zakonske podlage. Kot podlago za odločitev navaja prvi odstavek 267. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi katerega je preizkusil ali je tožnikov predlog pravočasen, dovoljen in popoln ter ali ga je podala upravičena oseba. Gre za presojo davčnega organa, ali so v zadevi podane procesne predpostavke za vložitev predloga za obnovo postopka. Pravočasnost predloga za obnovo postopka je vezana na subjektivni rok šest mesecev (prvi odstavek v povezavi s četrtim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2, veljaven v relevantnem obdobju). K predlogu je tožnik priložil odločbo DT 4200-831/2017-17 z dne 29. 5. 2019, ki mu je bila vročena 13. 6. 2019 in izdana v ponovnem postopku na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT 499-21-24/2018-2, ki je bila v hišni predalčnik tožnika vložena 1. 4. 2019. Šteje se, da je bil tožnik z vsebino odločbe seznanjen z dnem prejema odločbe. Od dneva vročitve odločbe začne teči šest-mesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Predmetni predlog za obnovo postopka, ki ga je davčni organ prejel 18. 2. 2020 (priporočeno po pošti), je bil vložen prepozno. Zato ga je davčni organ zavrgel. Davčni organ obnove postopka tudi ni uvedel obnove postopka po uradni dolžnosti, ker sam ni ugotovil obstoja novih dejstev in dokazov, kot to določa 89. člen ZDavP-2. Po mnenju davčnega organa pa tudi ni bilo podanih razlogov po 278. členu ZUP iz katerih je mogoče izvršljivo odločbo razveljaviti, če to narekujejo nujni ukrepi v javnem interesu.
2. Pritožbeni organ pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Poudarja, da predstavlja obnova postopka izredno pravno sredstvo in se sklicuje na določbe 260. člena, 265. člena in 267. člena ZUP ter določbo 89. člena ZDavP-2. Slednji vsebuje specialne določbe glede roka za vložitev predlog za obnovo postopka. Glede obnovitvenega razloga novih dejstev in novih dokazov sta v 89. členu ZDavP-2 določena subjektivni rok šest mesecev od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze, ter objektivni rok 5 let od vročitve odločbe stranki. Navedena roka vežeta tako davčni organ, kot tudi davčnega zavezanca in ju ni mogoče podaljšati. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bila odločba, s katero tožnik izkazuje nova dejstva, tožniku vročena 13. 6. 2019, predlog za obnovo postopka pa je tožnik vložil 18. 2. 2020. Subjektivni rok za uvedbo obnove postopka se je v konkretnem primeru iztekel 13. 12. 2019. Predmetni tožnikov predlog za obnovo postopka, vložen 18. 2. 2020, je prepozen, zato prvostopenjski organ tožnikov predlog z izpodbijanim sklepom pravilno zavrgel. Ker zaradi zamude subjektivnega roka za obnovo postopka niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, je davčni organ tožnikov predlog pravilno zavrgel in ga vsebinsko ni obravnaval. Ne držijo tožnikove navedbe, da davčni organ ni odločal o izredni razveljavitvi odločbe, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja navedba, da pogoji za izredno razveljavitev odločbe po ZUP (278. člen), niso podani.
3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je tožniku davčni organ po izvedenem postopku DIN obračunavanja in plačevanja DDV in davkov od drugih dohodkov 15. 9. 2017 izdal odločbo DT 0610-11430/2015-20, katere vsebino navaja. Nepojasnjene dvige gotovine, ki jih je opravil družbenik A. A. iz računa družbe A., d. o. o. v višini 433.290,00 EUR je opredelil kot druge dohodke in jih obdavčil z dohodnino v višini 108.322,50 EUR. V podobni zadevi je davčni organ izdal odločbo DT 4200-831/2017-8 z dne 5. 12. 2017, ki je bila tožniku vročena 22. 12. 2017, katere vsebino navaja. Drugostopenjski organ je z odločbo DT 499-21-24/2018-2 z dne 6. 3. 2019 pritožbi ugodil in predhodno navedeno odločbo odpravil ter zadevo vrnil v ponovni postopek. V nadaljevanju navaja 105. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki opredeljuje druge dohodke. Davčni organ je v zadevah DT 0610-1143/2015 in DT 4200-831/2017 obravnaval podobno dejansko stanje (nepojasnjene dvige gotovine družbenika iz računa družbe), vendar za različna obdobja, pri tem je uporabljal isto materialno in procesno pravo, pri čemer pa je opravil različen izračun obdavčitve, kar pojasni na strani 3 tožbe. Za izračun dohodnine je davčni organ odmeril različni davčni osnovi. Ker je davčni organ v postopku DT 0610-11430/2015 napačno ugotovil davčno osnovo za odmero davka, je tožnik vložil predlog za obnovo postopka oz. za izredno razveljavitev odločbe. Tožnik meni, da sta izpodbijana akta prvostopenjskega in pritožbenega organa nepravilna in nezakonita. Prvostopenjski organ je v podobnih zadevah DT 0610-11430/2015 