Jedro

Potek časa sam po sebi (in z njim povezana sprememba vrednosti denarja) ne utemeljuje strankine spremembe vrednosti spornega predmeta. Do take spremembe lahko pride le ob spremembi tožbe ali v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP.

Revizijsko sodišče pri ugotavljanju pravice do revizije samostojno presoja vrednost spornega predmeta in pri tej presoji ni vezano na sklep prvostopenjskega sodišča, če ta sklep oceni za nezakonit, ker je bil izdan prepozno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je ničen tisti del kupne pogodbe z dne 8.1.1996, s katerim je drugi toženec prodal prvi toženki v dodatku z dne 7.11.1996 10 m2 predprostora (skupni hodnik) k spornemu stanovanju. Presežni tožbeni zahtevek (za samo stanovanje, ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije) je zavrnilo in odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema ter stranski intervenientki, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija ni dovoljena.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi, zakon posebej določa, kdaj in pod katerimi pogoji je dovoljena. Tako je v drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) določeno, da je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, tožbeni zahtevek pa ni denarne narave, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP (prej enako drugi odstavek 186. člena ZPP/77) že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Pravila za ugotavljanje pravice do revizije vsebujejo tudi določbe 39. in naslednjih členov ZPP. Tako je v drugem odstavku 44. člena ZPP določeno, da je odločilna tista vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, v tretjem odstavku istega člena pa, kdaj in pod katerimi pogoji lahko sodišče spremeni strankino opredelitev vrednosti spornega predmeta (prej enako drugi in tretji odstavek 40. člena ZPP/77).

Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe za stanovanje. Gre za spor premoženjske narave. V tožbi, ki jo je vložila 21.7.1997, je vrednost spornega predmeta opredelila z zneskom 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR). Samega tožbenega zahtevka v postopku ni spreminjala, je pa v vlogi z dne 17.3.2004 navedla, da "glede na potek časa in spremenjene vrednosti" (verjetno domače valute) na novo označuje vrednost spornega predmeta z zneskom 1.100.000 SIT. Na naroku 26.3.2004 je sodišče najprej opravilo poravnalni narok, ki ni uspel in je zato takoj nadaljevalo s prvim narokom, na katerem je tožnica podajala svoje navedbe, ki jim je drugi toženec obrazloženo ugovarjal, prisotna stranska intervenientka pa je že pred tem z vlogo z dne 7.11.2000 pisno ugovarjala tožbenemu zahtevku. Sodišče je sprejelo še dokazni sklep, nato pa ob sklicevanju na tretji odstavek 44. člena ZPP določilo vrednost spornega predmeta z zneskom 1.100.000 SIT. Tožničino vlogo z dne 17.3.2004 je opredelilo kot njen predlog, da se ugotovi prava vrednost, "ki ob vložitvi tožbe ni bila znana".

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tega tožnica v vlogi z dne 17.3.2004 ni trdila. To tudi ni res, saj je v tožbi vrednost spornega predmeta opredeljeno označila z zneskom 500.000 SIT. Svojo novo oceno vrednosti spornega predmeta je utemeljevala s potekom časa in s spreminjanjem vrednosti (denarja). Po ustaljeni praksi tega sodišča potek časa sam po sebi (in z njim povezana sprememba vrednosti denarja) ne utemeljuje spremembe vrednosti spornega predmeta (npr. II Ips 345/2005, II Ips 167/2008 in mnoge druge). Do take spremembe lahko pride le ob spremembi tožbe ali v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP. Nobenega razloga namreč ni za drugačno obravnavanje pravice do revizije v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom kot v premoženjskih sporih z denarnim zahtevkom.

Povedano pomeni, da tožničina sprememba opredelitve vrednosti spornega predmeta ni upoštevna. V skladu z drugim odstavkom 44. člena ZPP je v zvezi z njenim ravnanjem odločilna tista vrednost, ki jo je navedla v tožbi. Zato je revizijsko sodišče še ugotavljalo, ali je prvostopenjsko sodišče na naroku 26.3.2004 pri izdaji sklepa o določitvi višje vrednosti spornega predmeta ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP. Po navedeni zakonski določbi se mora sodišče najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta. V obravnavanem primeru ni bilo tako, saj je sodišče sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta izdalo ob koncu prvega naroka in po tem, ko so stranke že podale svoje navedbe, samo pa je tudi sprejelo dokazni sklep, kateri dokazi se bodo izvajali. Glavna stvar se je torej že obravnavala. Poleg tega je sklep utemeljilo z napačnim razlogom, da vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe ni bila znana. Če pa je s tem menilo, da prava vrednost ob vložitvi tožbe ni bila znana in s tem pritrdilo tožničinemu utemeljevanju o pomenu poteka časa v vlogi z dne 17.3.2004, je tak razlog neutemeljen iz že pojasnjenih razlogov.

Revizijsko sodišče pri ugotavljanju pravice do revizije samostojno presoja vrednost spornega predmeta in pri tej presoji ni vezano na sklep prvostopenjskega sodišča, če ta sklep oceni za nezakonit, ker je bil izdan prepozno (npr. II Ips 101/97, II Ips 451/98, II Ips 519/2003). Zato tudi v tej zadevi ni upoštevalo prepoznega ravnanja sodišča. Odločilna je torej opredelitev vrednosti spornega predmeta v tožbi. V njej navedeni znesek 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.