Jedro

Tožnik je bil v času obravnavanih dogodkov med januarjem 2026 in aprilom 2026 povsem sposoben zavestnega in voljnega ravnanja ter razumevanja pomena in posledic svojih dejanj. Slednja niso posledica resnih psihiatričnih težav, temveč njegovih opisanih osebnostnih značilnosti. Zato toženka tožnika ni bila dolžna obravnavati kot posebej ranljive osebe in tudi ni bila dolžna predhodno preverjati ali je za tožnika najboljša rešitev ta, da se mu omeji gibanje v CT, ki ni zdravstvena ustanova.

Ugotovljene kršitve Hišnega reda so eden od elementov v okviru ugotavljanja razlogov za odvzem prostosti, ki celostno gledano predstavljajo po svoji intenzivnosti resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, da je ogrožen javni red.

Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost. Tega ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati.

Priznane kršitve Hišnega reda, po svoji naravi in teži ne dosegajo praga resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za slovenski javni red. Tožnik je namreč opisane kršitve izvajal skozi daljše časovno obdobje, ni upošteval navodil in odredb varnostne službe in socialnih delavcev, s svojim vedenjem je ogrožal druge, zato toženka ni imela druge izbire, kot da je izdala izpodbijani sklep.

Toženka je pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik namreč ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ne, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tudi če se upoštevajo le tiste kršitve Hišnega reda, ki jih je tožnik potrdil, ta tožnikova dejanja tudi po prepričanju sodišča terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na Center za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.

Namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti in/ali premoženjske varnosti oz. javnega reda, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost in/ali premoženje oz. javni red, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce ..., od 23. 4. 2026 od 10.27 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 7. 2026 do 10.27 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Tako je odločila, ker naj bi tožnik glede na poročila varnostne službe in uradni zaznamek socialne službe večkrat kršil pravila Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Hišni red) in vnašal nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz povzetega dopisa Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Ljubljana Vič z 22. 4. 2026 izhaja, da sta ga na podlagi 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) obravnavali PP Ljubljana in PP Litija ter da mu je bila na območju Metelkove ulice v Ljubljani 30. 7. 2024 in 24. 2. 2025 zasežena prepovedana snov (droga). Na isti pravni podlagi ga je v prostorih azilnega doma 27. 10. 2025 ponovno obravnavala PP Vič.

3.Iz povzetega poročila varnostne službe o dogodku z 8. 1. 2026 je razvidno, da ga je varnostna služba ob 19:52 zalotila pri agresivnem vedenju do prosilca A. A. (v nadaljevanju prosilec A. A ), s tem vedenjem pa kljub ustni odredbi varnostne službe tožnik ni prenehal. Nadaljeval je tako, da je temu prosilcu v angleškem jeziku dejal, da je žival, se pri tem slekel, mu pokazal zadnjico ter ga ogovarjal z neprimernimi in žaljivimi seksualnimi besedami, kot so "you are an animal, you can fuck me", nato ga je napadel in udaril. Varnostna služba mu je zato izrekla ukrep pridržanja do prihoda policije ter ga napotila do čakalnice. Tam je razbijal po vratih in na prosilca iz Kameruna vpil: "Fucking nigger, l will fuck you", skočil skozi okno v čakalnici z namenom, da bi pobegnil, kar mu je varnostna služba preprečila s strokovnim prijemom. Ni se umiril, zato ga je varnostna služba vklenila, tudi po prihodu policije je žalil varnostnike z besedami "pičku materinu", zaradi česar mu je PP Vič izdala plačilni nalog.

4.Iz povzetka poročila varnostne službe o dogodku z 31. 1. 2026 izhaja, da se je tožnik uprl rutinskemu pregledu z RTG napravo ob prihodu v azilni dom. Nato je "razgrajal po vratih" prosilcaA. A., ki je bil v sobi ..., v svoji sobi ... pa imel odprt ogenj za kuhanje, čeprav je to prepovedano. Ni se odzval na ustno odredbo varnostne službe naj preneha s kršitvami in ugasne ogenj. Šele na njihov ponovni poziv je ogenj ugasnil in pričel brez razloga vpiti na prosilca A. A., ki je bil na hodniku. Zato mu je varnostna služba tretjič odredila naj s kršitvami preneha.

5.Iz povzetka poročila varnostne službe o dogodku s 16. 4. 2026 je razvidno, da je v tožnikovi sobi ob rutinskem pregledu ob vhodu našla kovček z zemljo in posajenimi rastlinami, kar je prepovedano. Pozvala ga je naj odstrani kovček, vendar je tožnik to zavrnil in se razburjal.

6.Iz povzetka poročila varnostne službe o dogodku s 17. 4. 2026 izhaja, da je tožnik tega dne v kuhinji ob prisotnosti varnostnikov žalil in nadiral prisotno socialno delavko z besedami "I will fuck social worker B. B.". Iz uradnega zaznamka socialne službe s tega dne je razvidno, da je socialni delavki po elektronski pošti poslal več žaljivih sporočil in jo žalil, da je "kača", zaradi česar je socialna delavka podala prijavo zoper njega v obliki uradnega zaznamka.

7.Iz povzetka poročila varnostne službe o dogodku z 21. 4. 2026 izhaja, da je tožnik v kuhinji z besedami "you are a coward! fuck you!" žalil varnostnika, ki ga je prej opozoril, da mu pripada le en papirnat lonček za obrok, tožnik pa jih je želel vzeti več. Z rokami je agresivno mahal proti varnostniku, se mu približeval in proti njemu odvrgel papirnate lončke, zaradi česar mu je bil izrečen ukrep pridržanja do prihoda policije, ki mu je izdala plačilni nalog.

