Jedro

Če sodišče ne kvalificira dejanja lahke telesne poškodbe z eno od oblik udeležbe pri kaznivem dejanju, mora biti jasno opredeljeno, katero poškodbo je oškodovancu prizadejal vsak izmed obdolžencev.

Med okoliščinami, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, mora izrek vsebovati tudi druge okoliščine, ki so potrebne za individualizacijo določenega kaznivega dejanja (npr. čas, kraj), okoliščine, od katerih je odvisna pravna opredelitev (med katere spada tudi opis udeležbe) ter v določenih primerih spremljevalne okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije.

S tem ko sodišče kljub opisu ni opredelilo dejanj kot kaznivih dejanj, storjenih v sostorilstvu, ne gre za kršitev v škodo obsojencu. Kazenski zakon namreč na splošno vrednoti sostorilstvo kot nevarnejši pojav v primerjavi s samostojnim storilcem, kar se kaže v tem, da v posebnem delu v več primerih sostorilstvu določa kot hujšo obliko kaznivega dejanja (npr. umor po 4. točki 2. odstavka 127. člena, rop po 3. odstavku 213. člena KZ ipd.).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo za krive D.Š. storitve treh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, B.K. in M.B. pa storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Vsem trem obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, in sicer obsojenemu M.B. z enotno določeno kaznijo 1 mesec in 15 dni zapora ter preizkusno dobo 1 leto. Obtožbo zoper obtoženega F.K. ml. je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo z dne 18.12.2001 pritožbe obsojenih B.K. in M.B. ter zagovornika obsojenega D.Š. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vsem obsojencem sta sodišči naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so 2.4.2002 vložili zagovorniki obsojenega M.B. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec M.V. predlaga zavrnitev zahteve. Meni namreč, da uveljavljana kršitev določb zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, prav tako sodišče z izpodbijano sodno odločbo tudi ni kršilo materialnega zakona. Sklicevanje zahteve na nedoločnost sodbe glede opisa sostorilstva ali kakšne druge oblike udeležbe je neutemeljeno, ker ne sostorilstvo ne kakšna druga oblika udeležbe v sodbi obdolžencem ni očitana. Sodišče druge stopnje je že odgovorilo povsem jasno na enake pritožbene navedbe, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti le ponavlja. Izrek sodbe zato tudi ni v nasprotju z obrazložitvijo in tudi obrazložitev je povsem skladna in jasna. Zahteva le nasprotuje zaključkom sodišča glede dejanskega stanja, s čimer pa presega zakonite okvire uporabe tega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornikov je sodišče kršilo 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku in kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega je obdolženec obsojen, kaznivo dejanje. Opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je nerazumljiv, ker v abstraktnem delu manjka opis oblike udeležbe, v konkretnem pa je navedeno, da so obdolženci "združno" pretepali oškodovanca, kar bi lahko pomenilo sostorilstvo po členu 25. KZ, vendar pa se očitno sodišče za tako kvalifikacijo kaznivega dejanja ni odločilo, temveč je pustilo zaključek o združnem pretepanju neobrazložen. Iz celotne sodbe, ter tudi primerjave med izrekom in obrazložitvijo ni razbrati nedvoumne razlage sodišča, kakšno naj bi bilo protipravno ravnanje M.B. in katere od poškodb, ki sta jih utrpela oškodovanca, naj bi on povzročil. V primeru, ko se sodišče ne odloči kvalificirati dejanja z eno od oblik udeležbe pri kaznivem dejanju, mora biti jasno opredeljeno, katero poškodbo je oškodovancu prizadejal vsak izmed obdolžencev.