in DT 4200-831/2017, ko je obravnaval podobno dejansko stanje, napačno ugotovil dejansko stanje, kar pojasni na strani 5 tožbe. Napačna je ugotovitev davčnega organa, da ne drži tožnikova trditev, da je isti davčni organ v dveh primerljivih davčnih situacijah opravil različna izračuna obdavčitve. Napačna je ugotovitev davčnega organa, da niso podani pogoji za obnovo postopka po uradni dolžnosti, saj gre v zadevi DT 0610-11430/2015 za očitno napačno uporabo obrutenja gotovinskih dvigov, kot v zadevi DT 4200-831/2017. S tem so izpolnjeni pogoji po ZUP za obnovo postopka po uradni dolžnosti. V nadaljevanju navaja 15. člen, 18. člen, 105. člen, 108. člen in 131. člen ZDoh-2. Na strani 6 tožbe ugovarja, da davčni organ z izpodbijanim sklepom o predlogu tožnika za izredno razveljavitev odločbe sploh ni odločal. Sklicuje se na 214. člen in na 7. točko 237. člena ZUP po kateri je podana bistvena kršitev določb postopka, če se odločbe ne da preizkusiti. Ugovarja tudi kršitev načela zaslišanja stranke in kršitev pravice stranke do izjave. Ker pritožbeni organ teh nepravilnosti ni odpravil, je tudi odločba pritožbenega organa nepravilna in nezakonita. Tožnik meni, da je davčni organ zmotno ugotovil dejansko stanje, nepravilno uporabil materialno pravo in bistveno kršil določbe postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnikovemu predlogu v celoti ugodi in se obnovi postopek v zadevi DT 0610-11430/2015 oz. podrejeno, da se odločba pritožbenega organa spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep v celoti ugodi in se tudi ugodi tožnikovemu predlogu z dne 17. 2. 2020 za obnovo postopka oz. za izredno razveljavitev odločbe oz. se odločba pritožbenega organa odpravi oz. razveljavi ter se zadeva vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj sodišče tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe pritožbenega organa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.
5. Tožba ni utemeljena.
6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter utemeljen s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:
7. Pri tožniku je davčni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2014 do 28. 2. 2015 in od 1. 8. 2015 do 30. 9. 2015 ter davka od drugih dohodkov od 1. 11. 2014 do 30. 9. 2015 in 15. 9. 2017 izdal odločbo DT 0610-11430/2015-20, s katero mu je naložil plačilo akontacije dohodnine od drugih dohodkov v znesku 108.322,50 EUR s pripadajočimi obrestmi. K predlogu za obnovo postopka je tožnik priložil odločbo 4200-831/2017-17 z dne 29. 5. 2019, s katero naj bi izvedel za nova dejstva, zato je vložil predlog za obnovo postopka v zadevi 0610-11430/2015. Tožnikov predlog za obnovo postopka oz. za izredno razveljavitev odločbe je davčni organ prejel 18. 2. 2020 in ga kot prepoznega na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP-2 z izpodbijanim sklepom zavrgel ter ga vsebinsko ni obravnaval. 8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka v zadevi 0610-11430/2015 oz. zahtevo za izredno razveljavitev odločbe. Izpodbijani sklep je postopkovni sklep, izdan v fazi predhodnega preizkusa tožnikovega predloga po prvem odstavku 267. členu ZUP, na podlagi katerega je davčni organ najprej preizkusil ali je tožnikov predlog pravočasen, dovoljen in popoln ter ali ga je podala upravičena oseba. Gre za predhodni preizkus predloga stranke, ki ga davčni organ opravi preden prične z vsebinsko presojo v zadevi. Tožnik je predlagal obnovo postopka (v zadevi DT 0610-11430/2015), ki se je končal z odločbo DT 0610-11430/2015-12 z dne 15. 9. 2017, zoper katero v upravnem postopku ni bilo več rednega pravnega sredstva, ker je zvedel za nova dejstva oz. pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (tč. 1 prvega odstavka 260. člena ZUP). Tožnik kot novo dejstvo oz. nov dokaz navaja odločbo DT 4200-831/2017-17 z dne 29. 5. 2019, ki mu je bila vročena 13. 6. 2019. 9. Na podlagi točke 1 prvega odstavka 260 člena ZUP, ki je vsebinsko enaka določbi prvega odstavka 89. člena tedaj veljavnega ZDavP-2 se lahko postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. ZDavP-2 kot specialen predpis pa v 89. členu določa tudi subjektivni in objektivni rok za obnovo postopka. V prvem odstavku 89. člena ZDavP-2 določa subjektivni rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti in sicer šest mesecev od dneva, ko je davčni organ mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Objektivni rok, po katerem davčni organ ne more več začeti obnove postopka pa je pet let od vročitve odločbe. Na podlagi četrtega odstavka 89. člena ZDavP-2 lahko v rokih iz prvega odstavka 89 člena ZDavP-2 obnovo postopka predlaga tudi davčni zavezanec.
10. V obravnavani zadevi relevantne okoliščine, od katerih je odvisna odločitev, med strankama niso sporne in sicer, da je bila odločba DT 4200-831/2017-17 z dne 29. 5. 2019, s katero tožnik izkazuje nova dejstva, tožniku vročena 13. 6. 2019, tožnikov predlog za obnovo postopka z dne 17. 2. 2020 pa je davčni organ nesporno prejel 18. 2. 2020, čemur tožnik v tožbi ne oporeka. Subjektivni prekluzivni rok šest mesecev, ki ga določata prvi in četrti odstavek 89. člen ZDavP-2 od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze za uvedbo obnove postopka, se je tudi po presoji sodišča iztekel 13. 12. 2019, kar sta tožniku pravilno pojasnila prvostopenjski in pritožbeni organ. Z zamudo tega roka davčni zavezanec izgubi možnost uporabe izrednega pravnega sredstva, obnove postopka (gre za prekluzivni rok). Izpodbijani sklep o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka zaradi zamude šest-mesečnega subjektivnega roka je po presoji sodišča pravilen in pravilno utemeljen na določbah prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2, ki v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2 specialno določa subjektivni rok šest mesecev (od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze). Ob upoštevanju nespornega datuma vročitve odločbe tožniku (13. 6. 2019), je tožeča stranka tudi po presoji sodišča predlog za obnovo postopka vložila po poteku predpisanega subjektivnega roka iz prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2 (18. 2. 2020). Predlog, ki ni vložen pravočasno, pa se, kot je to pravilno stori prvostopenjski organ, skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP, s sklepom zavrže. 11. Sicer pa tožeča stranka tudi v upravnem sporu ugotovljeni nepravočasnosti predloga za obnovo postopka ne ugovarja ne v dejanskem in tudi ne v pravnem pogledu. Glede obnove postopka, ki je sicer urejena v ZUP (260. člen in naslednji), pa vsebuje ZDavP-2 le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v 89. členu, glede ostalih vprašanj pa se uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva, opredeljena v ZUP.1 Prvi odstavek 89. člena ZDavP-2 določa poseben rok za uveljavljanje najpogostejšega razloga za obnovo postopka, tj. če se izve za nova dejstva oz. pridobi nove dokaze, ki bi lahko vodili k drugačni odločitvi.1 Ker v konkretnem primeru zaradi zamude subjektivnega šest-mesečnega roka za obnovo postopka iz prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 89. člena ZDavP-2 niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, je po presoji sodišča davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel in ga vsebinsko ni obravnaval. 12. Tožnik v tožbi neutemeljeno ugovarja, da so podani pogoji za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ker gre v zadevi za očitno napačno uporabo pravil obrutenja gotovinskih dvigov. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa jasno izhaja, da v odločbah v tožbi navedenih zadevah DT 0610-11430/2015 in DT 4200-831/2017 davčni organ gotovinskih dvigov družbenika iz bančnega računa družbe ni obrutil. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da bi moral davčni organ uvesti obnovo postopka v javnem interesu, kar izhaja iz določbe prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 Gre za fakultativno odločitev davčnega organa in ne za zavezujočo obveznost davčnega organa.
13. Izredna razveljavitev odločbe, na katero se sklicuje tožnikov predlog z dne 18. 2. 2020, je urejena v prvem odstavku 278. člena ZUP, po katerem se izvršljiva odločba lahko razveljavi, če to narekujejo nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, če nevarnosti ne bi bilo mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi, s katerimi bi bile manj prizadete pridobljene pravice. Odločba se lahko razveljavi tudi le deloma, in sicer toliko, kolikor je neogibno potrebno, da se odvrne nevarnost. V zvezi z navedenim tožnikovim predlogom pa davčni organ ugotavlja na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da razlogi za sprejem nujnih ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, v konkretnem primeru niso podani. Ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da se davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil do tožnikovega predloga za izredno razveljavitev odločbe. Izpodbijani sklep dosega standard obrazloženosti, kot ga določa 214. člen ZUP in tudi omogoča preizkus.
14. Ker je davčni organ tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel v fazi predhodnega preizkusa predloga po prvem odstavku 267. člena ZUP, tožnikovih navedb s tem v zvezi ni vsebinsko obravnaval, je posledično neutemeljen tožnikov očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke in kršitvi pravice stranke do izjave.
15. Ker je po izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije, kot je to predlagal tožnik v tožbi, saj za tovrstno odločanje ni podanih pogojev (65. člen ZUS-1).
16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, niso sporne. V zadevi je relevantno dejstvo za zavrženje tožnikovega predloga za obnovo postopka potek prekluzivnega subjektivnega procesnega roka šest mesecev po prvem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 89. členu ZDavP-2, kakor tudi za zavrženje zahteve za izredno razveljavitev izvršljive odločbe po 278. členu ZUP, ki sta bila podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama niso sporna. Med strankama ni spora, da je tožnik za novo dejstvo izvedel 13. 6. 2020, ko mu je bila vročena odločba DT 4200-831/2017-17 z dne 29. 5. 2019. Prav tako tudi ni sporno, da je predlog za obnovo postopka oz. za izredno razveljavitev odločbe tožnik vložil 17. 2. 2020 in da ga je davčni organ prejel 18. 2. 2020. 17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.
1 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 794/2021-9 z dne 24. 8. 2023.