Jedro

Ker navidezna darilna pogodba, sklenjena med revidentom in njegovim sinom, pravno ne učinkuje, je materialno pravo glede obdavčenja po 58. členu ZDoh pravilno uporabljeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28. 2. 2005, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada ... z dne 6. 1. 2004. Z navedeno odločbo je davčni organ prve stopnje tožniku za leto 2002 odmeril davek od dobička iz kapitala od prodaje vrednostnih papirjev. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik za leto 2002 pristojnemu davčnemu organu ni predložil napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala, čeprav je v tem letu prodal skupaj 45 delnic družbe A. d.d. in z njihovo prodajo dosegel dobiček.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom za njeno odločitev. Darilno pogodbo, s katero je na svojega sina prenesel 45 delnic družbe A., ta pa jih je kmalu po tem prodal, je revident sklenil zato, da bi se izognil plačilu davka od dobička iz kapitala, ki bi ga na podlagi 58. člena Zakona o dohodnini - ZDoh, moral plačati, če bi delnice prodal sam. Sklenjena pogodba, ki ne izraža prave volje strank, zaradi nedopustne podlage (39. člen OZ) pravno ne učinkuje.

3. Tožnik - revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in se upravni odločbi odpravita, Vrhovno sodišče pa samo odloči v stvari, oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, z razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil opravljen preizkus revizije v obravnavani zadevi. Zato se Vrhovno sodišče do revizijskih ugovorov v zvezi z dejanskim stanjem ne opredeljuje, ker za to nima pravne podlage v določbi 85.člena ZUS-1. 8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik med 23. 11. 2001 in 7. 5. 2002 kupil skupno 45 delnic družbe A., ki jih je 11. 11. 2002 podaril svojemu sinu; ta pa jih je dne 15. 11. 2002 prodal; sporne tudi niso nabavna in prodajna cena teh delnic, ugotovljena davčna osnova ter višina davka. Sporno pa je, ali je od prodaje obravnavanih delnic treba plačati davek od dobička iz kapitala po določbi 58. člena ZDoh.

9. ZDoh v 58. členu določa, da je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug, če je bila prodaja izvršena pred pretekom treh let od dneva, ko je bil vrednostni papir oziroma delež v kapitalu pridobljen, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec. Osnova za davek od dobička iz kapitala je razlika med prodajno ceno vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug in valorizirano nabavno vrednostjo vrednostnega papirja ter drugih deležev v kapitalu gospodarskih družb in zadrug v času pridobitve (58. b člen ZDoh).

10. Na podlagi določb OZ in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR lahko starši in otroci sklepajo vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepali tudi z drugimi osebami in na tej podlagi ustanavljajo pravice in obveznosti. Pri sklepanju obligacijskih razmerij pa morajo vsi udeleženci – tudi starši in otroci - spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), predmet pogodbenega razmerja ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (37. člen OZ), vsaka pogodbena obveznost pa mora imeti dopustno podlago (39. člen OZ).

11. Revizijsko sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje in obeh davčnih organov, da je v tem primeru revident s svojim sinom sklenil navidezno – darilno pogodbo z namenom, da se izogne plačilu davka od dobička iz kapitala. Pri sklenitvi navidezne pogodbe po 50. členu OZ gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov in izjavo volje navzven, namenjeno drugim, tako da bi pri slednjih nastala zmotna predstava, da gre za dovoljen posel. Obe stranki navideznega posla pa stremita za tem, da simulirani posel nastane le na videz in da prikrije disimulirani posel, ki sta ga stranki dejansko izvedli.

12. Da gre za navidezno darilno pogodbo, so upravna organa in prvostopno sodišče pravilno zaključili iz okoliščin pri prodaji delnic družbe A. v letu 2002. Zaradi prevzemne ponudbe družbe B. za odkup delnic družbe A. je v času, ko je revident z navidezno darilno pogodbo prenesel 45 delnic družbe A. na svojega sina, ta pa jih je nekaj dni pozneje prodal družbi B., vrednost delnic družbe A. skokovito narasla. Na podlagi polemik v medijih ter na podlagi javnega poziva delničarjem o prevzemu družbe A. s strani družbe B., pa je bilo imetnikom delnic družbe A. povsem jasno, da se plačilu davka od prodaje teh delnic družbi B. lahko izognejo z vmesno podaritvijo teh delnic članom družine. Ker je revidentov sin „podarjene delnice“ prodal nekaj dni po prejemu, in pred zaključkom ponudbe prevzemnika družbe B., je prvostopni organ sprejel pravilen sklep, da je revident sklenil darilno pogodbo s sinom z namenom, da se izogne plačilu davščin ob prodaji delnic družbi B. Revidentovo drugačno zatrjevanje v reviziji na drugačno stališče Vrhovnega sodišča ne more vplivati.

13. Revident je torej s svojim sinom sklenil navidezno darilno pogodbo, ki pa pravno ne učinkuje (39. člen OZ). Glede na to je bilo materialno pravo glede obdavčenja, torej 58. člen ZDoh, pravilno uporabljeno. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi X Ips 709/2006 z dne 9. 4. 2009, X Ips 130/2006 z dne 7. 5. 2009, 347/2006 z dne 7. 5. 2009, 395/2006 z dne 7. 5. 2009 in 426/2006 z dne 7. 5. 2009. 14. Po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zadostni meri obrazložilo svoja stališča do tožbenih navedb, na te razloge se sklicuje tudi Vrhovno sodišče, saj jih glede na okoliščine primera šteje za pravilne in na zakonu utemeljene. Do nebistvenih navedb oziroma do navedb, ki so v nasprotju s pravnimi stališči prvostopnega in Vrhovnega sodišča in zato za odločitev niso pomembne, pa se sodišču ni treba opredeljevati (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 oziroma prej prvi odstavek 16. člena ZUS). Glede na navedeno ni utemeljena revizijska navedba, da se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

15. Prvostopno sodišče je odločalo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Ker je sodilo na seji, ni kršilo določb ZUS-1 glede glavne obravnave (1. točka prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim do četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1), saj odločilno dejansko stanje ni bilo sporno, dokazi, ki jih je revident predlagal v tožbi (in jih ponavlja v reviziji), pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve. Kadar sodišče sodi na seji, ne izvaja dokazov, zato mu tudi ni treba pojasnjevati, izvedbo katerih dokazov in zakaj je zavrnilo.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

17. Ker tožnik z revizijo ni uspel, trpi sam svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.