Jedro

S tem ko zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi sam ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje v sodbi formalno opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ocenjuje pa te zaključke kot pavšalne in vsebinsko prazne, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Pri opustitvenem dejanju, kot je kaznivo dejanje opustitve zdravstvene pomoči po 189. členu KZ, obstaja možnost sostorilstva.

V postopku za varstvo zakonitosti se lahko ocenjuje le zakonitost izrečene kazni, ne pa njena višina ter nove olajševalne okoliščine.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega B.V. in zagovornika obsojene N.Š.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino, obsojeni B.V. v znesku 200.000,00 SIT, obsojena N.Š.K. pa v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama sta bila obsojeni B.V. in obsojena N.Š.K. spoznana za kriva kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči po 189. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ. Ob uporabi omilitvenih določb je bila obsojencema izrečena denarna kazen in sicer obsojenemu B.V. 110-dnevnih zneskov, to je 1.063.260,00 SIT, obsojeni N.Š.K. pa 70-dnevnih zneskov, to je 469.560,00 SIT.

Zoper pravnomočni sodbi sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica in obsojenkin zagovornik. Zagovornica obsojenega B.V., odvetnica M.P. iz L., je zahtevo vložila zaradi kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 371. členom ZKP, ker naj pravnomočni sodbi ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih in ker je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe v vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med temi listinami oziroma zapiski, ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi s 372. členom ZKP. Predlagala je, da vrhovno sodišče spremeni sodbi sodišča prve in druge stopnje tako, da obsojenega B.V. oprosti obtožbe oziroma obe sodbi razveljavi in odredi ponovno odločanje. Hkrati je predlagala, da vrhovno sodišče odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe do zaključka postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojene N.Š.K., odvetnik mag. E.Z. iz L., je dne 20.5.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni pravnomočni sodbi, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe po obtožnem predlogu, stroški kazenskega postopka pa naj obremenjujejo proračun. Hkrati je predlagal, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. Vrhovna državna tožilka K.U.K. se je v odgovoru na zahtevo zagovornika obsojene N.Š.K. opredelila le glede te zahteve, za katero meni, da ni utemeljena.

Zahtevi zagovornice obsojenega B.V. in zagovornika obsojene N.Š.K. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Iz vsebine obeh vloženih zahtev izhaja, da se izpodbija v pravnomočnih sodbah ugotovljeno dejansko stanje. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica obsojenega B.V. tako v zahtevi uveljavlja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve in druge stopnje glede naklepa, obsojenčeve zavesti o starosti otroka, vzročni zvezi med opustitvijo zdravljenja in ogroženostjo otrokovega življenja. Tudi zagovornik obsojene N.Š.K. v zahtevi uveljavlja, da so zaključki sodišča prve in druge stopnje pavšalni, vsebinsko prazni, zaključek o zavesti obsojenke, da je bil otrok rojen s šestindvajsetimi tedni, ni podkrepljen z nobenim dokazom, obstaja dvom, ali je v konkretnem primeru sploh bilo v nevarnosti življenje otroka, obsojenki ni mogoče očitati zavesti o prepovedanosti njenega ravnanja. Vseh navedenih razlogov v zahtevah v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati, vrhovno sodišče lahko izhaja le iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje in ugotovitev o dejanskem stanju, ki so skladne s tem izrekom. V tem delu vsebini obeh zahtev za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Izhajajoč iz ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočnih sodbah je bilo potrebno oceniti tudi uveljavljene kršitve zakona o kazenskem postopku, ki jih uveljavljata obe zahtevi. V obeh zahtevah je uveljavljeno, da tako obsojenec kot obsojenka nista vedela, da je bil otrok rojen s šestindvajsetimi tedni, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe. Obstoj zavesti o tej okoliščini je dejansko vprašanje, na to vprašanje pa je odgovorilo tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče. Zagovornica obsojenega B.V. v zahtevi uveljavlja, da je obrazložitev glede obsojenčevega direktnega naklepa v popolnem nasprotju z izvedeniškim mnenjem oziroma ne vsebuje razlogov in obrazložitev krivde. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje dr. J.B. ter na njegovo dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 30.7.2001. Na podlagi tega mnenja je sodišče v povezavi še z drugimi dokazi ugotovilo, da sta tako obsojenec kot obsojenka vedela, da je nosečnost M.L. trajala najmanj šestindvajset tednov. Tako v sodbi sodišča prve stopnje kot tudi v drugostopenjski sodbi obstajajo torej razlogi glede krivde obsojenca in obsojenke, ti razlogi pa niso v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, ki je v obeh sodbah korektno povzeto. V tej zvezi zagovornica obsojenega B.V. tudi graja ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da je obsojena dr. Š. prebrala celoten zdravstveni karton, kar naj ne bi bilo samo neživljenjsko in nelogično, ampak tudi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. S takšnim izpodbijanjem pravnomočnih sodb ni podan razlog iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa je uveljavljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Isto velja za zahtevo zagovornika obsojene N.Š.K. Trditev, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o posameznih odločilnih okoliščinah, ne drži, saj takšne razloge vsebujeta obe sodbi.