8.Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidno, da je uradna oseba tožnika na razgovoru 23. 4. 2026 seznanila z vsemi očitanimi kršitvami in mu predložila vse pisne izjave in dokaze. Pooblaščeni tolmač za turški jezik mu jih je prevedel na licu mesta, tožnik je razumel prevod. Priznal je vse očitane kršitve, razen tega, da je 8. 1. 2026 prosilcu A. A. v prisotnosti varnostne službe pokazal zadnjico, da je kasneje poskuša pobegniti skozi okno čakalnice in da je varnostnikom izrekel žalitev "pičku materinu". Ni se spomnil, da bi se 31. 1. 2026 uprl rutinskemu pregledu. Po razgovoru mu je uradna oseba izrekla izpodbijani ukrep, tožnik pa je potrdil, da ga je razumel.

9.Toženka je poudarila, da je tožnik potrdil, da je bil ob sprejemu v azilni dom seznanjen s pravili Hišnega reda in s posledicami kršitev le-teh. Kljub temu je v obdobju od januarja 2026 do izreka ukrepa večkrat huje kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, petkrat pa ga je obravnavala tudi policija. Užival je droge, oviral delo zaposlenih v azilnem domu, jih nadlegoval in žalil, napadel je drugega prosilca in se do drugih prosilcev neprimerno obnašal. Z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ne bi bilo mogoče obvladovati njegovega vedenja, dosledno izvajati Hišni reda in varovati javni interes. Glede na veliko število kršitev Hišnega reda in njihovo težo, izvedba izrečenega ukrepa ne bi bila učinkovita, če bi mu bilo omejeno gibanje na območje azilnega doma, saj je s svojim ravnanjem ogrožal ne le sebe, temveč tudi ostale v azilnem domu. Zato je po oceni toženke izpolnjen pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Tožba

1.Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit in ga odpravi ter toženki naloži, da ga nemudoma preneha izvajati, podrejeno pa, da sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za izpodbijani ukrep. Iz napadenega sklepa ni razvidno, zakaj toženka ni uporabila določbe drugega ali tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1. Navaja, da kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji biva že več let, v tukajšnje okolje je vključen dlje časa in si ustvarja stabilno življenjsko situacijo. Je starejša, posebej ranljiva oseba, zato bi morala toženka še posebej skrbno presoditi vpliv omejitve osebne svobode na njegovo zdravje, dostojanstvo in splošno psihofizično stanje. Tega ni upoštevala, kot tudi ne dejstva, da težko prenaša zaprte prostore in institucionalizirano okolje. Po nastanitvi v Center za tujce (v nadaljevanju CT) se je njegovo zdravstveno stanje drastično poslabšalo, zaradi česar je bil odpeljan v Psihiatrično bolnišnico C. (v nadaljevanju PB C.), kjer se še vedno nahaja v zaprtem oddelku. Ni imel le t i. kratkotrajne akutne reakcije na pridržanje v CT, temveč stanje, ki zahteva nadaljnjo strokovno presojo, zdravljenje in nadzor v zaprtem okolju. Njegove zdravstvene težave so tako resne, da potrebuje psihiatrično obravnavo. Je posebej ranljiva oseba, kar bi toženka morala vzeti v zakup. Predhodno bi morala ugotoviti, ali je zanj res najboljša rešitev ta, da se mu omeji gibanje v CT, ki ni zdravstvena ustanova.

2.Tožnik je omejen pri komunikaciji s svojo pooblaščenko in podvržen močni medikamentozni terapiji. Vključen je v posebni zaščitni mehanizem za ranljive osebe zaradi doživetega psihičnega, fizičnega kot spolnega nasilja (t.i. SOPSi). Ker gre za posebej varovane osebne podatke, se podrobnosti v upravnem postopku niso navajale. Toženka sodeluje pri celosti obravnavi tožnika, zato je del teh ukrepov izvedla, ni pa po uradni dolžnosti preverila ali je tožnik posebej ranljiv in te okoliščine ni vključila v presojo nujnosti in sorazmernosti ukrepa.

3.Iz tožbe izhaja, da očitane kršitve Hišnega reda po svoji naravi in teži niso bile takšne, da bi nedvomno dosegle prag resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za slovenski javni red. Šlo je kvečjemu za posamične verbalne konflikte in kdaj za neprimerno ravnanje, ne pa za dejansko in neposredno ogrožanje varnosti. Tožnik že nekaj let biva v večkulturnem okolju v obeh izpostavah azilnega doma, ima mnogo prijateljev druge vere, rase, spolne usmerjenosti, narodnosti, porekla, in je brez izkazanega vzorca diskriminatornega ali rasno motiviranega ravnanja, toženka mu rasizem očita neutemeljeno. Del očitanih dogodkov izvira iz predhodnega spora med zaposleno osebo v azilnem domu glede "ustvarjalnega materiala in plačila izdelka”, ki ga ni mogoče tretirati kot posamični varnostni incident. Toženka okoliščin tega dogodka ni ugotavljala. Tožnik ni grozil B. B., saj mu je ta več let nudila psihosocialno pomoč, meni pa, da bi morali zaposleni v azilnem domu ohranjati jasno profesionalno razmerje, ne pa sklepati "zasebnih ali kvazi - poslovnih dogovorov” z ranljivo osebo. Zanika, da je agresivna oseba, rasist in prekomeren uživalec marihuane. Komunikacija v azilnem domu poteka pretežno v angleškem jeziku, ki ni njegov materni jezik, njegovo znanje angleščine je omejeno na osnovno pogovorno raven. Zato se v t.i. konfliktih situacijah ni zavedal pomena in teže svojih besed. To bi morala toženka upoštevati in mu pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja zagotoviti ustrezno tolmačenje.

4.Ob sklicevanju na Sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 (točka 7 do 10 obrazložitve) tožnik meni, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, ki bi ga mora upravni organ vsebinsko napolniti. Tega toženka ni storila, pa tudi ne pojasnila, zakaj ni uporabila drugega ali tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1. Ni spoštovala njegove pravice do izjave oziroma kontradiktornosti postopka, saj ga z očitanimi dejanji predhodno ni seznanila na način, ki bi mu omogočal obrambo. Ni mu omogočila vpogleda v dokaze, "zaslišanje prič”, tožnik ni mogel predlagati vpogled v posnetke videonadzora. Opozarja na zadevo C-277/11 M. M. Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), v kateri je bilo določeno, da mora imeti posameznik možnost izjasniti se o vseh elementih, na katerih temelji odločitev, in na zadevo Amuur v. France, v kateri je SEU poudarilo, da morajo biti postopki v zvezi z omejitvijo gibanja tujcev posebej strogo nadzorovani. Pred izdajo izpodbijanega sklepa bi torej toženka morala izvesti dokaze, ki bi ga razbremenili, npr. pogledati posnetek varnostnih kamer, zaslišati priče, preveriti verodostojnost zaposlenih v varnostni službi in socialnih delavcev v azilnem domu. Nanje in na koordinatorja D. D. se je tožnik velikokrat obrnil, še zlasti glede dogodka z 8. 1. 2026, ko je prišlo do resnejšega konflikta med tožnikom in E. E..

5.Tožnik nadalje meni, da pojem "do prenehanja razlogov", naveden v izreku sklepa ni obrazložen, saj nima jasnih meril glede trajanja ukrepa, roka za oceno morebitnega izboljšanja njegovega vedenja, opredelitve organa, ki naj bi to ocenjeval in postopka tega ocenjevanja. Izdan je bil izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja načela sorazmernosti oziroma kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva.

Predlog za izdajo začasne odredbe

1.Tožnik navaja, da mu z bivanjem v CT nastaja težko popravljiva škoda. Zaprti prostori poslabšujejo njegovo intenzivno psihično stisko in že tako slabo psihofizično stanje. Je starejša, posebej ranljiva oseba, pri kateri je podano resno tveganje za njegovo zdravje, kar izkazuje napotitev v psihiatrično bolnišnično obravnavo. Glede na navedeno predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v CT.

Odgovor na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe

Toženka nasprotuje tožbi in predlaga, da jo sodišče zavrne. Vztraja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter da pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani. Navaja, da iz zapisnika o razgovoru izhaja, da se je tožnik odpovedal pravici do prisotnosti pravnega svetovalca oziroma odvetnika, da na zapisnik ni imel nobenih pripomb in da je razumel postopek. Podpisal ga je, s tem pa jamčil za njegovo verodostojnost. Njegove psihične zdravstvene težave so se pojavile šele po izreku ukrepa omejitve gibanja na prostore CT. Pred razgovorom je toženka preverila njegovo zdravstveno stanje v ambulanti azilnega doma in ugotovila, da je imel le težave z rebri, zaradi katerih je prejemal analgetike, ne pa tudi kakšnih drugih zdravil. Ta dejstva so razvidna iz omenjenega zapisnika. Meni, da tožnikove naknadne zdravstvene težave ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj so nastale po razgovoru in izreku ukrepa omejitve gibanja. Toženka poudarja, da je bil tožnik pred ustnim izrekom omejitve gibanja seznanjen z dejanji, ki se mu očitajo. Iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je od januarja 2026 do omenjenega razgovora najmanj petkrat kršil 10. in 11. člen Hišnega reda, bil v navedenem obdobju obravnavan za več različnih prekrškov po Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZRJM-1), ZPPD in Zakonu o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1). Pooblaščeni tolmač mu je prevedel vso listinsko dokumentacijo, nakar je imel tožnik možnost izjasnitve o vsaki očitani kršitvi posebej. S svojim vedenjem ni ogrožal le sebe, temveč tudi ostale sostanovalce, zaposlene, vključno z varnostno službo. Z večkratnimi in ponavljajočimi se kršitvami Hišnega reda, rednim posedovanjem in uživanjem droge, nasilnim in žaljivim vedenjem do ostalih prosilcev in zaposlenih, pa tudi z izražanjem neustreznih seksualnih dejanj je ogrožal javni interes. Opisanega tožnikovega vedenja z milejšim ukrepom po ZMZ-1 toženka ni (bila) možna obvladovati. V navedenem obdobju je bilo v azilnem domu preko 600 stanovalcev, za vse je bilo treba zagotoviti dosledno izvajanje Hišnega reda, zato je upoštevanje le-tega nujen predpogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Tožnik je na zapisnik priznal vse očitane kršitve Hišnega reda, razen tega, da bi 8. 1. 2026 prosilcu iz Kameruna ob prisotnosti varnostne službe pokazal golo zadnjico, da bi nato, ko je bil pridržan v čakalnici, poskušal pobegniti skozi okno, in da bi varnostnikom rekel "pičku materinu". Trdi, da se ne spomni, da bi se uprl rutinskemu pregledu ob prihodu v azilni dom dne 31. 1. 2026.

Toženka vztraja, da je tožniku na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 pravilno omejila gibanje na prostore CT. Huje je kršil Hišni red, včasih z elementi nasilništva, neprimerno je razkazoval goloto, preprečeval je opravljanje dela zaposlenim, užival droge v azilnem domu, žalil predstavnike socialne službe in jim grozil. V obdobju dveh let se njegovo vedenje ni v ničemer izboljšalo. Milejši ukrepi, ki bi mu omogočali nadaljnje bivanje na območju azilnega doma, bi bili neprimerni in neučinkoviti. Tožnik je namreč agresivna oseba, občasno pod vplivom drog, ki neprestano krši Hišni red. S takšnim vedenjem je nadaljeval kljub opozorilom naj s tem preneha, oviral je delo zaposlenih ter jih žalil. V tožbi toženki neresnično in pavšalno očita, da je izpodbijani sklep izdala izključno z kaznovalnim namenom, v podkrepitev tega stališča ne ponudi niti enega dokaza. Toženka ocenjuje, da dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke psihiatra ni potreben, saj ga je v postopku zdravljenja brez privolitve v nujnih primerih postavilo že Okrajno sodišče v ... Zanika, da je v izpodbijanem sklepu navedla, da je tožnik "rasist" in poudarja, da bi se na razgovoru lahko opredelil do vseh predlaganih dokazov, saj mu jih je pooblaščeni tolmač za turški jezik prevedel v njegov materni jezik. Toženka nasprotuje tudi predlagani začasni odredbi, saj tožnik po njeni oceni ni izkazal, da bi mu zaradi izreka spornega ukrepa nastajala nepopravljiva škoda. Sedaj se niti ne nahaja v CT, temveč v Psihiatrični bolnici C., o njegovem zadržanju v bolnišnici pa bo odločeno v drugem postopku.

Dokazovanje

Sodišče je na naroku za glavno obravnavo pogledalo in prebralo vse listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na predmetno zadevo, v sodnem spisu pa priloge tožnika A2 (izpodbijani sklep), A3 (sklep Okrajnega sodišča v ... Pr 150/2026 z dne 1. 5. 2026), A4 (lastnoročno napisan seznam zdravil), A5 (lastnoročno napisane zadolžitve tožnika v azilnem domu), A6 (fotokopijo izvida Psihiatrične bolnice C. za tožnika). Prebralo je izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo. Zaslišalo je tožnika in izvedenko.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ocenilo, da ni treba zaslišati toženke, varnostnikov in predstavnice socialne službe B. B., kot je predlagala toženka. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov bo pojasnilo v nadaljevanju.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno ugotovila dejansko stanje in uporabila pravilno pravno podlago. Zato sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta in se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je toženka v njem podala. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

O tožnikovi procesni sposobnosti in njegovem duševnem zdravju

Tožnik v tožbi navaja, da poslabšanje duševnega zdravstvenega stanja ni zgolj posledica kratkotrajne akutne reakcije na pridržanje v CT, temveč zahteva nadaljnjo strokovno presojo, zdravljenje in nadzor v zaprtem okolju. Meni, da ima tako resne zdravstvene težave, da potrebuje psihiatrično obravnavo. Toženka bi morala vzeti v zakup, da je posebej ranljiva oseba in predhodno ugotoviti, ali je zanj res najboljša rešitev ta, da se mu omeji gibanje v CT, ki ni zdravstvena ustanova. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik izpostavil tudi vprašanje svoje procesne sposobnosti.

Sodišče ugotavlja, da med strankama niso sporne naslednje dejanske okoliščine. V času, ko je bilo tožniku že omejeno gibanje na prostore CT, je bil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v ... Pr 150/2026 s 1. 5. 2026 zadržan v oddelku pod posebnim nadzorom PB C.. Iz izvida te bolnice (priloga A6 sodnega spisa) je razdvidno, da je bil tožnik tam hospitaliziran 29. 4. 2026 (toženka mu je gibanje omejila 23. 4. 2026), ob sprejemu so mu postavili diagnozo ponavljajoča se depresivna motnja F33.3 (trenutna epizoda je huda), s psihotičnimi simptomi F19.2 (F10.2 in F12.2). Zapisali so, da ima duševne in vedenjske motnje zaradi uporabe več drug in drugih psihoaktivnih snovi, sindrom odvisnosti. Poleg tega so ugotovili, da ima tožnik uroinfekt, astmo in KOPB (kronično obstruktivno pljučno bolezen). Predpisali smo mu medikamentozno terapijo. V času odločitve sodišča v tem upravnem sporu je bil tožnik iz PB C. že odpuščen in je zopet bival v CT (prim. elektronsko obvestilo CT s 25. 5. 2026; red. št. 46 spisa).

Toženka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da so se tožnikove psihične težave pojavile šele potem, ko mu je bilo gibanje že omejeno na CT. V času razgovora še niso bile prisotne. Pred razgovorom je preverila tožnikovo zdravstveno stanje v ambulanti azilnega doma in ugotovila, da je imel takrat tožnik le težave z rebri, zaradi česar je prejemal analgetik. Kakšne druge zdravstvene težave niso bile zabeležene, tožnik drugega medikamentoznega zdravljenja (razen analgetikov) ni imel. Ker so se torej tožnikove psihične težave pojavile šele po izdaji izpodbijanega sklepa, toženka meni, da te ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost tega akta. Nasprotuje izvedbi dokaza s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrije, ker ni potreben. Izvedenca te stroke je postavilo že Okrajno sodišče v ... v postopku zdravljenja brez privolitve v nujnih primerih.

Sodišče je upoštevaje tožnikovo trditev, da je do hospitalizacije v PB C. prišlo zaradi omejitve gibanja v CT ..., in da je torej izpodbijana odločitev razlog za drastično poslabšanje njegovega psihičnega zdravja, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrije. Ocenilo je, da nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotavljalo težo oziroma resnost tožnikovih zdravstvenih težav (243. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Izvedensko mnenje je 16. 5. 2026 podala psihiatrinja F. F. dr. med. (v nadaljevanju sodna izvedenka).

Iz izvedenskega mnenja je uvodoma razvidno, da je izvedenka pregledala relevantno spisovno dokumentacijo, dostopno medicinsko dokumentacijo psihiatričnega zdravljenja tožnika v PB C.ter opravila psihiatrični pregled tožnika. Navedla je, da je tožnik v času osebnega pregleda hospitaliziran na odprtem oddelku PB C.. Ni bil prisilno zdravljen, podpisal je soglasje za zdravljenje, želel je biti v bolnišnici. Ob pomoči tolmača je njun pogovor dobro razumel, bil je sodelovalen, energetsko dobro opremljen, mestoma je želel voditi pogovor, bil je odločen. Sodna izvedenka je ugotovila, da če se mu postavijo meje, je hitro frustriran, odgovarjal je na njena vprašanja in deloval čustveno razgiban. Odmika v čustveni legi in druge psihopatologije pri tožniku ni ugotovila, zanikal je samomorilne misli.

Izvedenka ni ugotovila znakov prave in hude duševne bolezni (na primer akutne psihoze, akutne razpoloženjske motnje, težav na področju spoznavnih sposobnosti in intelektualnih primanjkljajev...) pri tožniku. Ocenila je, da gre pri njem za specifične osebnostne poteze, ki se ob zlorabi alkohola in psihoaktivnih substanc (v nadaljevanju PAS) stopnjujejo v smislu neprilagojenega vedenja oziroma vedenjskih zapletov. Pojasnila je, da je osebnostna motnja trajen vzorec skrajno poudarjenih oblik mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki povzroča težave na več področjih življenja. Tožnik je v sklopu osebnostne motnje zelo odločen v svojih stališčih, ob čemer izstopa tendenca pozunanjanja odgovornosti - minimalizira svoj del odgovornosti v odnosih, popisanih dogodkih in krivdo prelaga na druge, zlasti strokovne delavce azilnega doma in njihov odnos do njega. Svoj delež odgovornosti (tudi pod akutnim vplivom alkohola in prepovedanih PAS) ne priznava, svoje vedenje racionalizira. Ko mu okolica postavi jasne meje (Hišni red), to doživi kot neposredno grožnjo, nepravičnost ali poskus nadzora, to ga frustrira, pogosto se odzove s protinapadi, grožnjami in maščevalnostjo. Opisano duševno stanje je bilo pri tožniku prisotno med januarjem in aprilom 2026.

Izvedenka je ocenila, da je tožnikovo vedenje v prvi vrsti posledica opisanih osebnostnih značilnosti. V času obravnavanih dogodkov med januarjem 2026 in aprilom 2026 je bil povsem sposoben zavestnega in voljnega ravnanja ter razumevanja pomena in posledic svojih dejanj. To je bilo lahko moteno le v manjši meri zaradi akutnega vpliva alkohola in/ali prepovedanih PAS. Ker to uživa že daljše časovno obdobje, se je pri njem razvila toleranca na prepovedane PAS in alkohol. Učinek zaužitih substanc torej ni takšen kot pri osebi, ki ni vajena pitja alkohola in jemanja PAS. Tožnikovo vedenje in stopnjevanje samomorilnih groženj ni bila posledica hude duševne bolezni - na primer depresivne epizode, psihoze in posledično motene realitetne kontrole ter motene sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, pač pa gre v prvi vrsti odziv na frustracijo ob postavljanju meja in premestitve v CT.

Toženka na izvedensko mnenje ni imela pripomb in se je z njim strinjala. Pripombe je podal tožnik. Le-te se v bistvenem nanašajo na to, da naj bi se izvedensko mnenje zelo razlikovalo od diagnoze, ki je bila tožniku postavljena ob sprejemu v PB C.. Takrat je bilo ugotovljeno, da ima ponavljajočo se depresivno motnjo s hudo trenutno epizodo in psihotičnimi simptomi. Gre torej za bistveno strokovno razliko, ki je v postopku ostala nepojasnjena. Izvedensko mnenje tudi ne vsebuje poglobljene travmatološke presoje in poglobljene analize prejšnjih travmatičnih dogodkov, do katerih je prišlo v izvorni državi in v Republiki Sloveniji. Izvedenka ni opravila zadostne diferencialno diagnostične presoje glede možnosti, da so njegova dejanja posledica dolgotrajne travmatizacije oziroma razvojne psihične poškodovanosti. Ni razvidna metodološka razlaga razlikovanja med osebnostno motnjo in morebitnimi travmatskimi oziroma depresivnimi motnjami, čeprav se lahko pri osebah z dolgotrajnimi travmatskimi izkušnjami s simptomi pomembno prekrivajo. Izvedenka tudi ni pojasnila, zakaj simptomov ni povezala z njegovimi dolgotrajnimi izkušnjami ogroženosti v izrazito nestabilnem in nasilnem okolju. Izvedensko mnenje ne vsebuje podrobnejše analize vpliva kulturnega, jezikovnega in socialnega ozadja tožnika, čeprav je tujec z izrazito socialno prikrajšanostjo in dolgotrajnimi obremenitvami. Manjka tudi uporaba standardiziranih psihodiagnostičnih inštrumentov ali travmatoloških vprašalnikov, ki bi omogočili bolj objektivno presojo prisotnosti travmatskih motenj, depresivne simptomatike ali osebne patologije. Iz izvida PB C. izhaja, da mu je bila uvedena intenzivna psihofarmakološka terapija, kar kaže na to, da pri njem ne gre zgolj za osebnostno problematiko ali običajen frustracijski odziv. Tožnik zato predlaga, da izvedenka mnenje dopolni oziroma da sodišče postavi dodatnega izvedenca psihiatrije.

Na naroku za glavno obravnavo je izvedenka izvedensko mnenje podala tudi ustno ter odgovorila na gornje tožnikove pripombe. Zaslišana je vztrajala pri pisnem mnenju. Dodala je, da je šlo pri prvi diagnozi v PB C. za t.i. delovno diagnozo, postavljeno ob sprejemu, ki se kasneje glede na ugotovljeno klinično stanje lahko modificira ter vsaj po kliničnih izkušnjah tudi pogosto ni ista kot odpustna diagnoza. V pisnem mnenju je natančno opisala potek in vsebino pogovora, ob katerem je ugotovila, da tožnik v času pogovora ni bil psihotičen, torej je bila njegova kontrola realnosti intaktna, povsem brez težav je obvladal svoje ravnanje. Celo več, tožniku je bivanje v PB C. zelo odgovarjalo, saj je v času njenega pregleda že bival na odprtem oddelku in se je ravno vrnil s sprehoda s šopkom rož, kar po mnenju izvedenke posredno kaže, da pri njem ni šlo za klinično pomembno depresivno motnjo, saj je lahko pokazal uživanje. Pokazal je, da mu je bil šopek všeč, da je užival v tem, da je nabral cvetlice, na koncu ga je izvedenki tudi podaril. Vse njegovo vedenje kaže na to, da je bil v tistem trenutku njegov psihičen status takšen, kot je opisan v izvedenskem mnenju. Izvedenka je podala klinično presojo, da tožnikovo neprilagojeno vedenje (npr. gojenje sadik ali pa kurjenje v sobi) izhaja iz njegovih osebnostnih značilnosti in to nikakor ni posledica travmatskih razmer oziroma travmatskih vzrokov, kot je zapisano v pripombah. Vsekakor je na neprilagojeno vedenje tožnika vplivala tudi sočasna zloraba alkohola in prepovedanih PAS, kar vse nedvomno vpliva na frustracijsko toleranco in stopnjuje impulzivnost. Tudi to so lahko bili delni vzroki njegovega vedenja, v katerem je izstopala visoka stopnja konfliktnosti in pozunanjanje odgovornosti (krivda je na drugih, ne na njem).

Izvedenka je zaslišana poudarila, da je bil tožnik v času očitanih dejanj med januarjem in aprilom 2026 sposoben zavestnega in voljnega ravnanja ter tudi razumevanja posledic svojih dejanj. Vpliv drog oziroma PAS je bil prisoten le v manjši meri, saj ima tožnik toleranco na alkohol ter droge, ki jih je v tistem času redno jemal. Izvedenka ni ugotovila, da bi bil tožnik psihotičen oziroma da bi deloval pod vplivom psihotičnega doživljanja, kvečjemu gre za njegov intenzivni odgovor oziroma odziv na postavljanje meja, ki je posledica njegove osebnostne strukture. Tudi po sprejemu v PB C. je sodni izvedenec psihiater v postopku po Zakonu o duševnem zdravju ugotovil, da je tožnik sposoben podati izjavo glede zadržanja v omenjeni bolnišnici.

Sodišče pisno in ustno mnenje sodne izvedenke sprejema kot prepričljivo in verodostojno ter se nanj opira. Na naroku za glavno obravnavo nobena od strank ni nasprotovala ustno podanemu izvedenskemu mnenju, izvedenka je celovito, brez nejasnosti ali nasprotij ter logično in argumentirano odgovorila na vsa vprašanja sodišča in tožnika (toženka ji na naroku ni postavila nobenega vprašanja). Sodišče ocenjuje, da je izvedensko mnenje jasno in popolno ter obrazloženo na način, ki omogoča njegov preizkus. Upoštevaje ta dokaz sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v času obravnavanih dogodkov med januarjem 2026 in aprilom 2026 povsem sposoben zavestnega in voljnega ravnanja ter razumevanja pomena in posledic svojih dejanj. Slednja niso posledica resnih psihiatričnih težav, temveč njegovih opisanih osebnostnih značilnosti. Zato toženka tožnika ni bila dolžna obravnavati kot posebej ranljive osebe in tudi ni bila dolžna predhodno preverjati ali je za tožnika najboljša rešitev ta, da se mu omeji gibanje v CT, ki ni zdravstvena ustanova. Tožnik ni prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo, da je do njegovih psihičnih zdravstvenih težav prišlo šele po izreku ukrepa omejitve gibanja na prostore CT. Pred razgovorom je toženka preverila njegovo zdravstveno stanje v ambulanti azilnega doma in ugotovila, da je imel le težave z rebri, zaradi katerih je prejemal analgetike, ne pa tudi kakšnih drugih zdravil. Sodišče ta neprerekana dejstva šteje za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Po oceni sodišča tožnik tudi ne spada v kategorijo ranljivih oseb, zato ker je ob izdaji izpodbijanega sklepa štel že 57 let. Pravila Hišnega reda veljajo enako za vse stanovalce, ne glede na starost. Vsi, ki tam bivajo in delajo, so upravičeni do miru, reda in varnosti, tega pa brez doslednega spoštovanja Hišnega reda toženka pač ni more zagotoviti. Tožnik sam navaja, da kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji biva že več let, v tukajšnje okolje je vključen dlje časa in si tu ustvarja stabilno življenjsko situacijo. Zato bi se moral še toliko bolj zavedati spoštovanja pravil Hišnega reda in si k temu tudi sam skrbno prizadevati.

O ostalih tožbenih ugovorih

Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje CT, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke ter točke 3.(e) člena 8 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33/EU, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Glede ugovora (ne)uporabe drugega ali tretjega odstavka 82.b člena ZMZ-1 sodišče pojasnjuje, da ukrep omejitve gibanja temelji na samostojni, t.j. drugi pravni podlagi, kot to velja za ukrepe iz 82.b člena ZMZ-1. Ti se izrekajo za kršitve pravil bivanja v azilnem domu, ki so določene v 82.a členu ZMZ-1.¹ Odvzem prostosti po 84. členu ZMZ-1 pa se izreče, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Zato gre za drugačno dimenzijo varstva pravnih dobrin in posledično ukrepov, kot jih predvideva 82.b člen ZMZ-1. Ugotovljene kršitve Hišnega reda so eden od elementov v okviru ugotavljanja razlogov za odvzem prostosti, ki, kot bo pojasnjeno, celostno gledano predstavljajo po svoji intenzivnosti resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, da je ogrožen javni red.² Zato ni ključno, ali je šlo za lažjo ali težjo kršitev po 82.a členu ZMZ-1, ampak, ali je odvzem prostosti nujno potreben zaradi varstva v četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedenih dobrin.³ Kot bo sodišče pojasnilo, je toženka te okoliščine argumentirano obrazložila.

Dalje sodišče ugotavlja, da zaradi uporabe termina "do prenehanja razlogov" v izreku izpodbijanega sklepa, ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Pravno podlago za uporabo citiranega termina predstavlja šesti odstavek 84. člena ZMZ-1. Ta namreč določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. Predsednik upravnega sodišča lahko odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo v rokih, na krajih, ki jih določi, ali glede morebitnih določenih prosilcev ter da mu o tem poročajo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Zato tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu pojasnjeno več o tem, kdo naj bi o odločal, da so razlogi prenehali in po katerem postopku. Zakon jasno določa način odprave ukrepa in postopek sodne presoje izvrševanja ukrepa. Treba pa je upoštevati, da je čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, lahko ugotovljen le individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost. Tega ni mogoče vnaprej točno predvideti, zato tovrstni sklepi kaj bolj določenega niti ne morejo vsebovati.

Sodišče ugotavlja, da tožnik sicer pravilno povzema vsebine pravice do izjave. Vendar pa ne drži, da mu je bila ta v postopku pred toženko kršena. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z 22. 4. 2026 (v nadaljevanju zapisnik o omejitvi gibanja) je jasno razvidno, da ga je toženka z dejanji, ki mu jih očita, predhodno ustrezno in podrobno seznanila. To mu je omogočalo obrambo tudi v smislu predlaganja dokazov glede dejstev, o katerih se s toženko ni strinjal. A tožnik tega ni storil, večino dejanj, ki mu jih je toženka očitala, je priznal, odklonil je pravico do pravnega svetovalca in na navedeni zapisnik, potem ko mu je bil ta prebran, ni imel pripomb.

Vsebinsko prazen in nekonkretiziran je tudi očitek o dokazni oceni, ki naj bi bila metodološko nepravilna in v nasprotju z zahtevami iz 214. člena ZUP. Sodišče posledično lahko zgolj na splošno ugotovi, da je toženka vsako očitano posamezno kršitev, ugotovljeno s strani varnostne ali socialne službe azilnega doma, primerjala z izjavo tožnika in nato sprejela odločitev, da so bile kršitve storjene. Sodišče temu lahko pritrdi. Nenazadnje je večino kršitev tožnik na razgovoru, na katerem mu je bilo zagotovljeno tolmačenje po tolmaču za turški jezik⁴, sam priznal. Tudi glede ostalih kršitev sodišče ne dvomi, da jih je tožnik storil, saj jih v tožbi in na naroku za glavno obravnavo konkretno in prepričljivo ni izpodbijal. Na naroku je zaslišan le navedel, da ni nasilna oseba, da ni imel nikogar namen žaliti in da nima rasističnih vzgibov. Pojasnil je, da ni konflikten, da pa "odgovori" kadar kdo govori zoper njega ali ga napade. Če ga kdo žali, se počuti slabo in takrat odgovori. Ni zanikal, da prekomerno uživa alkohol in prepovedane PAS. Iz zapisnika o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožnik uvodoma potrdil, da je bil že ob nastanitvi v azilni dom seznanjen s pravili Hišnim redom in s posledicami kršitev le-teh. Nato je potrdil, da so mu 2024 in 2025 zasegli drogo na območju ... v Ljubljani in ga v zvezi s tem obravnavali; da ga je oktobra 2025 ponovno obravnavala policija in da drogo kupuje in jo občasno uživa tudi v azilnem domu; da se je 8. 1. 2026 v azilnem domu pretepal s prosilcem A. A. in da s tem nasilnim dejanjem kljub opozorilu varnostne službe ni prenehal; da tega dne prosilcu A. A. sicer ni pokazal svoje zadnjice, da pa ga je ogovarjal z žaljivimi seksualnimi besedami: " you are an animal, you can fuck me", nato pa ga napadel in udaril. Tožnik je nadalje na zapisnik tudi potrdil, da so ga takrat morali vkleniti, saj je bil agresiven in se ni umiril. Pritrdil je tudi, da je 31. 1. 2026 "razgrajal po vratih" sobe prosilca A. A., v svoji sobi pa je imel odprt ogenj za kuhanje, čeprav je to prepovedano; da se sprva na ustno odredbo varnostne službe naj z opisano kršitvijo preneha, ni odzval, ko pa je ogenj kasneje ugasnil, se je brez razloga pričel dreti na prosilca A. A., zaradi česar mu je bilo tretjič odrejeno naj preneha s kršitvami Hišnega reda. Prav tako je tožnik na zapisnik o omejitvi gibanja potrdil, da je varnostna služba 16. 4. 2026 v njegovi sobi našla kovček z zemljo in posajenimi rastlinami, čeprav je to prepovedano ter da se sprva na poziv varnostne službe naj kovček odstrani, ni odzval; dalje je potrdil, da je 17. 4. 2026 pri kuhinji glasno vpil na prisotnega socialnega delavca in ga žalil z besedami: "I will fuck social worker B. B."; da je socialni delavki po elektronski pošti poslal več žaljivih sporočil, med drugim jo je užalil z besedami, da je kača. Nadalje je potrdil, da je bil v prostorih azilnega doma 21. 4. 2026 obravnavan zaradi kršitve ZZasV-1, zaradi česar mu je bil izdan plačilni nalog. Tega dne je v kuhinji žalil varnostnika z besedami: " you are a coward, fuck you!", z rokami agresivno mahal proti njemu in se mu približeval. Varnostnik mu je prej pojasnil, da lahko za en obrok vzame en papirnat lonček, tožnik jih je vzel več in jih odvrgel proti varnostniku. Upoštevaje, da opisane kršitve Hišnega reda med strankama niso sporne, sodišče ni izvedlo dokazov toženke z njenim zaslišanjem in z zaslišanjem varnostnikov in predstavnice socialne službe B. B.. Po oceni sodišča izvedba teh dokazov ob ugotovljenem dejanskem stanju ni bila potrebna.

Kot je razvidno iz opisov kršitev Hišnega reda, je tožnik žalitve prosilcu A. A. in zaposlenim v azilnem domu izrekal v angleščini. Čeprav je v tožbi navedel, da je komunikacija v azilnem domu poteka pretežno v angleškem jeziku, ki ni njegov materni jezik, njegovo znanje angleščine pa je omejeno na osnovno pogovorno raven, sodišče temu njegovemu argumentu ni moglo slediti, saj je tožnik ob pričetku zaslišanja sam povedal, da zna tudi angleško, poleg tega pa na zapisnik o omejitvi gibanja ni zanikal, da je izrekel te žalitve (v angleščini).

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da naštete priznane kršitve Hišnega reda, po svoji naravi in teži ne dosegajo praga resnične, sedanje in dovolj resne grožnje za slovenski javni red. Tožnik je namreč opisane kršitve izvajal skozi daljše časovno obdobje, ni upošteval navodil in odredb varnostne službe in socialnih delavcev, s svojim vedenjem je ogrožal druge, zato toženka ni imela druge izbire, kot da je izdala izpodbijani sklep.

Glede na ugotovljeno sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila o očitanih dejanjih v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz poročil z vidika zahtev obravnavane zadeve dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejanskega stanja (storitev očitanih dejanj).⁵

Po oceni sodišča je toženka pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik namreč ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ne, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tudi če se upoštevajo le tiste kršitve Hišnega reda, ki jih je tožnik potrdil, ta tožnikova dejanja tudi po prepričanju sodišča terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na Center za tujce. Sodišče se namreč strinja, da je to nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu. Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene v domu. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno se tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka. Sklep je v tem delu jasno obrazložen in je preizkus mogoč.

Tožnik je še mnenja, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se mu zdi tudi to neprimerno, ter da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Direktiva 2013/33/EU. Drži, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel četrtega odstavka 8. člena omenjene direktive (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu). To ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).⁶ Vendar to ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma, ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v dani zadevi.⁷ Glede očitka o kaznovalnem namenu toženke sodišče ugotavlja, da je ta zgolj navržen in ga zato ne more preizkusiti. Ob tem sodišče še poudarja, da je namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti in/ali premoženjske varnosti oz. javnega reda, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost in/ali premoženje oz. javni red, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Slednje izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.

Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka istega člena tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode.⁸ Tožnik je v tožbi sicer navedel, da zaprti prostori CT poslabšujejo njegovo intenzivno psihično stisko in že tako slabo psihofizično stanje. Je starejša, posebej ranljiva oseba, pri kateri je podano resno tveganje za njegovo zdravje, kar izkazuje napotitev v psihiatrično bolnišnično obravnavo. A sodišče temu razlogu glede na zgoraj povzeto izvedensko mnenje ne more slediti. Izvedenka namreč pri tožniku ni ugotovila znakov prave in hude duševne bolezni, temveč zgolj prisotnost specifičnih osebnostnih potez, ki se ob zlorabi alkohola in PAS stopnjujejo v smislu neprilagojenega vedenja oziroma vedenjskih zapletov.

Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------

1V skladu s četrtim odstavkom 82. člena ZMZ-1 morajo prosilci, ki bivajo v azilnem domu, spoštovati določbe hišnega reda, ki ga predpiše Vlada Republike Slovenije. Ta predpis trenutno predstavlja Hišni red. V 82.a členu ZMZ-1 določa ravnanja, ki predstavljajo kršitve pravil bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi, pri čemer loči lažje in težje kršitve. Med lažje kršitve, poleg zakonsko naštetih, sodijo tudi druge kršitve, ki so kot take določene s Hišnim redom (torej Uredbo) iz četrtega odstavka 82. člena ZMZ-1. ZMZ-1 nato v 82.b členu ureja ukrepe, ki jih je mogoče izvesti v primeru, če prosilec krši pravila bivanja v azilnem domu ali njegovi izpostavi, ki so določene v 82.a členu ZMZ-1. Glede na vrsto in naravo posameznih kršitev so predvidene tri vrste ukrepov, in sicer ustno opozorilo, največ tri dnevna nastanitev v posebni, ločeni sobi v sprejemnih prostorih azilnega doma ter preselitev na drugo lokacijo.

2Primerjaj zgoraj citirano sodbo SEU v zadevi C-601/15, tč. 65 obrazložitve.

3Primerjaj tudi Sodbo in sklep naslovnega sodišča IU 192/2024-15 z dne 1. 2. 2024.

4Zato se kot neutemeljen izkaže tožbeni ugovor, da bi mu toženka pred ustnim izrekom ukrepa omejitve gibanja morala zagotoviti ustrezno tolmačenje. To je bilo storjeno, tožniku je bil omogočen razgovor v maternem jeziku.

5Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 74/ 2023 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da je za listino kot dokazno sredstvo bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v obravnavani zadevi tožnikovih ravnanj z 8. 1. 2026, 31. 1. 2026, 16. 4. 2026, 17. 4. 2026, 21. 4. 2026). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.

6Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.

7Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).

8Primerjaj sodbo in sklep tega sodišča I U 765/2023.