Jedro

Načelo vestnosti in poštenja zahteva, da vsaka stranka pri sklepanju obligacijskih razmerij upošteva tudi interes nasprotne stranke. To pomeni, da je zavezana izjaviti tisto, kar je njena resnična volja. Če izjava ne izraža njene resnične volje, mora posledice nositi sama.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 161404/2013 z dne 11. 10. 2013 in tožencu naložilo v plačilo nadaljnje pravdne stroške v znesku 241,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Poudarja, da je bilo bistvo njegovih trditev, da je bil žrtev goljufije, zaradi česar je bila sklenitev pogodbe s tožečo stranko obremenjena s takšnimi napakami volje, da je pogodba absolutno neveljavna. V dejanskem pogledu je šlo za pogodbeno voljo P. R., sam ni želel skleniti pogodbe o ustanovitvi in vodenju bančnega računa, niti ni koristil bančnih storitev, saj je dvignjeni denar izročil P. R. Iz teh trditev ne izhaja le obstoj napak volje, pač pa neobstoj volje za sklenitev pogodbe. Pravni posel je sklenil le formalno. Brez volje pogodbenika sklenjen pravni posel pa je ničen. Nepristnosti volje ni zakrivil, do nje je prišlo zaradi vplivanja na njegovo voljo s strani P. R. Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko presoditi temelj tožbenega zahtevka in ugotavljati dejstva, ki predstavljajo ničnost pogodbene zaveze. S tem mu je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ker ga sodišče ni zaslišalo, niti ni zaslišalo P. R., je odločitev tako očitno napačna, da ji je mogoče očitati samovoljnost in arbitrarnost. S tem so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14. in 22. člena Ustave RS, storjena pa je tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je toženec pri sklenitvi pogodbe o ustanovitvi in vodenju računa in pogodbe o izrednem limitu ravnal zavestno in s svobodno ter resno voljo stopil v obligacijsko razmerje. Ker sta se pogodbeni stranki sporazumeli o vseh bistvenih sestavinah, sta obe pogodbi veljavni. Prevara tretje osebe na to ne vpliva. Tožencu v postopku niso bile kršene ustavne pravice, pritožbene navedbe v zvezi s tem so pavšalne in neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo toženčevim navedbam glede dejstev. Verjelo mu je, da je Pogodbo o ustanovitvi in vodenju računa pri tožeči stranki in Pogodbo o izrednem limitu sklenil, ker mu je to naročil P. R., ki ga je ogoljufal. Ker je dejstva, ki jih je toženec želel dokazati s svojim zaslišanjem in zaslišanjem P. R., sodišče štelo za dokazana, izvedba dokaza z zaslišanjem ni bila potrebna. Uveljavljane procesne kršitve po 8. točki 339. člena ZPP ni.

6. Dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno; pritožnik pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti ne uveljavlja. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Utemeljena je z jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje nanje. Neutemeljen je pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni presojalo trditev o ničnosti toženčeve pogodbene zaveze. V točki 6 obrazložitve je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da pogodba iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka, ni nična. Dejstvo je, da je toženec s podpisom Pogodbe o ustanovitvi in vodenju računa sklenil s tožečo stranko pogodbo v svojem imenu in za svoj račun, enako kot je zaprosil za povečan limit. S podpisom je izkazal svojo voljo, da s tožečo stranko stopi v obligacijsko razmerje, zato o odsotnosti volje ni mogoče govoriti. Lahko gre le za napako volje, ta pa je razlog za razveljavitev pogodbe, ne pa ničnost. Odločujoča je izjavljena volja. Načelo vestnosti in poštenja namreč zahteva, da vsaka stranka pri sklepanju obligacijskih razmerij upošteva tudi interes nasprotne stranke. To pomeni, da je zavezana izjaviti tisto, kar je njena resnična volja. Če izjava ne izraža njene resnične volje, mora posledice nositi sama.(1) S podpisom pogodb s tožečo stranko, je toženec izjavil voljo. Razmerje med njim in P. R. za razsojo v tej zadevi ni relevantno. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je zaradi goljufivega ravnanja, to je prevare tretje osebe, mogoče uveljavljati izpodbojnost pogodbe, in to le, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe vedela, ali bi vsaj morala vedeti za prevaro (tretji odstavek 49. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Da bi tožeča stranka vedela za zatrjevano goljufivo ravnanje P. R., pa toženec ne zatrjuje.

7. Iz trditev tožene stranke torej ne izhaja neobstoj volje, pač pa napaka volje. Toženec je s podpisom pogodb napram tožeči stranki izrazil voljo, da sklepa z njo pravni posel v svojem imenu in za svoj račun. V obligacijsko razmerje s tožečo stranko ni stopil brez svoje volje, njegova volja je bila glede na trditve obremenjena z napakami. Tako sklenjeno pogodbo pa je potrebno, da ne učinkuje, razveljaviti.

8. Trditve o kršitvi ustavnih pravic toženec utemeljuje z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in kršitvami določb pravdnega postopka. Ker ti kršitvi nista podani, tudi kršitev ustavnih pravic ni. Sodišče tožencu ni odvzelo možnosti izjave v postopku in s tem pravice do sodnega varstva. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna in ne predstavlja odstopa od sodne prakse, zato ji ni mogoče očitati samovoljnosti in arbitrarnosti ter posledično kršitev 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave RS.

9. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, toženec pa zaradi neuspeha s pritožbo sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. komentar k 15. členu – Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2003, stran 210-211.