Ta (zadnja) trditev vložnika zahteve je sicer pravilna, vendar pa bi bila upoštevna le, če bi šlo za obsodbo za posamezna, samostojna kazniva dejanja. Položaj pa je v tem primeru drugačen. Zagovorniki sami v zahtevi poudarjajo, da iz konkretnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja sostorilstvo. Sodišče ugotavlja, da so storilci oškodovanca "združno pretepali z rokami in brcali z nogami", kar predstavlja opis sostorilstva, da so ravnali v sostorilstvu pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. To sodišče namreč v 4. odstavku na predzadnji strani sodbe (l. št. 187) med drugim ocenjuje, da so se vsi trije obdolženci "pri svojem ravnanju očitno zavedali prepovedanosti svojega ravnanja in dejstva, da lahko na ta način glede na moč, smer in način udarcev oškodovanca tudi lahko telesno poškodujejo, pa jim je bilo zato vsaj vseeno". Sodišče torej jasno ugotavlja krivdno obliko storilcev do dejanja oziroma naklep in voljo vsakega posameznega storilca do celotnega kaznivega dejanja ter njihovo skupno delovanje oziroma neposredno sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja. Napačno pa pravno opredeljuje očitano kaznivo dejanje (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). To kršitev določb materialnega zakona povzema tudi pritožbeno sodišče, ki sicer pritrjuje vsem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje s tem, da takšno napačno opredelitev še obrazlaga, kar pa glede na to, da ne gre za kršitev zakona v škodo obsojencu, ne predstavlja relevantne kršitve pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izpodbijana prvostopna sodba ima torej razloge o obliki udeležbe, razloge ima tudi sodba pritožbenega sodišča, vendar ti niso sprejemljivi, saj utemeljujejo napačno uporabo prava. Kršitev določb zakona o kazenskem postopku iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, kadar gre za utemeljevanje napačne uporabe prava (ki ni v škodo obdolženca).

Kršitev iste določbe ZKP oziroma nadaljnjo nejasnost v izreku vidi vložnik zahteve tudi v tem, da abstraktni del izreka sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje očitka o udeležbi, konkretni del izreka pa. Tudi v tem primeru sodišče ni kršilo zakona o kazenskem postopku, saj je krivdorek dovolj precizen tudi brez abstraktnega očitka, ki pomeni le prepis zakonskega teksta (ki je v konkretnem primeru napačen in je posledično pripeljal tudi do napačne pravne opredelitve kaznivega dejanja). Pomembno je namreč, da opis dejanja vselej vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki se očitajo storilcu. Odločilna je jasnost in razumljivost dejanskega temelja sodbe. Med okoliščinami, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, mora izrek vsebovati tudi druge okoliščine, ki so potrebne za individualizacijo določenega kaznivega dejanja (npr. čas, kraj, itd.), okoliščine, od katerih je odvisna pravna opredelitev (med katere spada tudi opis udeležbe) ter v določenih primerih spremljevalne okoliščine, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Med dejanskimi okoliščinami pa je v konkretnem primeru podana skladnost in kot je bilo že povedano, je opisano tudi sostorilstvo, napačno pravno sklepanje pa ne pomeni kršitve določb postopka.

Utemeljen pa je očitek vložnika v zahtevi, da je sodišče napačno pravno opredelilo kaznivo dejanje s tem, ko je zaključilo, da je vsak izmed obsojencev storil dve oziroma tri kazniva dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ.

Sodišče prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno, ugotavlja vsa pravno relevantna dejstva, pomembna za presojo obravnavanih kaznivih dejanj, vendar pa dejanj ne opredeli kot kaznivih dejanj storjenih v sostorilstvu, ista kvalifikacija pa je povzeta tudi v odločbi višjega sodišča. To se pravi, da je sodišče s tem, ko je napačno kvalificiralo kaznivo dejanje, kršilo določbo 4. odstavka 365. člena ZKP, vendar pa ta kršitev ne predstavlja kršitve v škodo obsojencu, zaradi česar vrhovno sodišče kljub ugotovljeni kršitvi zakona, sodbe ni spreminjalo. Kazenski zakon namreč na splošno vrednoti sostorilstvo kot nevarnejši pojav v primerjavi s samostojnim storilcem, kar se kaže v tem, da v posebnem delu v več primerih sostorilstvu določa kot hujšo obliko kaznivega dejanja (npr. umor po 4. točki 2. odstavka 127. člena, rop po 3. odstavku 213. člena KZ ipd.).

Neutemeljeno pa zagovornik v zahtevi sodišču očita, da je obsojencu kršilo pravico do obrambe ter da je prišlo do nasprotja med zaključki sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča glede obstoja "verbalnega in fizičnega konflikta pred diskoteko" (kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), saj iz njegovih nadaljnjih izvajanj v zahtevi izhaja le, da se ne strinja z dokazno oceno sodišč. Vložnik namreč meni, da je sodišče pristransko ocenjevalo verodostojnost izpovedb prič obrambe ter da je neutemeljeno glede na izvedene dokaze zaključilo, da v obravnavani kazenski zadevi ni šlo za silobran. Navedeno pa pomeni le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na vse navedeno vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, uveljavljana kršitev določb materialnega zakona ni v škodo obsojenca, delno pa uveljavlja zahteva tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar jo je bilo potrebno na podlagi določbe člena 425. ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo tudi trajanje in zamotanost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere