Jedro

Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni posredoval vseh zahtevanih CMR listin, da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različni CMR, da CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti - nakladališče na naslovu ..., izpisano na vseh CMR, ni odhodni kraj, da CMR ne izkazujejo podatkov o namembnem kraju, da s hrvaškimi družbami ni sklenil pisnih pogodb in da niso razvidne medsebojne obveznosti iz Incoterms klavzul, ki bi morale biti označene na CMR, da ni razviden dogovor glede paritete dobav blaga, kje se bo blago prevzemalo, kdo bo plačal prevozne stroške, stroške nalaganja in razlaganja blaga, zavarovanje blaga med transportom, da CMR ne omogočajo preveritve, da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico in da je kupec iz druge države članice to blago prejel.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) v zadevi davčnega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. 2017 do 30. 11. 2019, tožniku odmerila DDV od skupne osnove 704.507,44 EUR po stopnji 22 % v znesku 154.991,64 EUR in pripadajoče obresti, obračunane po obrestni meri 7 % letno od prvega dne zamude do izdaje odločbe, v skupni višini 26.076,70 EUR; obveznosti za plačilo za posamezni mesec za leta 2018 in 2019 so razvidne iz Tabele številka 1 izreka (točka I izreka). Odmerjeni DDV in obresti v skupnem znesku 181.068,34 EUR morajo biti plačane v 30 dneh od vročitve odločbe na prehodni davčni podračun, kot je naveden. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitev stroškov. Stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v postopku nadzora v zvezi s poslovanjem tožnika s hrvaškimi družbami A., d. o. o., B., d. o. o. - v stečaju in C., d. o. o. (v nadaljevanju A., B. in C.) 3. 2. 2020 davčni organ zaslišal direktorja tožnika ter da je bil o ugotovitvah 2. 7. 2020 sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen s fikcijo vročitve. Tožniku je bil v postopku podaljšan rok za pripombe do 24. 8. 2020, vlogi za ponovno podaljšanje roka ni bilo ugodeno. Davčni organ navaja informacijo, ki jo je prejel s strani hrvaške davčne uprave preko mednarodne izmenjave podatkov, da so zgoraj navedene družbe t.i. missing trader družbe. Davčni organ navaja, da razlogi za nepriznavanje pravice do oprostitve plačila DDV ob dobavi v EU temeljijo na dejstvu, da listinsko ni dokazano izpolnjevanje pogojev za dobavo v EU po 46. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Hkrati navaja, da je tožnik aktivno sodeloval pri poslih, ki pomenijo davčno goljufijo.

3.Davčni organ ugotavlja, da dobave blaga niso izkazane verodostojno oziroma na način, kot izhaja iz listin: dobava družbi A. iz naslova nabave blaga pri družbi D., d. o. o., ... (armature, betonsko jeklo itd.) ob tem, da tožnik nima prostorov za skladiščenje blaga (nabava 264,4 ton blaga od 14. 9. 2017 do 24. 11. 2017, prva prodaja pa je datirana 25. 11. 2017); podatki o dobavah - osmih prevozih 25. 11. 2017, štirih prevozih 4. 12. 22017 in treh 5. 12. 2017 so zato lahko izkazane le papirnato, saj gre za enako težo armatur, tožnik pa ni dokumentiral, kje se je blago v tem času nahajalo; tožnik nima zaposlenih, CMR listine za izkazane dobave so enake, spreminjali so se le datumi, številke spremnih listin (dobavnic), vrsta in teža blaga in registrske številke vozil prevoznika E., d. o. o., Zagreb, niso pa izpolnjeni podatki ali plača voznino pošiljatelj ali prejemnik (stran 6 obrazložitve). Na enak način so dokumentirane tudi dobave družbi B., predložene so bile dobavnice in odpremnice (2. 3. 2020), vendar ne v celoti ter je 26. 5. 2020 predložen nov sklop dokumentov, in so že dokumentirane dobave še enkrat dokumentirane z drugimi CMR za isti prevoz, relacijo in tovor (dvojne CMR), le v osmih primerih so izpisane tudi druge registrske številke vozil (Tabela št. 2). Za CMR za kupca A. naj bi bilo razkladališče na naslovu F. (B.), vendar je tožnik sporočil, da se je 99 % blaga za vse tri družbe (tudi C., za katero so bile predložene dobavnice in CMR le v dveh primerih, Preglednica št. 3) razložilo v podjetju G., d. o. o., ... (v nadaljevanju G.). V zvezi s tem prenosom blaga so predložene "otpremnice", kjer je žig družbe G. kot prejemnika blaga. Ob primerjavi teh odpremnic npr. družbe A. s prevozi, ki jih je tožnik zaračunal, se dogodki ne ujemajo (iz računa izhaja, da je bilo blago odpeljano v Zagreb, iz odpremnic pa da je prepeljano v skladišče ...). Spornost dobav izhaja tudi v primeru računa 27/2018 z dne 29. 1. 2018 za družbo B. glede kuhinje Neata, skupaj z opravljeno montažo (po CMR naj bi bila prevzeta v skladišču G. kar 21 dni pred dobavo in montažo s strani H.); v primeru prodaje kaljenega jekla za tuš kabino (iz računa I., d. o. o izhaja, da je že ta dobavitelj opravil montažo in dostave); računa 28/2018 in CMR v zvezi s pralnim in pomivalnim strojem, pečico, ploščo Elektrolux in napo, kjer gre za časovne neskladnosti prodaje z nabavo (Tabela št. 4). Davčni organ navaja tudi podatke glede minimalne marže pri družbah B. in C. (Tabela št. 5). Davčni organ navaja ugotovitve glede (ne)izkazanih dobav (stran 11 obrazložitve). Prevoze blaga naj bi opravljala hrvaška družba E., d. o. o., za kar so bile delno predložene CMR, vendar tožniku ni zaračunala teh prevozov, niti jih ni tožnik zaračunal kupcem B. in C., razen računa 127/2017 kupcu A., ki pa je sporen za 19 voženj.