Zagovornik v zahtevi tudi sam ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje v sodbi formalno opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ocenjuje pa te zaključke kot pavšalne in vsebinsko prazne. To je zagovornikova ocena, pomeni pa lahko le uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje se je po mnenju zagovornika neutemeljeno sklicevalo na posamezne dele obrazložitve v sodbi sodišča prve stopnje. Takšno sklicevanje na obrazložitev prvostopenjske sodbe ne pomeni kršitve določb zakona o kazenskem postopku, saj je to pritožbenemu sodišču dovoljeno. Zaključke obeh sodišč zagovornik ocenjuje kot nestrokovne in trdi, da strokovno znanje z drugih področij (ne prava) sodišče v kazenskem postopku ne more nadomestiti s svojim laičnim mnenjem. Obe sodišči sta izvedeniško mnenje pri svojih ugotovitvah upoštevali, dokazno oceno pa sta gradili tudi na drugih izvedenih dokazih, zlasti tudi glede zavesti obsojenke, kar seveda ni v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku.

Zagovornica obsojenega B.V. uveljavlja tudi nesklepčnost izreka sodbe. Opis dejanja v sodbi sodišča prve stopnje ni nesklepčen, vsebuje tako imenovani abstraktni del, kot tudi opis dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 189. členu KZ. Trditev zagovornice, da naj bi sodišči kršili kazenski zakon zato, ker sta obstoj obsojenčevega direktnega naklepa obrazložili v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, pomeni uveljavitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik obsojene N.Š.K. prav tako uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker naj bi opis dejanja ne ustrezal pravni opredelitvi. Kot je že omenjeno, ima ta opis vse znake obravnavanega kaznivega dejanja, tudi opis sostorilstva obsojenca in obsojenke. V nasprotju s trditvijo zagovornika vrhovno sodišče ugotavlja, da pri opustitvenem dejanju, kot je kaznivo dejanje po 189. členu KZ, obstaja možnost sostorilstva in v opisu dejanja je takšno sostorilstvo tudi opisano in pravno opredeljeno ter v sodbi sodišča prve stopnje tudi obrazloženo.

Zagovornica obsojenega B.V. uveljavlja tudi hudo bolezen obsojenca in plačilo visoke denarne kazni, vendar se v postopku za varstvo zakonitosti lahko ocenjuje le zakonitost izrečene kazni, ne pa njena višina ter nove olajševalne okoliščine.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svoji zahtevi, v zahtevah pa je uveljavljena tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja, zato je obe zahtevi v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni. Glede na vsebino obeh zahtev tudi ni bilo podlage za odložitev pravnomočnih sodb.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.