Jedro

Nobenega dvoma ni o tem, da je odgovornost toženke za svojega zavarovanca objektivna, saj je vozilo proti udeležencu v prometu nevarna stvar. Ne more biti dvoma niti o tem, da je objektivna odgovornost podana tudi v primeru, ko se udeleženec v času nesreče nahaja v vozilu, zato je sodišče pravilno uporabilo 153. člen OZ. Je pa zmotno zaključilo, da ob upoštevanju standarda skrbnosti povprečnega človeka, tožnik ni mogel presoditi, ali je voznik vinjen, ker je ta kazal le manjše znake alkoholiziranosti in ne očitnih. Iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja nedvoumno izhaja, da so bili znaki alkoholiziranosti pri vozniku vidni. Tudi če je določene znake pri vozniku pripisati šoku zaradi prometne nesreče, pa v nobenem primeru ni mogoče pripisati prometni nesreči vonja po alkoholu, kar je policist A. A. potrdil v tem postopku ob svojem zaslišanju. Ta vonj je potrdil tudi zdravnik približno uro po prometni nesreči. Tožnik je v trenutku, ko se je vsedel v vozilo, lahko pri vozniku zaznal vsaj vonj po alkoholu, če ne tudi drugih znakov, ki so bili zaznavni.

V primeru soprispevka zaradi okoliščine, ker sopotnik presede k vinjenemu vozniku, ne da bi predhodno skrbno preveril, ali to lahko stori brez škode za svoje zdravje in življenje, so lahko podani različni dejanski položaji, pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženki, da je v tem primeru utemeljen tožnikov soprispevek v višini 20 %, saj v obravnavani zadevi ne gre za tako imenovano ekscesno popivanje, kjer je sodna praksa z najnovejšo odločitvijo revizijskega sodišča soprispevek povišala na 50 %.

Toženka ima prav, da se privezanost z varnostnim pasom ne domneva, a kadar z izvedenimi dokazi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, je treba uporabiti pravilo o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa pomeni, da trditve vedno dokazuje stranka, ki jih podaja. Toženka podaja ugovor soprispevka ter zatrjuje, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet, zato je bilo dokazno breme, da to dejstvo dokaže, na njej. Tudi če se v obravnavanem primeru dokazno breme zaradi težavnosti dokazovanja zniža na stopnjo nadpolovične verjetnosti, ob izvedenih dokazih ni mogoče govoriti, da je toženka s takšno verjetnostjo dokazala, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet. Sodišče določa odškodnino po posameznih postavkah, a je odškodnina enotni pojem in je treba presoditi, ali je pravilno prisojen končni skupni znesek, ne glede na to, da lahko posamezne postavke med primerljivimi zadevami delno odstopajo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v II. točki izreka sodbe znesek 79.057,57 EUR zniža na znesek 56.823,82 EUR; - v III. točki izreka sodbe znesek 17.934,50 EUR zviša na znesek 40.168,45 EUR; - v IV. točki izreka sodbe znesek 8.225,67 EUR zniža na znesek 6.515,39 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 420,25 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek za plačilo odškodnine v višini 32.861,07 EUR ter za plačilo zamudnih obresti od zneska 4.861,07 EUR od 1. 3. 2018 dalje (I. točka izreka), s sodbo pa toženki naložilo, da tožniku plača znesek 79,057,77 EUR, zamudne obresti od tega zneska od 12. 7. 2018 dalje in od zneska 28.000 EUR od 12. 7. 2018 do 17. 6. 2020, zahtevek za plačilo zamudnih obresti od navedenih zneskov od 1. 3. 2018 do 11. 7. 2018 pa je zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku plačati še 17.934,50 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje (III. točka izreka sodbe), ter ji naložilo, da tožniku povrne 8.225,67 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Toženka sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Glede temelja vztraja tako kot pred sodiščem prve stopnje, da je podan tožnikov soprispevek zaradi tega, ker je prisedel k vinjenemu vozniku. Njegova vinjenost je bila opazna, vinjen pa je bil tudi tožnik sam, zato je bil premalo pozoren. Iz tega naslova zatrjuje njegov soprispevek v višini 20 %, za dodatnih 20 % pa zatrjuje tožnikov soprispevek zaradi tega, ker ni dokazal, da je bil pripet z varnostnim pasom. Če bi bil, bi bila utrpela škoda manjša. V zvezi s tem navaja, da je dokazna ocena sodišča v zvezi z izpovedbami prič in policistov napačna ter pristranska, sodišče pa je minimaliziralo predvsem izpovedbe policista A. A. pred Okrožnim sodiščem v Celju, kjer je bil isti škodni dogodek obravnavan za sopotnico B. B. Navaja, da se privezanost z varnostnim pasom ne domneva, izvedenca ustrezne stroke pa toženka ni predlagala iz razloga, ker je bilo že na podlagi izvedenih dokazov jasno, da tožnik z varnostnim pasom ob nesreči ni bil pripet. Ugovarja višini priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter predstavi primere iz sodne prakse. V zvezi z utrpelim strahom navaja, da tožnik primarnega strahu ni mogel utrpeti, a priznava prisojeni znesek iz naslova utrpelega sekundarnega strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti. Predlaga znižanje odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo za 40 % zaradi tožnikovega soprispevka. V zvezi s stroški navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno priznalo 1400 točk za sestavo tožbe, saj bi bilo pravilno 1300 točk. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka je zmoten tudi ugotovljen uspeh v pravdi. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža ter skladno z uspehom v pravdi odloči o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede temelja_

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka, to je prometne nesreče, prišlo 18. 12. 2016 ob 01.25 uri zjutraj (podatki o prometni nesreči - B3), ko so se je tožnik še s tremi sopotniki vračal z novoletne zabave v klubu X. Prometno nesrečo je v vinjenem stanju povzročil voznik C. C. Ob preizkusu alkoholiziranosti na kraju samem je imel 0,55 mg alkohola na liter izdihanega zraka (zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti – B13), dopustna meja pa je 0,24 mg/l. Ob strokovnem pregledu zaradi ugotavljanja vpliva alkohola na Inštitutu za sodno medicino je imel 1,19 g/kg alkohola v krvi, dopustna meja pa je 0,5 g/kg (poročilo o toksikološki preiskavi – B11). Poleg voznika je kot sopotnik spredaj desno sedel D. D., sopotnica zadaj desno B. B. in sopotnik za voznikom zadaj levo tožnik. V desnem ovinku je na mokrem in spolzkem cestišču voznik izgubil oblast nad vozilom, to je zdrselo prek pločnika na travnik in trčilo v kovinski drog javne razsvetljave, nato je vozilo zavrtelo desno in prevrnilo na streho (policijski zapisnik z dne 6. 1. 2017 – B3). Pri tem je tožnik utrpel številne hude poškodbe. Zgoraj navedena dejstva pritožbeno niso izpodbijana, niti med pravdnima strankama pred sodiščem na prvi stopnji niso bila sporna.

6. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, toženka pa je ugovarjala tožnikov soprispevek zaradi tega, ker je prisedel k vinjenemu vozniku, ne da bi se predhodno prepričal, ali je to zanj varno, ter ker ni bil pripet z varnostnim pasom, nasprotovala pa je tudi obsegu utrpele škode. Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor soprispevka iz obeh naslovov zavrnilo ter ji naložilo odgovornost za vso tožnikovo škodo. Tožniku je za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 45.000 EUR, za primarni in sekundarni strah 4.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 45.000 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 7.000 EUR, skupaj 101.000 EUR. Za premoženjsko škodo mu je prisodilo 10.169,77 EUR iz naslovov potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem, izgube na dohodku, stroškov za tujo nego in pomoč ter stroškov zdravljenja. Skupaj mu je prisodilo odškodnino v višini 111.169,77 EUR, ob upoštevanju že plačanega in revaloriziranega zneska s strani toženke pa je odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v zvezi vinjenostjo voznika poleg vpogleda v predložene listine ugotavljalo tudi na podlagi izpovedb tožnika in petih prič, to je voznika in obeh sopotnikov, ter policistov, ki sta dogodek obravnavala, A. A. in E. E. Tožnik in sopotnica B. B. se zaradi hudih poškodb v škodnem dogodku ob zaslišanju nista spominjala ničesar ter o tem nista vedela ničesar izpovedati. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bilo za odločitev o tožnikovem soprispevku ključno vprašanje, ali bi ob skrbnosti povprečnega človeka lahko presodil, da je bila vožnja z varovancem toženke tvegana. Ugotovilo je, da je voznik C. C. kazal določene znake alkoholiziranosti, ki pa niso bili očitni, ter je zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da bi lahko zaznal, da je bil voznik vinjen. Pri tem je napravilo dokazno oceno tudi glede tožnikove vinjenosti, ki je bila v času nezgode 1,3 g/kg alkohola v krvi (izvid UKC Urgentnega kirurškega bloka ob sprejemu tožnika 18. 12. 2016 ob 2.38 uri – A81b), torej je bil še bolj vinjen kot voznik, a je zaključilo, da tudi če ni imel občutka za realno presojo, to na njegov soprispevek ne more vplivati, saj pri vozniku vinjenost ni bila očitna. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tožnik prisedel v avtomobil po službeni zabavi, na kateri se je prevladujoče pil alkohol, kar so izpovedali vsi štirje udeleženci zabave, ter da v tem primeru standard skrbnosti zahteva posebno preverjanje, a je zaključilo, da ker voznik ni kazal očitnih znakov vinjenosti, tožnik teh znakov ne bi mogel zaznati, tudi če ne bi bil vinjen.

8. Pritrditi gre pritožbi, da je sodišče prve stopnje do določene mere in v tožnikovo korist minimaliziralo izpovedbe prič, predvsem policista A. A., ki je ob zaslišanju v pravdnem postopku P 000/2019 pred Okrožnim sodiščem v Celju, kjer je odškodnino zahtevala oškodovanka B. B., jasno izpovedal, da je voznik kazal določene znake alkoholiziranosti (B17). A pritožbeno sodišče v tem delu sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so se nekateri od teh znakov lahko kazali zaradi šoka, ki ga je voznik doživel v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo tudi na ugotovitve zdravnika F. F., ki je pri vozniku opravil strokovni pregled zaradi ugotavljanja vpliva alkohola (B10) in označil, da je bil govor razločen, pogled brez posebnosti, dotikanje kazalca s kazalcem delno zanesljivo, zdravnik je zaznal vonj po alkoholu ter obkrožil rubriko, da so bili pri vozniku znaki alkoholiziranosti zaznavni ter podrubriko, da je bil voznik lahko vinjen.1

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da znaki alkoholiziranosti pri vozniku neposredno po nesreči, do katere je prišlo kmalu po tem, ko so se vsi štirje sopotniki odpeljali z novoletne zabave, niso bili očitni. A je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili zaznavni. Ob takšni ugotovitvi pa ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Nobenega dvoma ni o tem, da je odgovornost toženke za svojega zavarovanca objektivna, saj je vozilo proti udeležencu v prometu nevarna stvar. Ne more biti dvoma niti o tem, da je objektivna odgovornost podana tudi v primeru, ko se udeleženec v času nesreče nahaja v vozilu, zato je sodišče pravilno uporabilo 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Je pa zmotno zaključilo, da ob upoštevanju standarda skrbnosti povprečnega človeka, tožnik ni mogel presoditi, ali je voznik vinjen, ker je ta kazal le manjše znake alkoholiziranosti in ne očitnih. Iz zgoraj ugotovljenega dejanskega stanja nedvoumno izhaja, da so bili znaki alkoholiziranosti pri vozniku vidni. Tudi če je določene znake pri vozniku pripisati šoku zaradi prometne nesreče, pa v nobenem primeru ni mogoče pripisati prometni nesreči vonja po alkoholu, kar je policist A. A. potrdil v tem postopku ob svojem zaslišanju. Ta vonj je potrdil tudi zdravnik približno uro po prometni nesreči. Tožnik je v trenutku, ko se je vsedel v vozilo, lahko pri vozniku zaznal vsaj vonj po alkoholu, če ne tudi drugih znakov, ki so bili zaznavni. Policist A. A. je ob zaslišanju pred Okrožnim sodiščem v Celju namreč jasno izpovedal tudi, da je bil voznikov govor zatikajoč, hoja opotekajoča, mimika pa je kazala na to, da je voznik popil kar nekaj alkohola. Ob okoliščini, da bi tožnik lahko navzven zaznavne znake vinjenosti pri vozniku opazil, sta pomembni še dve okoliščini, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prva je ta, da je tožnik prisedel v avtomobil po službeni novoletni zabavi, kjer so bili vsi štirje sopotniki približno od 20.30 prejšnjega večera do ene ure zjutraj na dan škodnega dogodka in pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da se je na tej zabavi pil alkohol, kar je bilo razbrati iz izpovedb vseh, ki so se zabave udeležili. Tožnik bi zato moral še s toliko večjo skrbnostjo preveriti vinjenost voznika ob vedenju, da je bil ta več kot štiri ure na novoletni zabavi, kjer se je prevladujoče pil alkohol. Dejstvo, da je voznik popil štiri do šest malih piv in enega ali dva „ta kratka“,2 je bilo v postopku dokazano. Druga okoliščina pa je ugotovljeno dejstvo, da se je tudi tožnik spravil v stanje alkoholiziranosti ter očitno ni bil sposoben realno preveriti, ali je voznik vinjen, ko je prisedel v avtomobil.3

10. Vse tri navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje sodišče pravilno ugotovilo, a jih ni presojalo v povezavi, pa kažejo na tožnikovo nedopustno in malomarno ravnanje, torej na njegovo krivdno ravnanje pri preverjanju, ali je bil voznik zaradi konzumiranja alkohola sposoben voziti vozilo. Tožnikovo krivdno ravnanje je nedvomno v vzročni zvezi z nastalo škodo, zato je za del nastale škode krivdno soodgovoren. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določila materialnega prava, ko je vso odgovornost za nastalo škodo pripisalo zavarovancu toženke, ne pa dela tudi tožniku. V primeru soprispevka zaradi okoliščine, ker sopotnik presede k vinjenemu vozniku, ne da bi predhodno skrbno preveril, ali to lahko stori brez škode za svoje zdravje in življenje, so lahko podani različni dejanski položaji, pritožbeno sodišče pa pritrjuje toženki, da je v tem primeru utemeljen tožnikov soprispevek v višini 20 %,4 saj v obravnavani zadevi ne gre za tako imenovano ekscesno popivanje, kjer je sodna praksa z najnovejšo odločitvijo revizijskega sodišča soprispevek povišala na 50 %.5

11. Nadalje toženka zatrjuje, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, zato je utrpel hujše poškodbe, kot če bi bil pripet. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta dokazna ocena in odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilni. Tožnik in sopotnica B. B. se zaradi utrpelih poškodb ne spominjata, ali sta se s pasom pripela, voznik C. C. in sopotnik na prvem sedežu D. D. pa sta na splošno povedala, da so se z varnostnim pasom pripenjali, da pa se ne spomnita konkretno, ali se je tožnik pred vožnjo z varnostnim pasom pripel. Sodni izvedenec medicinske stroke G. G. je ugotovil, da poškodbe obraznih kosti in glave ter odsotnost nihajne poškodbe vratu govorijo v prid temu, da tožnik ni bil privezan, poškodbe zloma leve ključnice, prsnice in več reber pa bi lahko nastale zaradi zatega varnostnega pasu. Oba policista sta izpovedala, da je bilo vozilo na tožnikovi strani tako zelo poškodovano, da ni bilo mogoče ugotavljati privezanosti z varnostnim pasom. Poleg tega so prvi pristopili reševalci in gasilci, ki so morali sopotnico izrezati iz vozila, ter so vozilo dodatno poškodovali tudi oni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ob vseh predlaganih in izvedenih dokazih tehnično ni bilo mogoče ugotoviti, ali je bil tožnik privezan z varnostnim pasom. Toženka ima prav, da se privezanost z varnostnim pasom ne domneva, a kadar z izvedenimi dokazi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja, je treba uporabiti pravilo o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa pomeni, da trditve vedno dokazuje stranka, ki jih podaja. Toženka podaja ugovor soprispevka ter zatrjuje, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet, zato je bilo dokazno breme, da to dejstvo dokaže, na njej. Tudi če se v obravnavanem primeru dokazno breme zaradi težavnosti dokazovanja zniža na stopnjo nadpolovične verjetnosti, ob izvedenih dokazih ni mogoče govoriti, da je toženka s takšno verjetnostjo dokazala, da tožnik z varnostnim pasom ni bil pripet. Toženka je imela na razpolago, da predlaga ustreznega izvedenca. Kakšne bi bile njegove ugotovitve, torej ali obstajajo fotografije poškodovanega vozila ter ali bi lahko iz vpogleda v njih ugotovil tu sporna dejstva, pa je zaradi tega, ker toženka izvedenca ni predlagala, ostalo nerazjasnjeno. Odločitev sodišča prve stopnje, ko iz tega naslova tožniku ni prisodilo soprispevka, je zato pravilna.

_Glede višine_

12. Pritožbeno sodišče pojasnuje, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelu objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino odškodnine pravilno prisodilo ob upoštevanju obeh zgoraj navedenih načel. 13. Prisojena odškodnina za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pritožbeno ni sporna. Glede toženkinega ugovora, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik primarni strah utrpel, ker ni mogel dihati tri do štiri dni po ekstubaciji. Ne glede na navedeno gre pojasniti, da je v določilih OZ strah opredeljen kot enotna postavka. Pritožbeno sodišče je tožniku iz naslova strahu prisodilo 4.000 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 7.000 EUR, toliko kot je zahteval. Pritožbeno sodišče je navedeni postavki preverjalo glede na pravilno uporabo materialnega prava. Odškodnina iz naslova strahu je ustrezna in primerljiva z zadevo II Ips 91/2017 (VS00015804), ki jo navaja sodišče prve stopnje v 15. opombi, tam je bila prisojena odškodnina za strah 3.500 EUR. Prav tako je ustrezno prisojena odškodnina iz naslova skaženosti v višini 7.000 EUR. V zadevi II Ips 481/2006 (VS001939), kjer gre za lažji primer kot je tu obravnavani, sta bili prisojeni 2,4 neto plači. V zadevi II Ips 182/2003 (VS001272), kjer gre ob primerjavi skaženosti za hujši primer pa 13,4 plače. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 5,5 plač, kar je ustrezno.

14. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik utrpel hudo politravmo (poškodbe več organskih sistemov, ki ogrožajo življenje poškodovanca) z obsežnimi poškodbami glave in obraznih kosti, prsnega koša in pljuč, zlom leve ključnice, desne koželjnice in zgornjega dela leve golenice ter izgubo zoba, kar je sodišče povzelo v 19. in 25. točki. Tudi ni pritožbeno sporno, da je bil tožnik v bolniškem staležu več kot eno leto, zdravljenje v ožjem smislu pa je trajalo skoraj dve leti in pol, da je bil dvanajst dni intubiran, sediran in umetno ventiliran, da je imel sedem operacij v splošni anesteziji, da je imel številne nevšečnosti med zdravljenjem, da je trpel hude bolečine 33 dni, srednje hude 98 dni, 391 dni pa trajne blage z občasnimi srednjimi in hudimi bolečinami. Sodišče prve stopnje mu je za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 45.000 EUR, to je 35,2 neto plače.6 Tako prisojena odškodnina je ustrezna in primerljiva s podobnimi primeri. Sodišče prve stopnje izpostavlja zadevo II Ips 182/2003 (VS001272), kjer je bilo za nekoliko lažje bolečine in nevšečnosti prisojenih 30 plač.7 Toženka pa izpostavlja zadevo II Ips 728/2008 (VS002598), a neutemeljeno zatrjuje, da je bila po tej postavki priznana odškodnina v višini 35.000 EUR. Odločitev v zadevi, ki jo izpostavlja toženka in je po oceni pritožbenega sodišča primerljiva tožnikovi, je bila sprejeta marca 2012, ko je neto plača znašala 995,20 EUR in je odškodnina predstavljala 35,1 neto plače. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožniku prisodilo 35,2 neto plače, je ob povedanem ustrezna.

15. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do občutnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dvakrat tedensko ima močne glavobole, ki jih prej ni imel, občasne težave ima pri učenju in uporabi znanja. Ponoči si mora še vedno zalepiti levo oko z lepilnim trakom, čez dan uporablja umetne solze. Še vedno ostaja dvojni vid in škiljenje. Težave ima pri odpiranju ust, saj jih lahko odpre za 40 % manj. Spodnjo čeljust mu pri odpiranju zamika v stran. Če je sproščen, ust ne zapre popolnoma, zato pride do izsušenosti ust pri zobeh, blago sta prizadeta govor in mimika. Ne zmore težjih del, ne zmore se več ukvarjati s športi, s katerimi se je ukvarjal prej ter je oviran pri medsebojnih stikih in odnosih. Sicer dela v svojem poklicu, torej opravlja delo kuharja, vendar ne more premeščati težjih polnih loncev, predvsem pa je moteče to, da je izgubil vonj. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik na glavnih življenjskih področjih zmerno prizadet ter je ta prizadetost na zgornji meji razpona, torej 49 %. Za takšne ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje oporo v izvedenskem mnenju, zato so obširne pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Gre pa pritrditi toženki, da izvedenec šepajoče hoje pri tožniku ni ugotovil, prav tako tega ni izpovedal tožnik sam, zato je sodišče navedeno dejstvo zmotno upoštevalo. Pri vseh številnih ostalih pomanjkljivostih, ki jih ima tožnik, zgolj to zmotno ugotovljeno dejstvo ne more spremeniti odločitve o višini odškodnine, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v višini 45.000 EUR, to je 35,2 neto plače, saj je pravilno ugotovilo, da je bil ob nezgodi star 29 let ter da bo duševne bolečine zaradi trajnih posledic trpel do konca življenja. Pri tem je izpostavilo podoben primer II Ips 234/2002 (VS001106), v katerem je bila odločitev na prvi stopnji sprejeta 14. 7. 2000, povprečna neto plača je znašala 120.144 SIT, torej 33,3 neto plače. Primerljiv pa je tudi toženkin primer, ki ga navaja v pritožbi II Ips 472/95 (VS000277), pri čemer ji ne gre pritrditi, da so bile v tistem primeru težje posledice, ter da je bila prisojena nižja odškodnina. Odločitev sodišča prve stopnje v tem primerljivem primeru je bila sprejeta 28. 6. 1994, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo priznanih 2.000.000 SIT. Povprečna mesečna plača za maj, junij in julij 1994 je v tem obdobju znašala 56.332 SIT (Ur. l. RS 57/94), to pomeni, da je bilo priznanih 35,5 plače. Ob upoštevanju obeh primerljivih primerov se izkaže, da je sodišče prve stopnje tudi v tu obravnavanem primeru prisodilo ustrezno odškodnino.

16. Sklepno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče določa odškodnino po posameznih postavkah, a je odškodnina enotni pojem in je treba presoditi, ali je pravilno prisojen končni skupni znesek, ne glede na to, da lahko posamezne postavke med primerljivimi zadevami delno odstopajo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožnikovo nepremoženjsko škodo ocenilo na 101.000 EUR,8 kar v času odločitve sodišča prve stopnje predstavlja 79 plač. V primerljivi zadevi II Ips 182/2003 (VS001272) je bilo prisojenih 80 neto plač, v primerljivi zadevi II Ips 234/2002 (VS001106) pa 78 neto plač. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno ovrednotilo in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

17. Ker je pritožbeno sodišče tožnikov krivdni soprispevek določilo na 20 %, je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 111.169,77 EUR zmanjšalo za 20 %, kar znaša 22.233,95 EUR. Odškodnina, ki gre tožniku z upoštevanjem soprispevka znaša 88.935,82 EUR. Ni izpodbijano, da znaša že plačani revalorizirani del odškodnine s strani toženke 32.112 EUR,9 kar pomeni, da je toženka tožniku dolžna plačati še 56.823,82 EUR. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP sodbo delno spremenilo tako, da je v II. točki izreka (ugodilni del) znesek 79.057,77 EUR znižalo na znesek 56.823,82 EUR, v III. točki izreka (zavrnilni del) pa znesek 17.934,50 EUR zvišalo na 40.168,45 EUR. V presežku je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

_Glede stroškov_

18. Ob upoštevanju vrednosti sponega predmeta je utemeljena toženkina pritožbena navedba, da nagrada za sestavo tožbe znaša 1300 in ne 1400 točk. Ob neizpodbijanem preostalem izračunu stroškov s strani sodišča prve stopnje10 tožnik ni upravičen do nagrade v višini 9850 točk, ampak v višini 9750 točk, kar znaša 5.850 EUR. Materialni stroški znašajo 64,5 EUR in davek na dodano vrednost 1.301,19 EUR, skupaj 7.215,69 EUR. K temu je treba dodati še znesek izvedenin 723,05 EUR in 213 EUR, tako da tožnikovi stroški skupaj znašajo 8.151,74 EUR. Ker se je zaradi prisojenega soprispevka spremenil tudi uspeh v pravdi, gre tožniku 80 % njegovih stroškov, kar znaša 6.521,39 EUR. Toženkini stroški na prvi stopnji znašajo 30 EUR, stroškov za postavitev izvedenca, ki jih je priglasila, pa ni imela. 20 % njenih stroškov znaša 6 EUR, kar po poračunu pomeni, da mora tožniku povrniti 6.515,39 EUR, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP sodbo spremenilo tudi v IV. točki izreka (stroškovni del) tako, da je znesek 8.225,67 EUR znižalo na znesek 6.515,39 EUR.

19. Toženka je s pritožbo odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala tako glede temelja kot glede višine. Pri temelju je uveljavljala dva soprispevka v višini 20 %, uspela je z enim, torej polovično, s pritožbenimi navedbami zoper višino pa ni uspela, tako da njen pritožbeni uspeh znaša eno četrtino. Toženkini pritožbeni stroški predstavljajo takso za pritožbo v višini 1.671 EUR in 10 EUR administrativnih stroškov, skupaj 1.681 EUR. Četrtina stroškov znaša 420,25 EUR in ji mora te stroške povrniti tožnik (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Pod rubriko Zaznavni znaki alkoholiziranosti si podrubrike sledijo po vrsti: - lahko vinjen, - vinjen, - pijan, - ocena ni možna, razlog... 2 Kar očitno pomeni žganje, to je alkoholno pijačo z visoko vsebnostjo alkohola. 3 Pritožba pravilno opozarja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je, če se sovoznik sam s svojimi ravnanju spravi v stanje, da se zaradi zmanjšane možnosti razsojanja ne zaveda nevarnosti vožnje zaradi alkoholiziranosti voznika, podan njegov soprispevek – VSRS II Ips 244/2011. 4 VSL sodba II Cp 1235/2018, VSRS sodba II Ips 467/2002, VSRS sodba II Ips 149/2012, VSL sodba in sklep II Cp 1684/2010, VSC sodba Cp 103/2018, VSL sklep III Cp 349/2017 in VSRS sodba II Ips 596/2006. 5 VSRS sodba II Ips 50/2021. 6 Neto plača je v času odločanja sodišča prve stopnje (april 2021) znašala 1.278,89 EUR. 7 Odločitev na prvi stopnji v tej zadevi je bila sprejeta 25. 9. 2001, ko je znašala neto plača 134.563 SIT. 8 56. točka obrazložitve. 9 57. točka obrazložitve. 10 61. točka obrazložitve.