4.V zvezi s prejetimi plačili s strani kupcev A., B. in C. davčni organ ugotavlja, da jih ni možno vzporediti s posameznimi izdanimi računi, ker se ne skladajo (niti po zneskih niti datumih), kupci so plačevali manj/več, kot je fakturirano, brez listin; posojilo družbi C. je dano je dano brez da bi tožnik vedel kdo je direktor; tožnik je prejel nakazila pred dobavo brez sklenjenih pogodb; ni dokumentiral kako in komu je moral vrniti 83.390,00 EUR, ki sta mu jih nakazali hrvaški družbi (J., d. o. o. in K., d. o. o.), ni predložil korespondence s kupci blaga (pogodb, naročil, dogovorov o plačilih, ki niso skladni z računi); vsa komunikacija je potekala preko osebe L. L. iz Zagreba po telefonu ali e-mailov, ki jih ni dostavil. Računi ne vsebujejo vseh podatkov po 82. členu ZDDV-1, ni izpisane količine in vrste dobavljenega blaga (Tabela št. 6), tožnik v teh primerih ni dostavil dobavnic, odpremnic, CMR, niti potrdil, da je blago prevzeto v skladišču G. Glede izkazane dobave osem tovornih vozil kupcem iz Hrvaške (A., B. in C.) je tožnik predložil le tri dobavnice in tri CMR (iz katerih izhaja, da je bil prevoznik družba E., d. o. o. in da so vozila prevzeta 29. 1. in 19. 2. 2018 na naslovu družbe B.), tožnik tudi ni predložil pisnih izjav o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga, s hrvaškimi družbami ni sklenil nobenih pisnih pogodb, njihove medsebojne obveznosti tudi niso razvidne iz prevoznih listin.

5.Po ugotovitvah davčnega organa razlogi za nepriznavanje pravice do oprostitve temeljijo na dejstvu, da listinsko ni dokazano izpolnjevanje pogojev za dobavo v EU po 46. členu ZDDV-1, hkrati pa davčni organ ugotavlja, da je tožnik aktivno sodeloval pri poslih, ki pomenijo davčno goljufijo, kar izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih navaja na straneh 15 in 16 obrazložitve: aktivnosti tožnika nimajo ekonomske vsebine, dobave niso izkazane tako, kot izhaja iz listin npr. tožnik nima skladišča, časovna neusklajenost dobav po računih, zaračunavanje storitev montaže in dobave s strani dobaviteljev, izkazana minimalna razlika v ceni, ni posredoval vseh CMR, dvojni CMR, CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti niti podatkov o namembnem kraju, s hrvaškimi družbami ni sklenil pisnih pogodb, družba, ki je prevažala ni zaračunala prevozov, niti jih ni tožnik zaračunal kupcem, neobičajna plačila s strani kupcev, ki jih ni mogoče vzporediti z računi, ni predložena korespondenca s kupci, tožnik ni ustrezno dokumentiral nabavo kot prodajo vozil, vse posle pa naj bi urejal L. L., družbe naj bile le nakazovale denar, tožnik direktorjev ne pozna. Tožniku očita, da je izdajal fiktivne račune z namenom, da bi prikazal, da so posli bili sklenjeni. Sklicuje se na tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter navaja, da je bil glavni namen izkazanih transakcij, pridobitev davčnih ugodnosti - oprostitev plačila DDV, ki ga brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči. Dejansko je bil DDV za blago, izkazan po izdanih računih t.i. neplačujočim gospodarskim subjektom, utajen. Vse opisane okoliščine pa kažejo na to, da je tožnik vedel, da sodeluje pri goljufiji za izognitev plačila DDV, zato se mu pravica do davčne oprostitve ne prizna. Izdani računi, obračun DDV in obračun obresti po 95. členu ZDavP-2 so razvidni v Tabelah št. 8 in 9.

6.Toženka se z odločitvijo davčnega organa strinja. Navaja, da tožnik ni uspel dokazati, da je blago dejansko dobavil na Hrvaško, pri čemer navaja materialnopravne zahteve, ki morajo biti v skladu s sodno prakso SEU izpolnjeni kumulativno. Tisti, ki zahteva priznanje pravice do oprostitve DDV, mora predložiti dokaze, da so pogoji iz člena 138 (1) Direktive sveta 2006/112/ES (v nadaljevanju Direktiva o DDV) izpolnjeni. Davčni organ je zaradi pomanjkljivosti predložene dokumentacije in dvomljivosti ustrezno pojasnil, da dobave na Hrvaško niso verodostojno dokazane, pomanjkljivosti listin in razlogi, da CMR davčni organ ne more povezati s konkretnimi računi ter dodatne okoliščine, ki kažejo na nepravilnosti. Tožnikovo pravico do oprostitve je v konkretnem primeru potrebno zavrniti zaradi neizpolnjevanja pogojev neizkazane dobave, ob hkratni izkazanosti zlorabe sistema DDV.

7.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, saj direktorju tožnika ni bila predočena možnost uporabe lastnega jezika oz. jezika, ki ga razume, pa tudi iz razloga, ker je bilo kršeno načelo materialne resnice. Očita, da niso bile upoštevane okoliščine, ki so iz objektivnih razlogov omejile tožnika pri dokazovanju njegovih trditev. Tako ni bilo upoštevano dejstvo pandemije Covid 19, kot tudi, da je direktor tožnika državljan Republike Hrvaške, ki tam prebiva in ne govori slovensko, tolmač pa mu ni bil omogočen. Tako je prišlo do vrste nejasnosti, ki so rezultirale v napačnih zaključkih davčnega organa. Očita kršitev pravice do izjave, saj je davčni organ izdal izpodbijano odločbo, brez da bi imel tožnik dejansko možnost, da se o ugotovitvah ustrezno izjavi. Zapisnik je bil vročen s fikcijo vročitve, do dejanske seznanitve pa ni prišlo. Tožniku ni bil posredovan prevod zapisnika, čeprav je jasno, da posluje preko svojega direktorja, ki ne razume jezika. Davčni organ ne bi smel voditi postopka v nasprotju s pravico tožnika do uporabe jezika, ki ga razume, toženka pa bi morala to upoštevati.

8.Že obseg zapisnika je opravičeval daljše časovno obdobje za podajo navedb. Vse se je dogajalo v zahtevnih pogojih svetovne pandemije in takratno stanje ni omogočalo normalnega komuniciranja. Okoliščina, da tožnik sodeluje s slovenskim računovodstvom, ki je posredovalo določeno dokumentacijo in da je tudi sam posredoval dokumentacijo, kaže, da se je tožnik trudil sodelovati po svojih močeh. Davčni organ je sprejel odločitev na podlagi enega zaslišanja odgovorne osebe 3. 2. 2020, naslednjega zaslišanja 29. 6. 2020 pa se ni udeležil, saj vabilo ni bilo pravilno vročeno. Tožniku je bilo onemogočeno, da se takrat seznani z ugotovitvami davčnega organa. Tožniku bi morala biti dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Po stališču tožbe je tožniku pravica do izjave ter primernega sodelovanja v postopku kršena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Posledično je prišlo tudi do kršitve 5. člena ZDavP-2. Davčni organ izpodbijane odločbe tudi ne bi smel izdati, saj po drugem odstavku 141. člena ZDavP-2 od začetka davčnega inšpekcijskega nadzora do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest mesecev. Kolikor bi bil tožnik obravnavan enakopravno, pa bi mu moralo biti prav tako omogočeno daljše časovno obdobje za predložitev dokazil ter očita kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, obrazložitev je pomanjkljiva. Toženki očita, da je le povzela stališče davčnega organa.

9.Glede očitka, da ni uspel dokazati, da je bilo blago po spornih računih resnično dobavljeno na Hrvaško podjetjem A., B., C., povzema navedbe toženke. Očita, da toženka ugotovitev davčnega organa sploh ni preverila, saj bi te ugotovitve morala posredovati tožniku in mu dati zadosten čas da se pripravi in predloži dokumentacijo. Dejstvo je, da je tožnik pravna oseba, ki je nabavila blago na Hrvaškem, katerega pripelje v Slovenijo in ga potem proda oziroma odpelje na Hrvaško, kot je pojasnila tudi odgovorna oseba tožnika. Zakaj naj bi takšno ravnanje bilo ekonomsko brez vsebine, davčni organ ne pojasni, toženka pa ta očitek ponavlja. Torej je blago nabavil, ga seveda pripeljal v Slovenijo in ko se je izkazalo za potrebno, odpeljal kupcu v Republiko Hrvaško. Gre za povsem običajno ravnanje podjetij, ki s ukvarjajo z dejavnostjo cestnega prometa. Navajanje neverodostojnih izkazanih dobav ni obrazloženo na jasen način, da bi lahko tožnik to na jasen način tudi sam predstavil oz. obrazložil. Zgolj očitki o tem, da ne gre za ekonomično postopanje, ni dovolj. Davčni organ naj bi sicer primerjal podatke o nabavi in prodaji blaga, in sicer za blago družbi D., d. o. o. od septembra do decembra 2017, kar je bilo prodano naprej družbi A., pri čemer navaja, da naj bi v času od 14. 9. do 24. 11 2017 nabavil kar 264,4 tone blaga (armature in betonsko jeklo), prvi račun za armature in ČBR pa je bil izdan družbi A. kot edinemu kupcu tega blaga šele 25. 11. 2017, nekje v skladišču, podatki o dobavah - osmih prevozih pa naj bi bili lahko izkazani le papirnato, ker naj bi bilo po stališču davčnega organa naložiti tovornjake s popolnoma enako težo armatur na tri, štiri oziroma osem vozil praktično nemogoče. To so po stališču tožbe nerazumljivi zaključki, ki niso z ničemer pojasnjeni. Nakup in kasnejša prodaja ne moreta biti z ničemer sporna, prav tako ne dejstvo, da je bilo blago kasneje prepeljano h kupcu, kar je logično in običajno in tudi da se je potem vse skupaj zaračunalo. Očitki, da ni dokumentiral, kje se je blago nahajalo v tem času, da ni razvidno, kje bi se preložilo na druga vozila, tožnik pa naj ne bi imel zaposlenih, so po stališču tožbe le predvidevanja, medtem ko tožniku ni bila dana možnost ustreznega pojasnila, tega ni dal tožniku niti pritožbeni organ. Treba je upoštevati, da ima tožnik večje število vozil, sploh priklopnih, ki jih v skladu s pogodbo s povezano osebo na hrvaškem E., d. o. o. daje na razpolago za opravljanje voženj, ko ima slednja veliko zaposlenih voznikov, te okoliščine tožnik ni imel možnosti ustrezno pojasniti in ni razčiščeno. Zatrjevana neskladnost dobav oz. nejasnost glede zaračunavanja montaže in dobave ter hkratno navajanje prevzema blaga je kvečjemu rezultat neke pomote v datumu, ki nima vpliva. Ne gre za tako minimalno razliko v ceni, kvečjemu gre za posamezne primere, takšno ravnanje ni nenavadno, saj si je tožnik moral najprej ustvariti ime zanesljivega dobavitelja in je zato ponujal nižje cene, sploh pa na področju prevoza blaga, kjer je konkurenca precej huda.

10.Tožnik navaja, da mu toženka ni omogočila dejanskega sodelovanja v postopku in zato niso utemeljeni očitki: da ni posredoval vseh zahtevanih CMR, da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različne CMR, da CMR niso izkazovale dejanskih prevoznih poti (nakladališče na naslovu ..., izpisan na vseh CMR, kjer ima tožnik le hišni predalčnik) niti ne podatkov o namembnem kraju (naslov razkladališča naj bi bil drugačen od naslova na odpremnicah), da s hrvaškimi družbami naj ne bi sklenil pisnih pogodb itd. Glede očitka, da CMR niso omogočili preveritve, da je bilo blago dejansko odpeljano drugo državo članico in da je kupec to blago dejansko prejel, se tožnik ne strinja že iz razloga, ker 46. člen ZDDV-1 ne postavlja CMR listin kot edini dokaz. Zato bi davčni organ moral zaključke obrazložiti s trdnejšimi argumenti in tudi potrditi z dokazi ne zgolj z očitki, češ da CMR ne omogočajo te preveritve, pri čemer toženka niti ne problematizira okoliščine, da je blago kupljeno s strani tožnika. Glede sporne okoliščine, da je prevoze opravljala hrvaška družba E., d. o. o., ki tožniku ni zaračunala prevozov, niti jih tožnik ni zaračunal kupcem, po stališču tožbe na predmet tega postopka ne more imeti vpliva. Glede ugotovitev v zvezi s plačili na TR s strani kupcev, katerih naj ne bi bilo mogoče vzporediti s posameznimi računi, meni, da ni nič presenetljivega, da se višina plačil na TRR ne sklada, saj je to običajno v poslovnem prometu.

11.Tožnik se ne strinja, da je sporno, da kljub zahtevi ni predložil pisne korespondence s kupci blaga, kar je bilo za pričakovati glede na obseg poslov in da naj bi s kupcema B. in C. komuniciral preko L. L., saj poslovanje preko posrednikov ni nič neobičajnega, kot tudi ne poslovanje preko telefonskih pogovorov in preko WhatsAppa. Očitek, da naj bi bil tožnik zaradi relativno visoko izkazanih vrednosti vozil pozvan, da dokumentira nabavo kot prodajo vozil, da tega ni storil, ne ustreza povsem, saj so bila določena dokazila posredovana, nadaljnje sodelovanje tožnika pa je bilo dejansko onemogočeno in bi toženka morala tožnika pozvati k predložitvi dodatnih dokazil, pri čemer opozarja, da ni prava uka stranka. Enako velja tudi glede zaključkov, da v postopku niso bila predložena dokazila, da so pri izkazanih poslih družbe A., B. in C. sploh sodelovale. Posredovanje in koordiniranje poslov s strani ene osebe ne predstavlja nobene redkosti. Posli so bili sklenjeni in tožnik ni imel razloga, da v to ne bi verjel. Zaključki o izdajanju fiktivnih računov oziroma navideznih poslih in očitki o sodelovanju pri goljufiji so neutemeljeni, pri čemer bi davčni organ moral dati tožniku možnost, da se v postopku izjavi. Tožnik navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je davčni organ prišel do davčne osnove, na podlagi katere je odmeril davek. Predlaga zaslišanje direktorja tožnika ter prič: ženo M. M., računovodkinjo N. N., inšpektorico O. O. in posrednika L. L. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo toženke razveljavi oz. odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

12.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Tožnik prvič v tožbi navaja, da direktorju tožnika ni bila predočena možnost uporabe lastnega jezika v postopku in da mu tolmač ni bil omogočen. Organ ni dolžan zagotoviti tolmača po uradni dolžnosti, če stranka te zahteve ne izrazi. Davčni organ je opravil zaslišanje direktorja tožnika v zvezi s poslovanjem tožnika s hrvaškimi družbami. Ni razvidno, da bi takrat prišlo do kakršnihkoli komunikacijskih težav. Davčni organ ni imel resnih pokazateljev, da direktor tožnika ne more spremljati tega procesnega dejanja, prav tako tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni izrazil zahtevo po zagotovitvi tolmača. Tožniku je bil rok za pripombe podaljšan kar za 30 dni in bi si v tem času lahko priskrbel tudi prevod zapisnika, če res ne bi razumel zapisanega, enako velja za prevod odločbe. Tožnika ni mogoče šteti za pravo neuko stranko, saj gre za pravno osebo. Predlaga zavrnitev tožbe.

13.V zadevi je opravljena glavna obravnava. Na naroku tožnik vztraja pri tožbi in svojih navedbah ter dokaznih predlogih, toženka pa pri izpodbijani odločitvi ter odgovoru na tožbo. Kot prepozne je sodišče na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje zakonitega zastopnika družbe in prič M. M., N. N., O. O. in L. L. Navedeni dokazni predlogi so bili prvič podani v tožbi, tožnik pa ni navedel opravičljivih razlogov za to.

K točki I izreka:

14.Tožba ni utemeljena.

15.V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za oproščeno dobavo znotraj EU. Sporna je ugotovitev davčnega organa, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila dobava blaga po izdanih računih družbam A., B. in C. opravljena na način, da bi bil ta promet oproščen obračuna DDV na podlagi 1. točke 46. člena ZDDV-1 v zvezi z 79. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik). Sporna je tudi ugotovitev davčnega organa, da je tožnik zlorabil sistem DDV.

16.Določba 46. člena ZDDV-1 je v 1. točki določala, da so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici. Določba je skladna s prvim odstavkom 138. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju Direktiva o DDV), ki določa, da države članice oprostijo dobave blaga, ki ga prodajalec ali pridobitelj, ali druga oseba za njun račun odpošlje ali odpelje z ozemlja vsake od njih, vendar znotraj Skupnosti, opravljene za drugega davčnega zavezanca ali pravno osebo, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne.

17.Po 79. členu Pravilnika davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa (prvi odstavek). Po drugem odstavku istega člena lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz prvega odstavka kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga, ki mora vsebovati podatke, kot so navedeni v tretjem odstavku tega člena tega pravilnika.

18.Kot izhaja iz zgoraj citiranih določb ZDDV-1 in PZDDV-1, se z njimi uvaja oprostitev plačila DDV in s tem ureja situacija, ki prestavlja izjemo od siceršnje obveznosti plačila DDV, le-ta pa narekuje dosledno upoštevanje predpisanih pogojev in obenem vzpostavlja dolžnost zavezanca za davek, da dokazuje njihovo izpolnjevanje.

19.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pooblaščena računovodkinja tožnika 3. 1. 2020 do 4. 2. 2020 in 31. 1. 2020 do 9. 3. 2020 davčnemu organu posredovala prejete in izdane račune za leta 2017, 2018 in do 30. 11 2019 (brez prilog in ob posameznih manjkajočih izdanih računov), izpise Knjige prejetih in izdanih računov za to obdobje, posamezne CMR listine, konto kartice in da zaprošeni podatki niso bili posredovani v celoti, zato je davčni organ izdal sklep z dne 21. 5. 2020 z natančno navedenimi manjkajočimi listinami in zaprosili za pojasnila.

20.Na tožniku pa je dolžnost, da predloži popolne in verodostojne listine, iz katerih je povsem jasno razvidno izpolnjevanje pogojev za oprostitev. Takšnih listin tožnik po ugotovitvah davčnega organa ni predložil. Pri tem je, kot izhaja iz spisov, davčni organ za vsako od predloženih listin (za račune in listine o prevozu, tj. tovorne liste CMR, transportne dokumente, dobavnice, odpremnice) že v zapisniku o nadzoru z dne 2. 7. 2020 navedel, v čem je pomanjkljiva in zakaj se ne upošteva ter je na ta način dana možnost tožniku, da ugovarja zapisniškim ugotovitvam oziroma poda pripombe, česar tožnik ni storil.

21.Iz ugotovitev dejanskega stanja tako izhaja, da tožnik ni posredoval vseh zahtevanih CMR listin (Tabeli št. 2 in 3), da je v posameznih primerih sestavil za isto dobavo blaga in isti prevoz različni CMR (dvojne CMR), da CMR ne izkazujejo dejanskih prevoznih poti - nakladališče na naslovu ..., izpisano na vseh CMR, ni odhodni kraj (na tem naslovu ima tožnik le hišni predalčnik), da CMR ne izkazujejo podatkov o namembnem kraju (naslov razkladališča na CMR je drugačen od naslova na odpremnicah), da s hrvaškimi družbami ni sklenil pisnih pogodb in da niso razvidne medsebojne obveznosti iz Incoterms klavzul, ki bi morale biti označene na CMR, da ni razviden dogovor glede paritete dobav blaga, kje se bo blago prevzemalo, kdo bo plačal prevozne stroške, stroške nalaganja in razlaganja blaga, zavarovanje blaga med transportom, ipd., da CMR ne omogočajo preveritve, da je bilo blago dejansko odpeljano v drugo državo članico in da je kupec iz druge države članice to blago prejel.

22.Tožnik glede očitkov v zvezi z neizkazanimi dobavami v tožbi ne ponudi nobenih konkretnih pojasnil oziroma drugih dokazov, jedro tožbenih razlogov sloni na očitku kršitve pravil postopka, ker da mu zaradi nepoznavanja jezika ni bila dana možnost v postopku, da bi pojasnil in odgovoril na ugotovitve davčnega organa, pri čemer je temeljni očitek, da tožnik ne razume slovenskega jezika in da mu v postopku ni bil omogočen tolmač, kar poudarja tudi na naroku. Sodišče te očitke kot neutemeljene zavrača, kar bo pojasnilo v nadaljevanju.

23.V zadevi sicer ni sporno, da je tožnik predložil določeno dokumentacijo, CMR, dobavnice, odpremnice, knjige izdanih računov in določena pojasnila, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnih spisov, sporno pa je, ali je bila dokumentacija zadostna in ali izkazuje, da je bilo blago po spornih računih resnično dobavljeno na Hrvaško družbam A., B. in C. ter posledično ali gre za oproščeno dobavo znotraj EU, skladno z 1. točko 46. člena ZDDV-1 v povezavi s prvim odstavkom 79. člena Pravilnika.

24.V skladu s sodno prakso SEU obstajata dva primera, v katerih lahko nespoštovanje formalne zahteve povzroči izgubo pravice do oprostitve plačila DDV. Kot prvo je posledica kršitve formalne zahteve lahko zavrnitev oprostitve plačila DDV v primeru, če zaradi te kršitve ni mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske zahteve izpolnjene in kot drugo, da se na načelo davčne nevtralnosti z namenom oprostitve DDV ne more sklicevati davčni zavezanec, ki je naklepno sodeloval pri davčni goljufiji, s katero je bilo ogroženo delovanje skupnega sistema DDV. Davčni organ tožniku očita oboje, za odločitev pa zadošča ena od navedenih pravnih podlag.

25.Tožnik v tožbi dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na neizkaznost dobave znotraj EU (sodišče je te ugotovitve povzelo v točkah 3 in 4 te sodbe) v zvezi z neskladnostjo nabav od družbe D. in prodaj družbi A.; dvojnih CMR, neujemanja v predvidenega razkladišča v namembnem kraju, neskladnosti odpremnic, časovne neskladnosti prodaje z nabavo, neizkazanih in nezaračunanih prevozov blaga,

25.v tožbi ni uspel izpodbiti. Tožnik v tožbi glede spornih računov, dvojnih CMR, neujemanja CMR glede odhodnega kraja in razkladališč v namembnem kraju, časovne neskladnosti prodaje z nabavo, neizkazanosti pogodb s hrvaškimi družbami, neizkazanosti obveznosti teh družb npr. Inconterm klavzulami itd. ne navaja razlogov, ki bi izkazovali drugačne zaključke, zgolj z nasprotovanjem zaključkom davčnega organa, ki izhajajo iz navedenih listin, ki po vsebini niso sporne (njihovo vsebino je davčni organ podrobno opisal), pa tožniku ni uspelo dokazati, da izpolnjuje vsebinske zahteve za oproščeno dobavo znotraj EU, to je da blago fizično zapustilo Republiko Slovenijo in odpeljano k kupcem v drugo državo članico, kar je eden od pogojev za oproščeno dobavo znotraj EU.

26.Tožbene navedbe, s katerimi nasprotuje ugotovitvam davčnega organa glede neizkazane listinske dokumentacije, pa so predvsem pavšalne: npr. da nakup in kasnejša prodaja ne moreta biti z ničemer sporna, prav tako ne dejstvo, da je bilo blago kasneje prepeljano h kupcu, kar je po stališču tožbe logično in običajno, in da se je potem vse skupaj zaračunalo, da je zatrjevana neskladnost dobav in hkratno navajanje prevzema blaga kvečjemu rezultat neke pomote v datumu, ki da nima vpliva, da bi davčni organ moral zaključke obrazložiti s trdnejšimi argumenti in ne zgolj z očitki, da CMR ne omogočajo preveritve, da okoliščina, da je prevoze opravljala hrvaška družba E., d. o. o., ki tožniku ni zaračunala prevozov, niti jih tožnik ni zaračunal kupcem, na predmet tega postopka ne morejo imeti vpliva, ipd.

27.Tožnik s tožbenimi navedbami, da zakon listino CMR z ničemer ne postavlja kot edini dokaz, ob pomanjkanju drugih dokazil (npr. pisno izjavo o prevozu po 79. členu Pravilnika, ki je tožnik tudi ni predložil), ki bi izkazovali nasprotno, ne more biti uspešen. Obveznosti, ki jih ima davčni zavezanec glede dokazov, je treba določiti glede na pogoje, ki so izrecno določeni v nacionalnem pravu, in običajno prakso pri podobnih transakcijah. Po drugi strani je treba opozoriti, da se oprostitev dobave blaga znotraj Skupnosti na podlagi člena 138 (1) Direktive o DDV uporabi samo, če je bila pravica do razpolaganja s tem blagom kot lastnik prenesena na pridobitelja, če je prodajalec dokazal, da je bilo navedeno blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in če je po tem odpošiljanju ali prevozu to blago fizično zapustilo ozemlje države članice odhoda pošiljke ali prevoza blaga.

28.Zato je neutemeljen očitek glede kršitve materialne resnice (5. člen ZDavP-2), dokazno breme je po 76. členu ZDavP-2 na tožniku, da predloži popolne in verodostojne listine, iz katerih je povsem jasno razvidno izpolnjevanje pogojev za oprostitev. Takšnih listin po ugotovitvah davčnega organa tožnik ni predložil, tega pa tožniku tudi v upravnem sporu ni uspelo izpodbiti. Tožnik konkretnih razlogov glede očitka davčnega organa in toženke, da ni izkazal pogojev za oproščeno dobavo v drugo državo članico po 46. členu ZDDV-1, v tožbi ne ponudi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno tudi kako je davčni organ prišel do davčne osnove, na podlagi katere je odmeril davek, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje, saj so računi, po katerih mu je bila zavrnjena pravica do oprostitve zaradi neizkazanih dobav na Hrvaško navedeni v Tabeli št. 8 izpodbijane odločbe, kar se tudi da preizkusiti.

29.Neutemeljen je očitek kršitve pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. člen in 22. člen Ustave RS), ker tožniku ni omogočeno daljše časovno obdobje za predložitev dokazil, pri čemer se tožnik sklicuje, da je davčni organ izdal odločbo po preteku roka iz drugega odstavka 141. člena ZDavP-2. V primeru roka za izdajo odločbe gre za instrukcijski rok, katerega zamuda nima pravnih posledic, tožniku pa je toženka tudi pojasnila, da je postopek trajal dalj časa zaradi mednarodne izmenjave podatkov, zato po presoji sodišča očitki glede kršitve navedenih ustavnih pravic niso utemeljeni.

30.Tožnik ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega izhaja, da tožnik ni predložil verodostojnih listin, s katerimi bi skladno z 46. členom ZDDV-1 in 79. členom Pravilnika izkazal, da gre za oproščeno dobavo, ni uspel izpodbiti. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa v postopku predloženih listin strinja, kar vse tudi po presoji sodišča pomeni, da predložene listine ne izpričujejo verodostojno, da je blago dejansko zapustilo ozemlje Slovenije in pristalo pri kupcih v drugi državi članici EU in da zato ni izpolnjen pogoj za oprostitev davka, ki ga sicer omogočajo določbe 46. člena ZDDV-1. Razlogi davčnega organa so po povedanem dovolj jasni in konkretizirani, da jih je mogoče preizkusiti. Nasprotno so pavšalni in nekonkretizirani razlogi tožbe in kot takšni ne vzbudijo dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve.

31.Tožnik očita kršitve pravil postopka. V tožbi in na naroku se jedro navedb tožnika nanaša na trditev, da tožnik ni mogel sodelovati v postopku zaradi nerazumevanja jezika. Tožnik v tožbi izpostavlja, da mu je bila v postopku kršena pravica do izjave in sodelovanja v postopku, da tožniku ni bila dana možnost, da bi se lahko ustrezno izjasnil v svojem jeziku, da tožnik ne razume slovenskega jezika in da mu ni bil omogočen tolmač, da bi lahko pojasnil svoje razloge ter da zaradi neznanja slovenskega jezika ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, na katere bi lahko odgovoril.

32.ZUP v zvezi z uporabo jezika v postopku v prvem odstavku 62. člena določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Navedeno pomeni, da upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume (v obravnavanem primeru v hrvaški jezik), kot meni tožnik, razen če bi šlo za primer iz drugega odstavka istega člena, po katerem je pri organu poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanski oziroma madžarski, stranka pa v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma bi uporabo tega jezika zahtevala kadarkoli med postopkom, kar pa ni obravnavani primer. Zato v primeru, ko komunikacija med organom in stranko poteka pisno, davčni organ ni dolžan zagotoviti prevajanja v hrvaški jezik, kot meni tožnik. Glede na omenjeno je treba sedmi odstavek 62. člena ZUP, po katerem ima stranka, ki ne zna jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati njegov potek po tolmaču, razumeti, da se nanaša na tista dejanja v postopku, ki se izvajajo neposredno (npr. izvajanje dokazov na ustni obravnavi). V takem primeru mora organ opozoriti stranko na pravico spremljati potek postopka po tolmaču in ji to tudi zagotoviti, s čimer se ji omogoči dajanje izjav v svojem jeziku, obenem pa spremljanje postopka, ki se izvaja v jeziku, ki ga sama ne razume.

33.V obravnavani zadevi je komunikacija med toženo stranko in tožnikom potekala tudi ustno in sicer je davčni organ opravil tudi dokaz z izjavo stranke po 188. členu ZUP. Iz zapisnika o zaslišanju direktorja tožnika z dne 3. 2. 2020, ki je sestavni del upravnega spisa, ki je sestavljen v skladu z 74. členom do 80. členom ZUP, ne izhaja, da bi pred, med ali po zaslišanju direktor tožnika navajal, da ne razume slovenskega jezika, zato sodišče očitke tožnika glede kršitve pravil postopka, ker davčni organ ni postavil tolmača, zavrača. Izvod zapisnika, na katerega tožnik ni imel pripomb, pa je bil tožniku tudi vročen. Sodišče se strinja z navedbo toženke v odgovoru na tožbo, kar izhaja tudi iz navedenega zapisnika, da niso razvidni nobeni pokazatelji, da direktor tožnika ne more spremljati tega procesnega dejanja. Po presoji sodišča očitane kršitve pravil postopka niso utemeljene, v zadevi pa tudi ni razvidno, da tožnik ne bi razumel vsebine predmetnega postopka, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je v postopku pred davčnim organom opozoril oziroma navajal, da ne razume, kaj se od njega zahteva, tega ni navedel niti na zaslišanju pred davčnem organom. Po presoji sodišča tudi ni logične razlage, pa tudi tožnik ne pojasni razlogov za dvom, da v primeru, da tožnik ne bi razumel vsebine postopka, kot očita v tožbi, tega ne bi povedal tudi na zaslišanju, ki je neposredna komunikacija med tožnikom in davčnim organom, kar kaže, da je tožnik razumel tudi vsebino zaslišanja. Zato po presoji sodišča glede na pisno kot ustno komunikacijo med tožnikom in davčnim organom, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnih spisov, v obravnavani zadevi ni mogoče očitati, da tožnik ni razumel vsebino predmetnega postopka.

34.Tožnik je v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče O. O. kot prepoznega (52. člen ZUS-1) na naroku navedel, da v postopku tega ni bilo mogoče predlagati, in da bo priča vedela povedati, kako je sam postopek potekal in na kakšen način je bilo izvedeno zaslišanje, kar po presoji sodišča tudi ne pomeni opravičljivih razlogov, saj je zaslišanje predlagal v zvezi z dejstvi, ki jih je ugotavljal davčni organ na prvi stopnji in s katerimi je bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe tudi seznanjen.

35.Tožnik v tožbi navaja, da je davčni organ pravila postopka prekršil tudi s tem, da je direktorja tožnika zgolj enkrat zaslišal, s čimer je kratil njegovo pravico do izjave v postopku. Te navedbe so neutemeljene. ZUP v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba dati stranki pred izdajo upravne odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. ZUP ne določa, da se ta pravica lahko uresniči zgolj v obliki zaslišanja. Davčni organ je o ugotovitvah izdal zapisnik z dne 2. 7. 2020, ki je bil tožniku vročen s fikcijo vročitve, kar ni sporno. Tožnik je zahteval podaljšanje roka za pripombe, kar pomeni, da je bil tožnik z vsebino ugotovitev tudi dejansko seznanjen, kar pomeni, da je bil seznanjen z vsemi dejstvi, na katere je davčni organ nato oprl svojo odločbo. V postopku je tožnik sodeloval, tožnikova pooblaščena računovodkinja je v postopku predložila dokumentacijo in listine, kot so navedene, ne pa vseh, in je bil tožnik pozvan, da jih predloži, o čemer je bil seznanjen (v upravnih spisih je npr. tudi dokumentacija o komunikaciji tožnika s pooblaščeno računovodkinjo v tej zvezi). Tožnik je po presoji sodišča v postopku imel vse možnosti, da se izjavi, med drugim je v postopku po že povedanem davčni organ opravil tudi dokaz z zaslišanjem tožnika (188. členu ZUP). Pravica do izjave v postopku je stranki kršena, če se ni imela možnosti izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih, do česar pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni prišlo. Zato sodišče očitke tožbe, da je bila tožniku pravica do izjave in ustreznega sodelovanja v postopku kršena, zavrača kot neutemeljene.

36.V tožbi tožnik očita kršitev, ker mu ni bil posredovan prevod zapisnika, o čemer se je sodišče izreklo že v točki 32 obrazložitve te sodbe, zato sodišče ta ugovor kot neutemeljenega zavrača. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni imel dovolj časa za podajo pripomb s strani pooblaščenca, kar je pojasnila tudi toženka v svoji obrazložitvi (stran 23). Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožniku 10 dnevni rok po vročitvi zapisnika za pripombe po vlogi pooblaščenca podaljšan za več kot 30 dni (do 24. 8. 2020), ko je tožnik preko svojega pooblaščenca ponovno zaprosil za podaljšanje, ki mu davčni organ ni sledil, pri čemer se je pravilno skliceval na 130. člen ZDavP-2, ki v tretjem odstavku med drugim določa, da ponovno podaljšanje roka ni dovoljeno, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje. Zato je sklicevanje tožnika na sodne počitnice nerelevantno, epidemija Covid 19 pa je bila med drugim 14. 5. 2020 preklicana, kar je toženka tudi pojasnila. Očitek, da davčni organ tožniku ni dal dovolj časa po povedanem ni utemeljen in sodišče zavrača kot neutemeljen očitek tožbe, da je bil tožnik prikrajšan za izpolnitev svojega dokaznega bremena. Očitek tožnika, da zaradi fikcije vročitve do dejanske seznanitve ni prišlo, pa ne drži, saj je tožnik predlagal podaljšanje roka za predložitev pripomb na zapisnik, kar pomeni, da se je tudi dejansko seznanil z ugotovitvami. Očitek, da tožniku ni bilo pravilno vročeno vabilo na zaslišanje za 29. 6. 2020, ki se ga ni udeležil, sodišče zavrača. Kot je pojasnila toženka in izhaja iz upravnih spisov je šlo konkretno za vabilo na seznanitev z rezultatom davčnega nadzora, ki po ZDavP-2 ni obvezna, zato posebna pravila vročanja po 85. členu in 85.a členu ZDavP-2 zanj ne velja.

37.Glede problematiziranja tožnika v zvezi z obrazložitvijo toženke, ki naj bi po navedbah tožbe le nekritično povzela stališča davčnega organa in ki bi po stališču tožbe morala ugotovitve posredovati tožniku in mu dati zadosten čas, da se pripravi in predloži dokumentacijo, sodišče navaja, da je predmet upravnega spora po ZUS-1 meritorna odločitev, to pa je v obravnavanem primeru odločba organa prve stopnje, ki je izvajal ugotovitveni postopek, toženka, ki je pritožbo zavrnila, pa se je do pritožbenih navedb tudi konkretno opredelila, zato sodišče očitek o kršitvi pravil postopka na drugi stopnji kot neutemeljenega zavrača.

38.Očitek tožbe, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in da zaključki davčnega organa niso z ničemer pojasnjeni, ni utemeljen. Davčni organ je za svojo odločitev argumentirano pojasnil razloge, iz katerih izhaja utemeljen zaključek, da tožnik z listinsko dokumentacijo ni verodostojno dokazal, da izpolnjuje zakonske pogoje za oproščeno dobavo znotraj EU. Prav tako obrazložitev vsebuje pravilno pravno podlago po 46. členu ZDDV-1, dejansko stanje, na katerem sloni ta ugotovitev, pa je davčni organ podrobno pojasnil, kar tožniku ni uspelo izpodbiti. Obrazložitev ustreza standardom obrazložitve po 214. členu ZUP. To pa sodišču omogoča presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, zato kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

39.Ker za zavrnitev pravice do oprostitve DDV zadošča že neizpolnjevanje vsebinskih pogojev iz 46. člena ZDDV-1, kot posledica kršitev formalne zahteve v primeru, če zaradi te kršitve ni mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske zahteve izpolnjene, kar je obravnavani primer, se sodišče glede vprašanja, ali je podan t.i. subjektivni element oziroma ali so ugotovljeni objektivni elementi, ki utemeljujejo davčno utajo, ne opredeljuje.

40.Glede na povedano sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, niti kršitev pravil postopka, na katere pazi uradoma, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na povedano tudi ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

K točki II izreka:

41.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Davčni organ je zahteval v zvezi z prodajo vozil družbam A., B. in C. vso dokumentacijo, tako v zvezi s nabavo kot prodajo (pogodbe, CMR listine, kdo je opravil prevoze, prevzemnice, itd..) in pojasnila, s kom je komuniciral v družbi A.; za nabavljeno blago v letu 2018 predložiti vso spremljajočo dokumentacijo (pogodbe, ponudbe, CMR listine, kdo je opravil prevoze, prevzemnice blaga,...); za družbi C. v celoti in delno za družbo B. (listine v zvezi z računi, kjer je blago le prefakturirano), predložiti spremljajočo dokumentacijo; pisno obrazložiti razloge, zakaj je do vračila blaga prišlo od J., d. o. o. in K., d. o. o. v letu 2019, dokumentirati vračilo denarja in kam je bilo blago fizično prepeljano; predložiti pisno korespondenco z dobavitelji in kupci za blago, prodano družbam A., d. o. o., B., d. o. o. v stečaju in C., d. o. o. (listine/maile).

2 Iz upravnih spisov izhaja, kar je davčni organ navedel tudi v svoji obrazložitvi, da je tožnik v tej zvezi obrazložil, da je vse kar ima že posredoval, v zvezi s posameznimi zahtevami pa dodatno pojasnil: da obstajajo v zvezi s prodajo vozil, računi in prometna dovoljenja in da se po številki šasije vidi, kaj je v evidenci zavezanca oziroma kaj je odšlo naprej; glede komunikacije v družbi A., da se ne spomni, ali je bil v njihovih prostorih in da so oni prihajali na njegov naslov, ali pa seje sestal z njimi v Zagrebu, v gostilnah ali na bencinskih črpalkah; kar se tiče CMR in nabave blaga, da je že posredoval račune, tako vhodne kot izhodne; v zvezi z vračili blaga, da je izdal račune, ker pa takrat ni imel davčnih številk, je blago storniral in zaračunal nekomu drugemu; v zvezi s kontakti pa da nima mailov in da je 99 % komuniciral telefonsko in preko WhatsAppa.

3 Te vsebinske zahteve so: prvič, da je bila pravica razpolagati s tem blagom kot lastnik prenesena na pridobitelja, drugič, da je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, in tretjič, da je po tej odpravi ali prevozu fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Glej npr. sodbi SEU B2 Energy s.r.o. C-676/22 z dne 29. februarja 2024, tč 26 do 28 obrazložitve in Josef Plöckl, C-24/15 z dne 20. oktobra 2016, tč. 44 do 46 obrazložitve.

4 Primerjaj npr. sodbi SEU v zadevah Ferimet C-281/20 z dne 11. novembra 2021 in Aquila Part Prod Com SA, C-512/21 z dne 1. decembra 2022. Povsem enaka stališča kot za nepriznanje pravice do odbitka DDV veljajo tudi za nepriznanje pravice do oprostitve plačila DDV.

5 Tožnik je prvotno že dokumentirane dobave blaga družbi B. še enkrat dokumentiral z drugimi listinami CMR.

6 Iz predloženih CMR za kupca A. in B. npr. izhaja razkladišče blaga v namembnem kraj F., tožnik pa je v postopku izjavil, da se je 99 % blaga za ti dve družbi razložilo v podjetju G., kjer je veliko skladišče za železo, armature, mreže in gradbeni material.

7 Iz računa izhaja, da je bilo blago odpeljano v Zagreb, iz odpremnic pa da je bilo blago prepeljano v skladišče v ...

8 Tožnik je npr. družbi B. npr. po računu 27/2018 z dne 29. 1. 2018 zaračunal po računu dobavitelja H. z dne 19. 2. 2018 in istim datumom dobave kuhinjo Neata skupaj z opravljeno montažo, iz podatkov CMR in odpremnice pa izhaja, da naj bi bila kuhinja prevzeta v skladišču G. že 29. 1. 2018, kar pomeni, da jo je tožnik prodal še preden jo je kupil.

9 Prevoze tožniku podizvajalec - povezana družbe E., d. o. o ni zaračunala, niti jih tožnik ni zaračunal družbam B. in C., edini račun v zvezi s prevozi je račun št. 127/2017, izdan družbi A. ki pa ni verodostojen.

10 Za primere, kot je obravnavani, ko blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto prevoznega dokumenta, kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga (79. člen Pravilnika).

11 Primerjaj npr. sodbo SEU C-495/17 v zadevi Cartrans spedition, tč. 57.

12 Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je tožnik glede vsebine predmetne zadeve npr. neposredno po mailu 26. 5. 2020 komuniciral s svojim računovodstvom (družba P., d. o. o.) in sicer glede zahtevane dokumentacije s strani davčnega organa.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 46, 82 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 74, 74/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.